Že dejstvo, da se danes pojem poštene igre (fair play) najpogosteje povezuje s športnimi tekmovanji kaže, da smo ta pojem v običajni uporabi omejili na neko dogajanje, ki ga tako ali drugače razumemo kot nekakšno igro ali tekmo, kjer smo v nekem konkurenčnem odnosu do drugih in si zato želimo, da bi v tem tekmovanju ali spopadu naši tekmeci ravnali pošteno, pri čemer seveda vzajemnost terja, da enako pošteno ravnamo tudi mi sami. Kot rečeno, tu od tekmeca ali nasprotnika ne pričakujemo, da je kot osebnost na splošno časten, pošten ali pravičen (angl. npr. honest, just), pač pa nam zadostuje, da častno in pošteno ravna zgolj v okviru našega konkretnega razmerja, tekme ali spopada. Če npr. nogometaš kljub temu, da sodnik tega ni opazil, prizna, da je pri tem, ko je dal nasprotniku gol, nedovoljeno igral z roko, bomo temu nogometašu ploskali zaradi njegovega fair playa, ne glede na to, da morda v zasebnem življenju v marsičem ni pošten ali časten. Podobno ga bomo v zvezi z igro častili, če bo npr. sam priznal, da je nad nasprotnikom zagrešil prekršek, čeprav tega sodnik ni videl. Itd.
Seveda je težko pričakovati, da bo nekdo, ki na splošno večkrat laže, krade ali drugače zavaja druge in se okorišča na njihov račun, na nogometnem terenu kar naenkrat zelo načelen in pošten. Toda takšnih »igralcev« ni tako malo na tem svetu. Ne le v športu, pač pa tudi v politiki, gospodarstvu, pravu, znanosti, kulturi in celo na področju religije. Pogosto je namreč tako, da se ljudje zadovoljimo že s »fer odnosom«, ki ga ima do nas ali drugih neka oseba v čisto konkretni situaciji. Npr. ko kupujemo avto, ko rabimo določeno objektivno informacijo, ko nekomu zaupamo hrambo ali varovanje dela svojega premoženja, ko pri zavarovalnici zavarujemo svoje dobrine ali ko se z nekom odpravimo na skupno zabavo, izlet ali potovanje. Če je neka oseba do nas v takšnem razmerju fer (poštena), potem bomo nekomu, ki nas o njej povpraša, pogosto odgovorili nekako takole: »Vem, da se o njej ali njemu govori tudi marsikaj slabega, toda jaz ne morem (ali ne želim) reči o tej osebi nič takega; do mene je bil v najinem razmerju korekten oziroma fer.«
Takšna reakcija oziroma odgovor je pravzaprav izraz našega lastnega fer odnosa do dotične osebe. On(a) je odigral(a) svoj del igre fer (korektno, pošteno), zato na enak način svoj del igre odigramo tudi mi in te osebe ne želimo pred drugimi obsojati zaradi stvari, ki jih z njo nismo osebno doživljali. Če na zadevo gledamo tako, lahko ugotovimo, da je fair play (poštena igra) pomemben del občečloveške vrline poštenosti. Ker ljudje nismo popolni, tudi ne moremo biti popolnoma pošteni. Je pa tako, da večkrat, ko smo v konkretnih situacijah pošteni, bolje je to za druge, za svet in vsaj dolgoročno tudi za nas same. Zato je treba vsak fair play posebej nagraditi s priznanjem, pa četudi je tako nagrajena oseba v katerih drugih vidikih nepoštena. Vsaka nepoštenost seveda zasluži kritiko ali celo strožjo sankcijo in tega ne smemo opustiti. Toda prav je, da smo tudi sami vsaj toliko pošteni (fer), da nikogar kar na splošno ne uvrščamo zgolj med poštene ali nepoštene, pač pa vzpostavljamo razliko med njegovim poštenim in nepoštenim ravnanjem. Seveda pa tudi takšno racionalno razlikovanje ne more preprečiti dejstva, da po načelo pretežnosti nekoga uvrščamo med (bolj) poštene ali nepoštene ljudi.
Ob vsem tem ne smemo spregledati bistvene razlike med videzom in vsebino. Pri tem smo ljudje v resnici zelo ubogi. Najpogosteje namreč »pademo« na videz. Nekdo nam podari nekaj denarja, kak kompliment ali koristen nasvet in takoj ga štejemo za dobrega človeka. Ne pomislimo ali celo nočemo pomisliti, da se morda za vsem tem skriva neiskrenost ali celo slab namen. Na ta način se pogosto pustimo »kupiti« ljudem, ki nas z lažnim videzom zapeljejo v napačna ravnanja, kar žal ugotovimo, ko je že prepozno. Vse to je naša življenjska šola, ki nas tudi preko mnogih negativnih, bolečih izkušenj uči, kako obuditi svojo pravo intuicijo in razviti zdravo pamet, ki nas varujeta pred zlom.
