c S

Prelomna polnoč

Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike vlasta.nussdorfer@gmail.com
29.12.2021 Na dan samostojnosti in enotnosti premišljujem. O marsičem, predvsem o času, ki ga živimo. Postali smo samostojni, o enotnosti, kakršno smo doživljali ob plebiscitu pred enaintridesetimi leti, lahko sicer zgolj sanjamo ali se je spominjamo z nostalgijo. Vedno znova pa nas kljub razlikam in razdorom, kregarijam in sovraštvu združi sleherna visoka športna zmaga ali velika dobrodelna prireditev.

Razcepljeni smo na različne načine; ne zgolj glede na strankarsko pripadnost ali vsaj rahlo simpatizerstvo s tem ali onim polom, starim ali povsem novim, pač pa tudi glede pogleda na virus, ki nas je usodno prizadel. Mnogi se počutijo osamljeni in prestrašeni, doživljajo usodo "reveža" pod drevesom, v katerega lahko vsak čas udari strela. O "drevesu življenja" govori tudi čudovita in zelo poučna pesem Neže Maurer, ki je tu za vas. Vredna tehtnega razmisleka.

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je
trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to še ni najhujše. Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa
trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.

Seveda pa se spominjamo mnogih dogodkov in ljudi, ki so zaznamovali vse, kar je za vedno odšlo.

Bi kaj ali koga, morda celo sebe, spremenili? Bi danes morda ravnali drugače? Bi bili tiho ali glasno govorili in opozarjali na krivice? Najprej se namreč godijo drugim, a kaj hitro lahko tudi nam.

Lažje je vsekakor soditi za nazaj, zato mislimo, kako ravnati v bodoče, da jih bo čim manj.

Čeprav nas tako rad preveva pesimizem, se ga lahko vsaj delno otresemo, če pogledamo na vse, kar smo v tem letu doživeli, s tokrat  nekoliko vedrejše strani. Zagotovo se to da storiti.

Nam je covid morda prinesel tudi dobre stvari, smo se česa naučili, se morda slabih navad vsaj malo otresli?

Virus je vsekakor spremenil naš odnos do marsičesa. Vse, kar se nam je še včeraj zdelo tako samoumevno, je danes lahko povsem negotovo. Nikoli ni bilo potrebno razmišljati, kam in kdaj bomo potovali, sedaj preverjamo vstopne  pogoje in se odločamo zadnji hip. Vsa dolgoročna planiranja odpadejo. Tako radi rečemo: "Počakajmo, kako bo takrat ..." Tudi previdnost lahko koristi. Morda znamo celo bolj ceniti vsak korak, pridobitev, sleherno potovanje.

Začeli smo spoštovati domovino in njene lepote ter celo spoznavati bližino svojega doma. Prvič po skoraj dvajsetih letih sem namreč sproščeno sedla na domači balkon ter opazovala park in otroško igrišče. Nikoli nisem videla toliko srečnih družinic, ki tja pripeljejo svoje otroke in se tam z njimi veselijo, saj jih je usodni virus mesece "zaklepal" za štiri stene lastnih domov.

Ko je bilo konec najhujših omejitev, smo namreč z boni skoraj brez izjeme spoznavali tudi čarobnost domače deželice, ki jo tujci skupaj z gastronomijo kujejo v nebesa.

Doumeli smo, kako pomembna je šola in učitelji v njej, kako težko je pravzaprav njihovo delo in kako posebno se je učiti zgolj ob računalniku. Srečni smo, ko otroke pospremimo do šolskih vrat ali gredo tja že kar sami. Resnično upamo, da se bodo ta zaprla povsem zadnja oziroma sploh ne. Le v času počitnic.

Vsaka karantena nas hudo prizadene in komaj čakamo, da mine. Strah nas je "dveh črtic" na domačem testerju in še bolj sms-a, ki ga prejmemo po testiranju PCR. Če je rezultat negativen, pa nepopisna sreča.

Kaj pa usodne mutacije? Grška abeceda ima vendar veliko črk in doživeli smo jih povsem dovolj. Pa bo res tako? Da le ne bi govorili o četrtem odmerku cepiva! Prav nič vzpodbudno.

