Na ljubljanskem okrožnem sodišču namreč poteka sojenje štirim nekdanjim in zdajšnjim vodilnim na ljubljanski ekonomski fakulteti. Obtožnica nekdanjega dekana Dušana Mramorja, zdajšnjo dekanjo Metko Tekavčič ter nekdanji prodekanji Polono Domadenik in Mojco Indihar Štemberger bremeni zlorabe položaja s tem, ko so nekaterim na fakulteti v času od 2008 do 2015 odobrili stalno pripravljenost, na podlagi katerega se jim je nato izplačevalo dodatek za stalno pripravljenost. Tožilstvo je prepričano, da za odreditev stalne pripravljenosti ter izplačevanje dodatka ni bilo pravne in dejanske podlage, da prejemniki dejansko niso bili v stalni pripravljenosti in da so dodatek izplačevali le z namenom povišanja plač.
Na današnjem naroku je bilo zaslišanih osem prič, večinoma predstojnice kateder v času izplačevanja spornega dodatka. Večina jih je povedala, da jim je dodatek pripadel potem, ko so prevzele vodenje katedre, njegovo prejemanje pa se jim ni zdelo sporno, saj je njihovo delo zahtevalo stalno odzivnost tudi zunaj delovnega časa. Od njih se je večinoma zahtevalo stalno dosegljivost po telefonu, po potrebi tudi prihod na fakulteto. Stalno pripravljenost so zahtevala predvsem prizadevanja, da fakulteta zagotovi mednarodne standarde odličnosti in se uvrsti med najboljše fakultete na svetu, so izpovedale.
Pogost odzivanja pri posameznih prejemnikih dodatka je bila različna - nekateri so se zgolj odzivali na telefon (do nekajkrat tedensko) in elektronsko pošto, drugi so morali kdaj priti tudi na fakulteto ali od doma urediti kakšne stvari. Poročil o opravljenem delu v času stalne pripravljenosti niso delali, le zaposlena na fakulteti, ki je urejala letalske prevoze za zaposlene in tuje profesorje, je pripravila nekatera poročila, a kot je povedala danes, je ta pripravila za nazaj na zahtevo nadrejenega. Zagovornica Tekavčičeve Tea Mlinar Kovačič je sicer menila, da pripravo poročil o stalni pripravljenosti ne zahteva noben predpis.
Predstojnica ene od kateder se ni mogla spomniti, kdaj je izvedela, da ji je bila odrejena stalna pripravljenost, prav tako ni prepričana, da je sploh vedela, da ji je bila ta odrejena. Tudi na to, da ji je bil dodatek izplačan na račun, ni bila pozorna.
Nekateri pri delu v času, ko so prejemali dodatek, in v času, ko ga niso, skorajda niso čutili večjih razlik, saj so se tudi že sicer brez posebnih navodil odzivali na klice iz službe zunaj delovnega časa. Spet pri drugih, predvsem tistih, ki jim je dodatek pripadel, ko so prevzeli vodenje katere izmed kateder, je bila razlika očitna. Morali so se odzivati pogosteje, poleg tega je bila to potem njihova obveza.
Vsi danes zaslišani so menili, da jim je bil dodatek glede na njihovo naravo dela izplačan upravičeno. Nekaterim je zato tudi žal, da so ga vrnili po tistem, ko je inšpektorat za javni sektor pri izplačevanju ugotovil nepravilnosti in so o tem začeli pisati mediji.
Na naslednjih narokih naj bi nadaljevali z zaslišanjem prič. Sodišče namerava med drugim zaslišati več deset prejemnikov dodatka. Postaviti namerava tudi izvedenca ekonomske stroke, ki bo skušal ugotoviti, ali je fakulteta dodatek izplačevala iz javnih sredstev ali iz svoje nejavne oziroma tržne dejavnosti. Slednje je namreč vsaj po mnenju predsedujočega senatu, sodnika Zvjezdana Radonjića eno od pomembnejših vprašanj v tem procesu.
