»Izvirni greh« naše vsesplošne, očitno manj uspešne družbene reakcije na pandemično situacijo se mi zdi preveliko mešanje epidemiološke situacije s politično. Pri nas ima tudi boj zoper pandemijo poteze političnega boja in to nas je pripeljalo tja, kjer trenutno smo glede na eno najslabših precepljenosti prebivalstva v EU. Nasprotno so na Danskem boj proti virusu prepoznali kot problem, ki je ločen od politike. Kot situacijo, kjer se politika poenoti, ponudi prebivalstvu najboljše možnosti, to pa ji zaupa in predlogom sledi. Skratka, na Danskem so boj proti pandemiji prepoznali kot zgodbo, ki presega politikanstvo, kjer ni levih in desnih rešitev. Ampak glede na trenutno znanje znanosti in stroke tista, ki se v danem trenutku zdi najboljša.
Tudi Slovenci smo poznali velike zgodbe, ko smo se lahko poenotili. V zadnjem času predvsem osamosvojitev in ustanovitev lastne države, pa vstop v EU in prevzem Evra. Potem pa se je bolj ali manj končalo …
V začetku boja zoper pandemijo pred dobrim letom in pol je sicer izgledalo, da bo tako kot na Danskem tudi v Sloveniji. Mislim, da smo bili po prvem valu celo med bolj uspešnimi. Vse sfere družbenega življenja so se zdele konsolidirane za en skupni cilj. Sčasoma, ko je adrenalin malce popustil, pa se je začelo … Ne trdim, da tudi Vlada ni naredila kakšne napake in v razgretem ozračju s svojo komunikacijo tudi prilivala olje na ogenj, toda vse bolj je boj zoper epidemijo postajal tudi politični boj, kar je bila velika napaka. Razvila se je retorika, da Vlada izkorišča boj zoper epidemijo za vzpostavljanje vse bolj avtoritarne oblasti. Omenjalo se je pritiske na medije, pa tožilstvo itd., obenem v istem košu z ukrepi proti epidemiji. Vlada se je branila, da so naši epidemiološki ukrepi še celo blažji od ukrepov velikega števila držav. S tem že prepričanih seveda ni uspela prepričati.
V tem političnem boju med pozicijo in opozicijo, ki se je razširil tudi v civilno družbo, ob takšnem ali drugačnem spremljanju medijev, kjer boj zoper pandemijo ni bil izvzet oziroma je postal eminentno politično vprašanje, so ljudje težko prepoznavali jasna sporočila političnih elit glede potrebnosti ukrepov zoper epidemijo. Biti za ali proti (takšnim ali drugačnim) epidemiološkim ukrepom je bilo preveč pomešano z biti za ali proti določeni politični opciji. Politiki, tako vladajoči kot opozicijski, ni uspelo apolitizirati boja proti virusu.
Nekako podobna zgodba se je zgodila glede same oblasti, vseh njenih treh vej. Na Danskem je virus oblast poenotil, pri nas pa še bolj razcefral. Delitev oblasti ne pomeni, da morajo vse njene veje vseskozi vleči vsaka k sebi, saj to še posebej onemogoča delovanje oblasti, ki mora biti v nekem smislu biti enotna, da sploh lahko deluje. Ustavna teorija meni, da je oblast ena sama in kot takšna enotna, delijo se le njene tri funkcije, kot izvršilna, zakonodajna in sodna. V izrednih (ali vsaj izjemnih) razmerah je izvršilna oblast tista, ki je kot najbolj operativna že v sistemskem smislu poklicana, da vodi boj zoper takšno izredno/izjemno stanje. Pri tem morata obe drugi veji nekako sodelovati. Seveda »gledati pod prste«, a je ne povsem blokirati.
Če je boj proti virusu prvenstveno prepoznan kot prikladno vadbišče za zavore in ravnovesja drugih vej oblasti, nam težka prede. Virus se npr. požvižga na to, ali so ukrepi za bolj proti njemu predpisani z odlokom, zakonom ali z odlokom na temelju zakona. Še bolj vesel bo, če ustavno sodišče ne bo znalo prepoznati izjemnosti situacije in bo sicer učinkovite ukrepe zadržalo, virus pa se bo (še bolj) prosto širil. Še raje pa bo virus imel, če je že zakon treba sprejeti in tam urediti ukrepe, to v parlamentu zavoljo političnega boja ne bo možno. In bodo vladi ostajali le odloki, za katere se že vnaprej ve, da jih bodo sodišča sesula.
Neuspeh našega boja zoper epidemijo je v tem, da kot (skupnega) sovražnika nismo prepoznali sam virus, temveč sami sebe oziroma eni druge: levi – desne in desni – leve. Kriviti za to zgolj vlado je enostavno rečeno smešno.
Kaj pa bo torej nauk te zgodbe? Najbrž to, da smo še mlada in s tem še precej šibka demokracija, ki ima težave s prepoznavanjem vitalnih problemov, da bi pri njihovem reševanju stopili skupaj. Ne rečem, da nas pri tistih neposredno občutenih (npr. naravnih) nesrečah, ko smo preživetno ogroženi, ne stisne in se hitro nesebično odzovemo. Večji problem so bolj sofisticirane situacije, ko grožnja ni tako neposredna, ko to, kaj je prava pomoč, težko prepoznamo in ko smo prisiljeni zaupati institucijam in strokovnjakom. Tu se moramo še veliko naučiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
