Zgodbo je v medijski prostor zanesla kolegica docentka in odvetnica Nana Weber z obravnavo v predzadnji Pravni praksi (povezava do članka Osnovnošolko ovirajo umetni nohti). Prepričan sem, da je tudi sama razmišljala ravno o tem, kar sem zapisal v uvodu. V četrtek zvečer je bil na POP-TV ravno prispevek o tem in podobnih primerih s sodelovanjem upokojenega ravnatelja Dušana Merca. Izjavo pa je podal še drugi ravnatelj z ene izmed večjih ljubljanskih šol. Oba sta bila zgrožena nad tem, da se lahko kaj takega zgodi v naših šolah, v smislu tega, da lahko nekdo terja odgovornost šole. Še posebej gospod Merc se je simpatično razhudil in v vnemi celo okaral kolegico, zakaj se je sploh lotila takšnega neumnega vprašanja. Ta pa je lepo pojasnila pravila OZ in naposled tudi svoje mnenje.
Četudi je gospoda Merca razburjenje malce zaneslo, ga je razumeti, saj je opozoril na stanje družbe, ko starši nekritično prelagajo odgovornost za svoje starševske dolžnosti na šolo, potem pa, kot ta pri tem domnevno zataji, terjajo njeno odgovornost za nekaj, kar bi v bistvu morali storiti sami. Malce se je razhudil tudi nad pravniki, češ kako lahko to sploh problematizirajo.
Na tem mestu bi dodal, da ni nič narobe ne s pravom ne pravniki, ampak z družbo samo. V obligacijskem zakoniku, ki ga je kolegica citirala, je namreč vsebovana pravna pamet več stoletij generacij, ki so se srečevale s problemom škod. Prav gotovo je eden od naših najbolj utrjenih pravnih virov, saj so v njem krepki sledovi ne le rimske dobe, temveč tudi več stoletij recepcije rimskega prava. Problem je bolj v tistem, ki v takšni situaciji išče pravno varstvo. Kolegici pa se je eksotični primer zdel vreden obravnave ravno zavoljo njegove eksotičnosti.
Včasih so v takšni situaciji delovali vzporedni družbeni normativni mehanizmi, kot so običaji, morala in podobno. Na tem področju bo vsak, ki je že komaj kanček spoznal športno kulturo (beri njene (strokovne) običaje), ocenil, da dolgi nohti (oziroma njihovi umetni podaljški) ne sodijo na športno igrišče, kar telovadnica nedvomno je. Ne gre le za osebno varnost, temveč predvsem tudi za varnost soigralcev, posebej pri skupinskih športih, saj takšen dolg noht lahko soigralca nevarno poškoduje (posebej občutljivo je seveda oko). V isto kategorijo bi spadala tudi nošnja nakita, blatni telovadni copati itd. Gre namreč za določene predpogoje, da športna vadba sploh lahko poteka.
Nekdaj so takšni športni običaji veljali za samoumevne, saj je bilo dovolj njihovo ustno sporočilo udeležencem športnih aktivnosti. Seveda, če vzporedni družbeni mehanizmi ne delujejo več, potem se vprašamo, ali jih ni treba zapisati. To je nujno tedaj, ko sploh ne vemo več, kaj je prav. Spomnim se nekega paragrafa iz pruskega deželnega zakonika iz časa konec osemnajstega stoletja, ki je imel reci-piši nič manj kot 18 tisoč paragrafov in je med drugim celo zapovedoval, kako dolgo naj mati doji svojega otroka: dokler je treba oziroma oče ne pove, da je dovolj (seveda je šlo za patriarhalno družbo).
Takšno podrobno reguliranje vsega mogočega pa je prevelik pritisk na pravo, ki povzroča njegovo hipertrofijo in posledično še manjše zaupanje v zapisano. Toda vsega pač ni mogoče zapisati v pravna pravila. Je potem takšna pravila, torej glede predolgih nohtov, treba zapisati v nekakšen hišni ali telovadni red kot interni akt šole? Mar ni dovolj, da se sklicuješ na trdno uveljavljen športni običaj, ki ga učitelj posreduje učencem ustno že na prvi uri v smislu tega, kako urejeni morajo prihajati na ure telovadbe? Takšno ustno pravilo pa gotovo ima kakšno (vsaj posredno) podlago v kakšnih drugih internih pravilih in nato tudi v zakonu. Prepričan sem, da je učiteljica telovadbe morala opozoriti učenko, da takšni nohti ne sodijo k telovadbi, saj lahko ogrožajo součenke, ko izvajajo skupno kontaktno vadbo.
Mislim, da je dovolj, da učitelj enkrat opozori učence, in če ga ti pretentajo, nosijo posledice svojih ravnanj bodisi v primeru samopoškodbe ali poškodovanja drugega sami ali skupaj s starši (seveda odvisno od njihove starosti). Nevzdržno bi bilo, če bi moral učitelj pred vsako uro telovadbe opraviti »smotro«, kot je bil to npr. običaj v vojski, in pregledovati (umetne) nohte. Tako ravnanje šole torej ne more biti protipravno.
Kaj pa je pravzaprav nauk te zgodbe? Nohti so tu seveda le povod.
Da se sploh pojavi takšno vprašanje oziroma da ga nekdo sproži in terja pravno varstvo, je pokazatelj tega, kako smo kot družba postali nehomogeni. Ko nas ne vežejo dovolj neke pravu vzporedne družbene norme (običaji, moralna pravila, vera, bonton itd.), se zatekamo k pravu in potem od prava pričakujemo čudeže. Toda pravna pravila in njegove sankcije niso neki eliksir, ki bi rešil vse družbene probleme. So namreč izraz nas samih, družbe, v kateri nastanejo. So pripomoček, sredstvo za našo komunikacijo in argumentacijo v primeru spora. Na koncu so seveda naše ogledalo.
Preden se zatečemo k pravu in pravnim pravilom moram vendarle najprej pomisliti na zdravo pamet, pa tudi pravičnost, kaj bi ti veleli, in šele nato opremimo svoje stališče s paragrafi. To bo bolje za nas, družbo in samo pravo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