Kakorkoli že, bolje vsaj nekaj poštenosti, kot pa zelo malo ali nič. Ne pozabimo: iz malega raste veliko. Z Aristotelom bi lahko rekli, da iz vztrajnega »igranja vrline« postopno zraste »prava vrlina« – v našem primeru: poštenost. Angleško govoreči svet pozna za to zelo slikovit izraz: Fake it, until you make it. Fair play v športnih in drugih igrah, v vrtcih in šolah, v medsebojnih odnosih v delovnih razmerjih, v pravu, v politiki, pri poslu itd. je zato zelo pomemben gradnik obče poštenosti v družbenih odnosih. Seveda so in bodo manjši odkloni od poštenosti pri ljudeh vedno prisotni. Včasih jih celo nekoliko poveličujemo, ker so »tako življenjski«, da so na nek način celo simpatični, duhoviti, vredni toleriranja. Govorim o t.i. manjših prevarah, fintah, lumparijah, ki jih v svojem življenju zagreši vsak človek. Toda ne pozabimo: iz malega raste veliko. Zato moramo pri vzgoji otrok in nas samih paziti, da tudi manjše odklone od vrlin zavračamo, čeprav smo lahko pri njihovem obsojanju in sankcioniranju nekoliko strpnejši in milejši.
V športu fair play pomeni, da se držimo športnih pravil. Še posebej tudi takrat, kadar je sodnik, komisija ali kdo drugi, ki je uradno pristojen za njihovo razlago, v zmoti. Če npr. sodnik pri športni igri ne opazi neke pomembnejše kršitve pravil, je fer, da na to opozorijo sami športniki. Še več, kadar nekaj, kar se zgodi v igri, ni dovolj natančno urejeno s pravili igre, je treba v skladu s fair playem to rešiti na t.i. gentlemenski način, z nekim korektnim ravnanjem, ki izraža elementarno poštenost in spoštljivost do vseh udeležencev igre. Poštena igra torej ni le igra po pravilih (pri čemer pravniki dobro vemo, kako težko se je v praksi zediniti okoli interpretacije pravil), pač pa tudi vzpostavljanje nekega človeško korektnega odnosa do tekmecev oziroma nasprotnikov. Med takšne situacije sodi npr. priznanje zmage nasprotniku, pa četudi so k zmagi prispevale določene sporne okoliščine, ki jih ni neposredno zakrivil nasprotnik (npr. vremenske razmere pri smučarskih skokih, pristranske ocene komisije pri umetnostnem drsanju ali slabo sojenje košarkarskega sodnika).
Fair play je torej tudi nekakšna plemenitost in spodobnost, ki jo družba potrebuje, da se lahko šteje za civilizirano ali resnično omikano. Če poslovna, politična, pravna in nenazadnje športna razmerja med ljudmi obravnavamo strogo le po veljavnih pravnih pravilih, je to – pod predpostavko, da so ta pravila pretežno pravična in poštena – sicer nekako dovolj, da štejemo takšna družbena razmerja za civilizirana. Toda če ljudje teh pravil ne nadgradimo z lastno dobro voljo, plemenitostjo, spodobnostjo, spoštljivostjo, požrtvovalnostjo in podobnimi vrlinami, je ta civiliziranost zgolj formalna, ne pa tudi vsebinska. Če zmagovalcu po športni tekmi čestitam z besedo in rokovanjem, pri tem pa s prezirljivim obrazom gledam stran od njega in ga kasneje grdo opravljam, je to formalno čestitka, vsebinsko pa vsaj neprijazno, če ne celo sovražno dejanje. Če nemočni osebi fizično pomagam iti po stopnicah, ob tem pa ji osorno zabrusim, da naj si za vraga plača pomočnika ali pa naj ne hodi več po teh stopnicah, je to vsebinsko (moralno) nevljudno in morda celo nizkotno, pa čeprav sem tej osebi glede na zunanji videz dejansko pomagal.
Fair play je v duhu povedanega v veliki meri pomemben tudi v pravu. Kot rečeno, je že razlaga pravnih aktov v precejšnji meri stvar subjektivnih vrednostnih ocen sodnikov, odvetnikov, tožilcev in drugih pravnikov. Če k vsemu temu prištejemo še vse zasebne in javne interese, ki stojijo za konkretnimi strankami v pravnih razmerjih, je jasno, da brez določene mere poštenosti (fair playa) v »pravni igri«, ne moremo vzpostaviti takšne pravne države oziroma vladavine prava, ki bi bila v resnici pozitivna vrednota. Povedano drugače, šele fair play med pravnimi akterji daje pravu tisto nujno dodatno legitimnost, ki je zgolj legalnost pravnih norm sama po sebi še ne prinaša v zadostni meri. Konkretna razmerja med pogodbenimi strankami, med uradniki in državljani, med odvetniki, državnimi tožilci, sodniki in drugimi lahko dajo pravni državi bodisi žlahten sijaj ali pa jo oblepijo z blatom človeške pritlehnosti in egoizma.