Spoznali smo sicer tudi prednosti in slabosti dela od doma, a ni ga čez družabnost. Pogovori v živo so nekaj posebnega in kavica tudi. Diši povsem drugače od doma skuhane in prav na hitro popite. Človek je družabno bitje in izoliranost ga počasi uničuje. Noben opravljeni test ne bo prehud, če bomo lahko z njim sedli in poklepetali. Sicer res ne za vse. Protestnikov in nasprotnikov vseh ukrepov je vendar precej. Prepričanih pač ne bo moč spremeniti. Tako je bilo in tudi bo. Pustimo jim svobodno odločanje. Vsaj do usodne bolezni, ki nikakor ni zgolj sezonska gripa. Tedaj nekateri uvidijo, da je smrt lahko zelo blizu in kaj pomeni, če ni moč dihati s polnimi pljuči. Za mnoge je sicer prepozno. Popravni izpiti so dragi, predragi. Tudi za zdravstveno blagajno in naš proračun. Kdo morda ve, koliko smo zapravili za ta nesrečni covid? Upravičeno, ali pač vedno ne?!

Vsak pozna koga, ki je v skoraj dveh letih zbolel in srečni smo, če nikogar od najbližjih nismo za vedno izgubili. Svojce v domovih lahko spet obiskujemo in se jih celo dotaknemo. Veseli smo, ker jim ni potrebno prepevati le "podoknic".

Z nostalgijo se spominjam časov, ko smo se ob srečanjih s sorodniki in prijatelji objemali, zdaj z upanjem čakamo, da se ponovijo. Objemi so tako dragocen izraz naklonjenosti in bližine. Delujejo skoraj čudežno. Prav tako močan stisk rok, ne le komolcev ali stisnjenih pesti. Kakšne pozdrave smo izumili ...

Kako bomo nekoč spet cenili zunanje "kuhančke" in silvestrovanja na prostem. Predstavljam si, da bo tako kot po plebiscitu, ko so mesta in trge preplavili ljudje in rajali do jutra. Ob pesmih, ki bodo donele v noč.

Ko ne bo več mask, se bomo prej prepoznali že od daleč in nihče ne bo tarnal, da ga dušijo in ne rešujejo ničesar ... Mučne debate bodo potihnile.

Zdravniki bodo spet zdravili svoje bolnike in ne bo več izgovorov, da je vse "podrejeno" covidu. Kako pa bo z boleznimi, ki so se sedaj le skrile in potuhnile oziroma niso dobile pravega in pravočasnega  zdravstvenega odziva? Koliko bo posledično mrtvih?

Tudi državni proračun se ne bo usodno povečeval zaradi izrednih stroškov. "Paketi", sprejeti v hramu demokracije, bodo takrat veliko "lažji". Vsaj upati je tako. Da bi le bila energetska revščina zgolj začasna.

Volitve bodo morda pomenile čas, ko bo moč z udobnejšo in zanesljivejšo večino sprejemati zakone in ne bo potrebno vladati z odloki, ki bi dobili usodni "ne" na ustavnem sodišču. Bo tedaj tudi čas, ko ne bo več protestov, ko bo vladavina prava velika svetinja, ko bo povsod prevladovala zgolj in samo strokovnost pred strankarsko izkaznico in lojalnostjo?

Le kdaj bo nastopilo vse to?

Nam je vsaj na silvestrovo dovoljeno sanjati o marsičem? Je.

Zato vsem vam želim leto brez virusa in omejitev, brez razslojevanja in hudih podnebnih katastrof, pretresov in potresov, zaupanje v sojenja z res "zavezanimi očmi", pa leto z "drevesi", na katera se lahko nasloniš, ki niso trhla, nagnita, spodžagana ali spodkopana. Da ne boste razočarani in sami, žalostni ali bolni. Kot "deklice z vžigalicami" ali "dečki z ulice".

Leto brez sovražnega govora, žaljivk in zmerljivk. Ojoj, pa saj bo volilno!!! Je to zanj res tako nujno? Kje je prepotrebni dialog in kje "nagrade" zgolj za tiste, ki ga spoštujejo? Vseskozi je nanj opozarjal in prisegal naš predsednik in pred kratkim mu je sledil celo najbolj spoštovani papež. K sreči nista edina.

Vsem želim tudi veliko trdnega zdravja, dobre pameti, pa tudi kratkoročnega spomina, o dolgoročnem niti ne dvomim, pa dobrote, modrosti, sočutja in ljubezni.

Prav vsem brez izjeme; najbližjim, najdražjim, že srečnim in še vedno nesrečnim.

Torej, tudi vam, ki že segate po penini za izrek čarobnih besed in legendarni "Silvestrski poljub".


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.