Lahko bi rekli, da z novim letom vstopamo v praznično leto za našo, v mnogočem še vedno mlado državo. Kot so zapisali v Preambuli Ustave RS, smo pred tridesetimi leti »Slovenci v več stoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«. Ta »več stoletni boj« se seveda nanaša na Slovence kot posebej poimenovan narod, če pa mislimo – širše – na svoje slovanske prednike in germansko nadvlado nad njimi od Frankov naprej, potem bo šlo za »več kot tisoč let«.
Zdi se, da ne le so bili naši predniki vztrajni in odločni pri izbojevanju političnih pravic, ampak so tudi tako ali drugače znali izkoristiti velike svetovne zgodovinske trenutke za vsaj en korak naprej k temu, kar imamo danes: lastno državo, kar je gotovo kulminacija političnega razvoja nekega naroda. Pred dobrimi 170 leti je bil takšen svetovni »prevrat« gotovo buržoazna revolucija, ki jo je dokaj pozno zaneslo tudi v naše kraje. Ta se je zdela z vidika oblikovanja nacionalne države vendarle odločilna. Kot se je za kasnejšo jugoslovansko pot Slovenije zdela uveljavitev pravice do samoodločbe narodov po razpadu velikih imperijev po koncu prve svetovne vojne in padec železne zavese ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Potem ko naj bi bili po francoski buržoazni revoluciji ne le posamezniki temveč tudi narodi enakopravni med seboj, imajo velike zasluge za narodno bujenje v času Pomladi narodov v Habsburški monarhiji predvsem slovenski pravniki, točneje odvetniki kot poslanci v dunajskem Državnem zboru (npr. Kavčič, Dolenc, Miklošič). In tudi kasneje, pri uveljavljanju slovenskega jezika v uradih in šolah ter razvoju slovenske pravne terminologije v okviru gibanja za jezikovno pravo, so tudi prek revije Slovenski pravnik štafetno palico nosili predvsem slovenski odvetniki (npr. Razlag, Moschè, Tavčar, kasneje še Majaron). Med tvorce slovenske politične identitete moramo vsekakor tudi prišteti odvetnika Franceta Prešerna, čigar številne pesmi niso le umetniški vrhunci, temveč stebri razvoja nacionalne biti.
Razlog, zakaj so bili med pravniki v tistem času v ospredju predvsem narodno-zavedni odvetniki, se zdi v tem, da čeravno so bili vsi šolani na avstrijskih pravnih fakultetah, na Dunaju ali v Gradcu, so za razliko od sodnikov ali profesorjev prava imeli več »svobode« pri opravljanju svojega poklica v smislu gojenja narodno-zavednega razmišljanja. Poleg tega so bili tudi prvi deležni poklicne avtonomije, ko so se pred dobrimi 150 leti namesto oblastnega imenovanja odvetnikov s strani cesarja oblikovale deželne odvetniške zbornice, ki so poslej sprejemale medse nove odvetnike. Vsi ti odvetniki po vrsti so bili intelektualci najvišjega kova, ki so se bodisi ukvarjali tudi s pravno znanostjo ali leposlovjem. Na drugi strani so bile razmere za uveljavljanje kakšnega zavednega slovenskega sodnika v okviru močno prevladujočega nemškega jezika in avstrijskega prava najbrž institucionalno prezahtevne, univerze pa smo tako in tako bili deležni šele po razpadu stare monarhije, zato se razmere za večjo vlogo teh poklicnih profilov vsaj v tem začetnem obdobju niso zdele najboljše. Seveda pa so se kasneje ponudile večje možnosti tudi za prispevek številnih profesorjev prava in sodnikov k političnem razvoju slovenskega naroda. Morda je k tedanji večji afirmaciji odvetnikov kaj prispevalo tudi dejstvo, da je bilo pri uporabi »zunanjega jezika« na uradih in sodiščih, kot jezika komunikacije s strankami, več priložnosti za uveljavljanje slovenščine, kot je bilo možnosti pri uporabljanju »notranjega« jezika za t. i. notranjo komunikacijo znotraj uradov skupaj s pisnimi odpravki.
Zgoraj omenjenim in še nekaterim drugim slovenskim odvetnikom se je pred dvema letoma ob 150 obletnici obstoja nadvse primerno zahvalila Odvetniška zbornica Slovenije s publikacijo »Slavni slovenski pravdarji«.
Niso pa bili narodno aktivni med pravniki izključno odvetniki, saj so obstajale tudi izjeme. Tako denimo Janko Babnik, sodni pristav in kasneje sodnik, pa tudi Aleksander Hudovernik, notar, ki sta veliko prispevala k razvoju ne le slovenske pravne terminologije, temveč tudi zavedanja lastne pravotvornosti slovenskega naroda.
Uporaba lastnega, predvsem tudi pravnega jezika je seveda predpogoj kakršne koli avtonomije, zato je bil omenjeni korak v smeri uveljavitve slovenskega pravnega jezika razumljivo prvi. Vendar je šlo tedaj za iskanje slovenskih ustreznic za heteronomno (avstrijsko) pravo, četudi so naši predniki že davno nazaj uživali različne oblike lokalne avtonomije, a je bila ta za državno raven bolj ali manj nepomembna. Toda četudi je habsburška monarhija z ustavnim aktom o človekovih pravicah leta 1867 svojim narodom dokončno priznala popolno jezikovno enakopravnost, se ta vse do njenega razpada ni nikoli v popolnosti uveljavila. Kako daleč je tedaj šele bilo avtonomno državno pravo, ki so ga naši predniki prvič nekaj malega izkusili ob razpadu Avstro-Ogrske, dokler se spet niso podredili srbskemu kralju.
Druga polovica 19. stoletja je v borbi za jezikovno pravo oziroma enakopravnost slovenskega pravnega jezika nemškemu imela svoje junake, kasnejša obdobja, tako v času stare kot nove Jugoslavije in slovenske osamosvojitve, so prinesla nove in druge ideje, za katere so se borili. Danes, ko uživamo – ne le popolno udobje uporabe lastnega materinega jezika, temveč tudi polno državno avtonomijo – se nam to ne bi smelo zdeti povsem samoumevno. V tem jubilejnem letu, v katerega vstopamo, bo gotovo dovolj priložnosti za podrobnejšo osvetlitev in ponovitev preteklih dogodkov in akterjev, ki so tlakovali pot v našo sedanjost. Predvsem se zdi pomembno, da našo preteklost predstavljamo mladim kot naši najpomembnejši prihodnosti. Prav se zdi, da poudarimo in častimo trenutke, ko so naši predniki pokazali dovolj odločnosti za tlakovanje poti, ki je vodila do današnje države. Navsezadnje sta prav preteklost in zgodovina najboljši učiteljici ne le sedanjosti, temveč predvsem prihodnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
