Je sploh moč iti mimo besede leta, zagotovo kar zadnjih dveh? Nikakor. Ne bom je omenjala, sploh pa ne vseh njenih silnih mutacij. Le vojna bi nas lahko usodneje zaznamovala. Pa saj je bila to neke vrste "vojna". Z nevidnim sovražnikom nas vseh, tudi tistih, ki so trdili in morda še vedno, da je namišljen, izmišljen, da ga preprosto ni, da je kar nekaj, da mnogi pretiravajo, da nekateri z njim manipulirajo, grozijo, ustrahujejo, kujejo dobičke in si tam daleč močno manejo roke. Je še kje kdo, ki o njem ničesar (še) ne ve, ni občutil silnih omejitev, bral za in proti, razmišljal kaj je tu lahko "zarota", si želel ali bal cepljenja, se večkrat cepil, temu morda hudo nasprotoval? Je kdo, ki ne pozna nikogar, ki ga je virus vsaj "oplazil", izoliral, mu pustil posledice? Morda je kje še kdo, ki ničesar ne bere ali posluša, a to kar težko verjamem. Je možno, da bi kar vsi, ki so se javno izpostavili, bodisi od doma, prek spleta, v bolnišnicah in še kje, tako grdo lagali in ob prepoznavnosti, ne prejeli vsaj kakšne pohvale, kdaj pa celo groženj? Vse to pišem v razmislek tej in oni "strani". Zaradi želja po dialogu in strpnosti. Predvsem po slednji, ki jo pri nas tako zelo primanjkuje.
Ljudje so nerazumni, nelogični
in gledajo le nase.
Vseeno jih ljubi.
Če delaš dobro, te bodo obtožili,
da te vodijo sebični nagibi.
Vseeno delaj dobro.
Če si uspešen, pridobiš lažne prijatelje
in prave sovražnike.
Vseeno bodi uspešen.
Poštenost in odkritost te naredita ranljivega.
Vseeno bodi pošten in odkrit.
Kar danes narediš dobrega,
bo jutri pozabljeno.
Vseeno delaj dobro.
Največje ljudi z velikopoteznimi zamislimi lahko zrušijo
najmanjši ljudje z najmanjšim razumom.
Vseeno razmišljaj velikopotezno.
Kar gradiš dolga leta, se lahko čez noč poruši.
Vseeno gradi.
Razdajaj najboljše kar imaš,
pa boš vseeno dobil brce.
Vseeno razdajaj najboljše kar imaš.
(Neznani vir)
Prav danes, v sredo, 15. decembra 2021, ko bo na portalu IUS-INFO izšla ta kolumna, bo predsednik republike na Brdu gostil predstavnike humanitarnih organizacij pri nas. Tradicionalno srečanje, ki pa ima zagotovo vsako leto, še zlasti letos, prav poseben namen in pomen.
V odprtem pogovoru bodo izpostavljena vsaj štiri vprašanja, na katera je potrebno dati ljudem odgovore na mnoga aktualna vprašanja. Zastavili so jih prav humanitarci.
To so: Zakon o igrah na srečo, stiske otrok v povezavi z epidemijo, energetska revščina in problematika stroškov najema prostorov za delovanje in izvajanje socialnih programov humanitarnih organizacij.
Seveda pa niso edina, a zagotovo zelo aktualna. In iskanje odgovorov nanje je prioriteta te vlade in seveda vseh pretendentov za novo. Prav kandidati za slednjo se morajo zavedati, da je "razdirati", kritizirati in veliko obljubljati lažje kot graditi in ustvarjati. Zlasti v zelo težkih časih.
In odgovori na ta in podobna vprašanja naše prihodnosti?
Zakon o igrah na srečo je že v rokah poslancev državnega zbora, ki se bodo odločali "za" ali "proti". Glavno vprašanje: ali bo po morebitnem sprejemu še toliko denarja prav za pomoči najbolj potrebne? To teži in skrbi vse humanitarce.
Stiske mnogih otrok so bile že pred epidemijo velike. Včasih so se nanašale predvsem na revščino in nasilje vseh vrst, pa na otroke s posebnimi potrebami in njihove probleme.
Premožnejši in varnejši so se jim lahko izognili in preživeli otroštvo brez "ran", "prask" in kasnejših "brazgotin". Danes se jim mnogim, ki imajo skoraj vzorno in vsaj na videz srečno življenje, ni moč v celoti izogniti, saj se je usodni virus močno zarezal tudi v njihova življenja. Delijo skupno usodo tisoč in tisoč mladih, ki so se predolgo šolali od doma, v sicer zelo različnih razmerah, a zagotovo mnogo bolj izolirano kot nekoč. Z večjimi in manjšimi stiskami, psihičnimi bolečinami, vzponi in padci. So jih premožnejši starši prepoznali, so jih imeli čas in moč reševati, se z otroki pogovarjati, jim pomagati pri učenju ...?
