Slovenska ustava ni nastala v nekem vakuumu, temveč je plod večdesetletnega dela in večstoletne želje slovenskega naroda po življenju v demokratični družbi. Slovenska ustava je nastala kot posledica obširnih dogodkov in demokratizacije v srednji in vzhodni Evropi in seveda demokratičnih gibanj v osemdesetih letih v nekdanji državi. Ustava je posledica upora zoper samovoljne odločitve v prejšnjem totalitarnem režimu. Preambula slovenske ustave priznava prispevek številnih rodov slovenskega naroda k nastanku slovenske države. Sporoča, da »Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije.« Besedilo preambule slovenske ustave predstavlja vrednostno, simbolično in vsebinsko podlago za delovanje slovenske države. Šturm je v prvem komentarju Ustave, ki ga je sam uredil, že poudaril, da »... postavlja Preambula Ustave na prvo mesto svobodno demokratično ureditev, ki zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine« (Lovro Šturm (ur.), Komentar Ustave, FDŠ, 2002 str. 54).
Besedilo ustave po tridesetih letih še vedno ostaja aktualno in sodobno besedilo slovenske ustavne demokracije. Pisci slovenske ustavne demokracije so pred tridesetimi leti pri pisanju besedila opravili izjemno delo. Potrebno se je zavedati, da so ljudje, ki so sodelovali pri pisanju ustavnega besedila izhajali iz drugačnih časov. Pred letom 1990 načela kot so pravna država, ustavna demokracija in demokratičnost niso bila spoštovana in uresničena v vsakdanjem življenju slovenske države. O delitvi oblasti smo lahko le sanjali. Kljub temu so pisci znali napisati sodobno ustavno besedilo.
Slovenska ustava je vzpostavila normativno ustavno demokracije, vladavino prava in varstva človekovih pravic. Ustavno sodišče je že v eni izmed svojih prvih odločb zapisalo, da »Teorija demokracije poudarja, da je učinkovitost demokratičnega procesa odvisna zlasti od (a) poštenih volitev na vseh ravneh, ki omogočajo oblikovanje predstavniških organov države in lokalne samouprave v skladu z voljo ljudstva, (b) od javnega nadzora nad zakonodajno, sodno in izvršno vejo oblasti, ter (c) od priznane pravice do politične opozicije vsakokratni oblasti« (U-I-172/94, 6. oktober 1994, B.-II., 1. ). Cilj ustave in kasnejših odločitev prvega mandat Ustavnega sodišča je bil ambiciozen, saj je želela temeljna ustavna načela čez noč vzpostaviti v slovenskem ustavnem redu. Pravno je bilo to mogoče. Po trideset letih še vedno velja, kot je Peter Jambrek ugotavljal v prvem komentarju ustave za njeno prvo obdobje: »V desetih letih veljave in uporabe se je slovenska ustava izkazala za trdoživo in prilagodljivo ...« (v Lovro Šturm, Komentar Ustave, FDŠ, 2002, str. 42). Ustavodajalec je v prvih tridesetih letih redko posegal v ustavno besedilo, ki zato ostaja v večinski meri nespremenjeno.
Po sprejetju ustave je bilo potrebno vrednote in načela slovenske ustave še preslikati in ponotranjiti v slovenski družbi. Številni komentatorji ugotavljamo, da je ponotranjanje ustave po treh desetletjih v slovenski družbi nahaja šele na začetku. Slovensko ustavno demokracijo zaznamujejo šibke institucije v vseh treh vejah državne oblasti in tudi v državnih nadzorstvenih institucijah. Delitev oblasti pa je tako ali tako idealen cilj, ki v slovenski ustavni demokraciji ostaja le mrtva črka na papirju. Kjer bi se morale različne veje državne oblasti medsebojno omejevati, nadzor izostaja. V nasprotju z načelom delitve oblasti poslušamo izjave različnih javnih funkcionarjev, ki pozivajo k večji samozadostnosti in samoupravljanju različnih vej državnih oblasti.
Ustavna demokracija se po tridesetih letih slovenske države v praksi izgublja v izoliranih peskovnikih ter slonokoščenih stolpih državnih oblasti in nadzorstvenih institucij. Ne skrbi toliko sama ideologija, ki se v vsakem trenutku pojavlja v vseh institucijah slovenske pravne in demokratične države. Bolj skrbi pomanjkanje prepričljivih argumentov pri odločanjih o težkih ustavnih dilemah. Pravna argumentacija se je umaknila argumentom izven prava. Prakse institucij demokratične in pravne države pogosto sporočajo, da vladanje s pomočjo prava počasi načenja vladavino prava kot temeljno načelo slovenske ustavne demokracije.
Trideset let po sprejetju ustave se slovenska ustavna demokracija nahaja šele na začetku. Vsi izzivi kažejo, da jo nihče ne sme jemati kot samoumevno. Do dokončnega razkroja ne le v pravni in obči kulturi, temveč tudi na normativni ravni lahko pride vsak trenutek. Če se bo njeno razkrajanje nadaljevalo, bo tudi v slovenski ustavni demokraciji potrebno razmisliti o uporabi ukrepov militantne demokracije za njeno preživetje. Izzivi so morda še težji kot v devetdesetih letih, ko je slovenska ustavna demokracija morala presekati s praksami nedemokratičnega režima. Težave pri uresničevanju vladavine prava so bile takrat še nekako razumljive in celo opravičljive. Po tridesetih letih opravičila za slabo stanje slovenske ustavne demokracije ni več. Nosilci javnih funkcij v vseh treh vejah državne oblasti in nadzorstvenih institucijah morajo v izogib razpada ustavne demokracije ponotranjiti predustavne vrednote in načela slovenske ustave. Ustava mora po tridesetih letih končno zaživeti v vsakdanjem življenju slovenske družbe in države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