Seveda je iluzorično pričakovati, da se bodo z zakoni in s sodbami vsi pravni naslovljenci strinjali in da bodo imeli večinoma dobro mnenje o pravodajalcih, sodnikih in drugih pravnikih. Toda če ljudje vidijo, da si nosilci oblasti, ki pravo določajo, ga izvršujejo ali o njem razsojajo, iskreno prizadevajo da bi ravnali prav in pri tem pokažejo tudi zadostno mero človečnosti in fair playa, potem so do njih pri svojih vtisih in ocenah praviloma bolj prizanesljivi. Pa ne gre le za vtise in ocene. Če pravni akterji pravo določajo in uresničujejo na spodoben oziroma kulturen način, če tudi v zelo konfliktnih situacijah še vedno ohranjajo nek fair play, torej neko elementarno poštenost in spodobnost, potem se ljudje tega vzorca počasi tudi nekoliko navzamejo in družba se dvigne s svoji pravni in obče-civilizacijski kulturi. Če pa vseh teh žametnih ali žlahtnih elementov v pravnem svetu (v »pravni igri«) ni, pa pravo (p)ostane zgolj forma najnujnejših skupnih imenovalcev nenasilnega in relativno predvidljivega družbenega sožitja. Družba lahko seveda živi tudi s takšnim ali celo s slabšim pravom. Toda v tem primeru etično-razvojno ne napreduje oziroma celo nazaduje.
Če se vrnem k športu, se vprašam, koliko je v njem res (še) poštene igre (fair playa). Ali je potiskanje športnikov preko zdravih meja njihovega psiho-fizičnega razvoja še v teh mejah. Ali so v teh mejah astronomske razlike v dohodkih med različnimi športniki? Ali je to, da se vsi strinjamo, da je šport v marsičem postal sodobno gladiatorstvo, pa zoper to odločno ne odreagiramo, izraz poštenosti? Ali je to fer? Ta in podobna vprašanja si lahko danes zastavimo tudi pri večini drugih področij. Ali ni medsebojna konkurenca skoraj osemmilijardne človeške populacije ob vseh znanstvenih, tehnoloških, informacijskih in drugih platformah le ena velika gladiatorska arena, v kateri nekaj odstotkov »zmagovite« svetovne populacije živi v enormnem materialnem bogastvu, preostali del sveta pa se neusmiljeno spopada za tolažilne nagrade ali za golo preživetje? Ali ni tudi v pravu vse več gladiatorstva in vse manj fair playa v prej opisanem pomenu?
Mark Tulij Cicero (106-43 pr.n.št.) je že pred več kot dvema tisočletjema zapisal: »Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige.« Danes je prav tako. Le da se je število otrok in piscev enormno povečalo. In morda bo nekaj podobnega nekdo zapisal tudi čez tisoč let, le da bodo imeli morda takrat pojmi otrok, starši in knjiga precej drugačne pomene in konotacije, če bodo kot takšni sploh še obstajali. Kaj nam to pove? Da se nekatere stvari v človeški zgodovini v bistvu ponavljajo, čeprav privzemajo vedno nove konkretne vsebine in oblike. Toda to ne pomeni, da ni moralna in duhovna naloga vsakega posameznika in vsake generacije, da si prizadeva za takšne družbene vsebine in oblike, ki krepijo človeške vrline in uresničujejo temeljne vrednote. Kar je bilo včeraj, je lahko koristen nauk. Kaj bo jutri, lahko le ugibamo. V sedanjosti, tukaj in zdaj, pa lahko vedno naredimo kaj dobrega, koristnega, smiselnega. In v ta okvir smiselnega in dobrega sodi tudi fair play.
Prav tako je v pravu. Če smo pravniki v igranju svojih pravnih vlog fer, so lahko pravni porazi manj boleči, pravne zmage pa bolj človečno obarvane. Še več, če razumemo, da je fair play tudi posebna oblika pravičnosti, ki v smislu Aristotelove dobrohotnosti ali starorimske konkretne pravičnosti (aequitas) pomaga korigirati včasih neživljenjsko formalno togost pravnih norm, se polno zavemo pomena poštene igre za koherentnost in prepričljivost prava in njegovih akterjev. Seveda od vseh teh načelnih ugotovitev in usmeritev v praksi ne gre pričakovati preveč. Gladiatorstvo je namreč marsikje v svetu v svojem ponovnem pred- ali post-modernem vzponu. Oblika je druga, vsebina pa vsaj podobna kot nekoč, če ne ista. Zato je dandanes vedno večja tudi potreba po fair playu, ki blaži in preobraža ljudi in družbo na bolje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
