V slovenskem javnem prostoru lahko celo najuglednejši mediji in njihovi pisci izdavljajo take neumnosti, da človek komajda verjame svojim očem. Pred kratkim smo tako lahko prebrali nadvse učeno trditev, da se je Karl Marx moral zateči v ZDA pred Hitlerjem in njegovim režimom, pa čeprav je znameniti utemeljitelj komunizma umrl že leta 1883. Preden se je Hitler sploh rodil.
Sedaj pa lahko beremo še, da »komunizem kot ideja – ne kot partijski režim – v srcu pač nosi zgodovinsko lepoto, saj pravi, da morajo ljudje živeti v enakosti.« Tovrstne intelektualne cvetke nas preprosto ne smejo pustiti hladnih. Sploh zato, ker v sodobni Sloveniji žanjejo salve implicitnega in eksplicitnega odobravanja.
Morda bi bilo treba enkrat za vselej poudariti, da komunizma ni brez partijskega režima in da je partijski režim neobhodno potreben za uresničenje komunistične enakosti. Teorija komunizma, kot vsaka družboslovna teorija, je usmerjena v prakso, praksa pa se napaja iz teorije. Tako kot Lenin ni mogel brez Marxa, tudi Marx danes ne bi bil to, kar je, brez Lenina. Če je v tem kaj zgodovinske lepote, lahko presodi vsak zase.
V vrednostnih sodbah se v pluralistični družbi pač moramo razlikovati. S tem bodo najbrž soglašali tudi tisti, ki prisegajo na idejno zgodovinsko lepoto komunizma, pa čeprav ravno bistvo njihovega predmeta opevanja: komunistična enakost, odžira prav tisti pluralizem, ki jim sploh omogoča, da lahko svoje, čeprav groteskne teze, svobodno širijo.
Ali še drugače, komunistična enakost v teoriji, še bolj pa v praksi, kot smo je bili deležni tudi v teh krajih, je nasilje nad najsvetlejšim bistvom človeka: našimi razlikami, ki morajo, če naj se posamezniki zares samouresničimo, biti razvidne tako v nematerialnem kot materialnem svetu.
Govoriti o zgodovinski lepoti komunizma na praktični ravni je tako kot govorjenje o strahu, ki je znotraj votel, okoli pa ga nič ni. Na načelni ravni pa imamo vendarle opraviti z večjim problemom, še posebej tedaj, ko se domnevna zgodovinska lepota komunizma poudarja zato, da se opravičuje en totalitarni sistem pred drugim. »Nasprotno o fašizmu in nacizmu ni dvoma: ideja (ali režim) je izključevanje, podjarmljenje, iztrebljenje, prevlada kapitala nad človekom in bele nad drugimi rasami.«
Povprašajmo se, in zato pravzaprav pišem to kolumno, kakšna družba sploh smo, če se njeni deležniki, ustvarjalci javnega mnenja, akterji v prosveti in institucionalni igralci že nekaj deset let ukvarjajo s tehtanjem različnih totalitarizmov, v želji prikazati, da je bil eden vendarle slabši od drugega.
Kako nespameten fokus! Kako nevzdržno okolje! Namesto da bi skupaj gradili resnično evropsko demokracijo, kot smo jo zapisali v Ustavo, smo kar naprej deležni prvovrstne bebave tekme med boljšimi in slabšimi totalitarizmi, njihovimi zagovorniki ter nasprotniki.
In mi vse to gledamo, beremo, se pridušamo, podpiramo, kritiziramo ali pa zgolj otopelo požiramo. Naši možgani so ob tem ne več le oprani, temveč sprani. Washed away. Ni jih več. Vse, kar ostaja, je Homo Soveiticus, cepljen na dvajset let turbo kapitalizma notoričnih elit in demokratičnega socializma ponižanih in razžaljenih množic.
Zahvaljujoč vsem mogočim enako slabim totalitarizmom: fašizmu, komunizmu in nacizmu, ki so razčlovečili slovenskega človeka v zadnjem stoletju, v tem ni nobene zgodovinske lepote, pa obetavne prihodnosti tudi ne.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