Kako pa je bilo z otroki tistih, ki so izmučeni od lastnih problemov in iskanja preživetja, v depresiji pred in po izvršbah, v pehanju za vsakdanjim kruhom, omagali, kdaj tudi za ceno lastnega in zdravja svojih otrok? Oboji so lahko celo v zelo podobni situaciji, saj imajo otroke, ki jim niti marmor lastnih domov ali izobilje materialnih dobrin, kaj šele boj za preživetje, ne zmorejo pomagati do vsaj približka sreče. Ta ni v številu ekranov, ki te zasvojijo in odpeljejo v lažni svet malih influencerjev, pa namišljenih prijateljev, ki ti z všečki dajo vedeti, da so te "opazili". Ko jih potrebuješ, jih ni nikjer ali pridejo na plano z bizarnimi izjavami in nasveti. Mnogi so se ob njih celo "zarezali" ali spravili v omamni svet psihotropnih substanc, padli v anoreksijo, bulimijo, depresijo in silne duševne težave.
Je to res svet, ki ga zanje želimo?
Humanitarci ga dobro poznajo, zato je njihov klic državi, da se odzove, pomenljiv kot še nikoli. Bomo imeli čez leta zasvojence modernih tehnologij z enako poškodovanimi možgani, kot bi jemali heroin? Bomo polnili pedopsihiatrične oddelke in povečevali število psihiatrov in psihoterapevtov? Bomo imeli mlade, ki se bodo zapirali v lastne svetove, brez kančka empatije? Bodo razočaranci brali zgolj knjige z nasveti, kako na hitro obogateti, postati slaven in vsaj kdaj stopiti na "rdečo preprogo"? Kaj pa, ko z nje "sestopiš"?
Na potezi so šolniki, kajti šola postaja vse bolj tudi vzgojna institucija. Za vse, tako tiste v izobilju kot one v revščini. Naj bo "v živo" ali na daljavo. Opaziti mora vse, ki so "na robu" in jih potegniti nazaj. Bo to zmogla, brez izjeme? Kajti imamo odlične učitelje, pa tudi take, ki bi žal celo sami rabili pomoč. In zaupani jim otroci niso tam, da bi si preko njih poveličevali zatrti ego, iskali neznanje in ga usodno kaznovali. Brali in poslušal smo, da bodo po odprtju šol, drugačni, polni razumevanja in topline, srčnosti in predanosti. Pa so res? Vsi? Pravično je vsekakor, če nekdo pri testu zbere 49 točk od 50 potrebnih za dvojko in dobi enico. Pa je tudi povsem pošteno? Na istem sta torej tisti z 49 točkami, kot tudi oni z zgolj petimi, oba na koncu z enako oceno. Kako se počutita in kako učitelj, ki jima jo zapiše? Imata res oba enako znanje?
Danes prav vsak dan poslušamo o energetski revščini. Nov ali že "prežvečen" pojem? Grozila je dolgo, sedaj je tu. Ne le pri nas, a kaj nam to pomaga. Spopasti se je potrebno z njo, težko se bo vsak sam. Na potezi je država, nikakor zgolj humanitarci. Žalostno je, ko jih slišiš zbirati denar za posamezne družine v stiski in ljudi, ki se za darove iz srca zahvaljujejo. Vsekakor jih to ponižuje, saj se dobesedno razgaljajo in celo otrokom vcepljajo status žrtve. Poznam jih nekaj, ki se jim je to tako zarezalo v psiho, da ne morejo "izstopiti". V posebnem svetu vztrajajo tudi, ko jim gre na bolje. So v strahu, da bo spet slabše, da ne bodo zmogli, da ...
In kako, da se morajo humanitarne organizacije ukvarjati še s stroški za najem prostorov za lastno, tako plemenito delo za druge? Ali jim to ne jemlje prepotrebne energije in ustvarjalnosti? Če bi država poskrbela za prav vse socialne programe, jih ne bi potrebovali. Tako pa so njen korektiv, kdaj prepotrebni nadomestek, najmanj podaljšek. In če delajo dobro, če ni nikakršnih slabih namenov in posameznikov, ki jim tu in tam jemljejo ugled in dobro ime oziroma to poskušajo, naj jih vsakokratna vlada sliši, izloči "muhe enodnevnice" in ustvari dobre pogoje zanje. Le tako bo pokazala plemeniti obraz, ki ve, da prav vsega ne zmore, a podpira tiste, ki ji pri tem nesebično pomagajo.
Tudi zato predsednik republike že tradicionalno vabi in prisluhne tistim, ki zmorejo uzreti drugačne in jim resnično pomagati. V imenu države se jim zahvali za tisoče in tisoče razdanih ur plemenitosti.
Kaj bi svet in mi brez njih?
Naj ne obupajo. Zlasti sedaj ne.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
