Kaj po vašem mnenju pomeni 80-letnica visokošolskega glasbenega izobraževanja v Sloveniji za našo kulturo?
Včasih se je zanimivo ozreti v preteklost, ker potem lahko z veseljem ali žalostjo ugotavljaš, kakšna je prehojena pot. Če pogledamo začetke višješolskega izobraževanja, ki so se zgodili pred 100 leti, ko je bil ustanovljen konservatorij pri Glasbeni matici in potem leta 1939 glasbena akademija, ter današnjo situacijo, lahko z veseljem ugotavljamo, da je napredek več kot očiten. Če smo takrat nekoliko capljali za dogajanjem v naši okolici in ga skušali dohitevati, danes hodimo vzporedno z njim.
Naše študente in diplomante najdemo povsod po Evropi, tudi v najbolj eminentnih evropskih orkestrih. V tem smislu mislim, da akademija opravlja svoje poslanstvo, da izobražuje glasbenike, ki delujejo umetniško, in bodoče glasbene pedagoge. Mislim, da smo lahko ponosni na sistem glasbenega izobraževanja, ki smo ga uspeli vzpostaviti, zavidajo nam ga tudi marsikje v tujini. Včasih se sicer na akademiji pritožujemo, da je glava tega sistema nekoliko podhranjena, kar, ko pogledamo naše vsakoletne proračune, zagotovo drži. Mislim pa, da v možnostih, ki jih imamo, v svojem okolju dajemo res veliko.
Omenili ste napredek, kaj pa druga stran? Ali obstaja še kakšna vrzel, ki bi jo lahko zapolnili v smislu še kakšnega dodatnega instrumenta, iz katerega bi se lahko izobraževali, oziroma segmenta, ki zadeva glasbeno udejstvovanje kot tako?
Mislim, da bo v našem okolju vedno obstajal konflikt med tem, kaj vse bi si želeli in kaj to okolje zmore. Trendi, ki se pojavljajo v svetu in ki jim pri nas sledimo do neke mere, so različna področja oziroma glasbene zvrsti. Pri nas sicer pokrivamo staro glasbo z izbirnimi predmeti, nimamo pa študijskega programa, kot ga imajo nekatere večje ustanove. Podobno je z jazzom, ki ga prav tako pokrivamo z izbirnimi predmeti, imamo tudi big band, nimamo pa programa. Ko poskušamo do teh stvari priti mogoče tudi s sodelovanjem s sorodnimi institucijami iz tujine, pa ugotovimo, da nas takoj razumejo kot konkurenco, ker zdaj marsikdo iz Slovenije odhaja na študij v tujino, česar se te institucije zavedajo. V nasprotnem primeru bi jih obdržali in vzgojili doma.
Koliko pa tuji študenti prihajajo k nam?
Moram reči, da se v okviru Univerze v Ljubljani lahko pohvalimo po odstotku tujih študentov, saj jih imamo več kot deset odstotkov, gre pa v glavnem za študente iz območja bivše Jugoslavije. V zadnjem času postajamo zanimivi tudi z magistrskimi programi in za druge, kot je Italija, včasih se najde kdo tudi iz kakšnih oddaljenejših držav. Tako imamo letos japonsko študentko, pred časom smo imeli brazilskega študenta.
Kakšen program ste pripravili ob 80-letnici?
Odločili smo se, da jo bomo obeleževali v obdobju dveh let, leta 2019 in 2020, s tem da bodo glavni dogodki prav v tem času, ko se začne študijsko leto. Na začetku koledarskega leta smo odprli sezono s predstavitvijo mini oper, ki so jih napisali in izvedli študenti v sodelovanju s študenti gledališke akademije. Predstavili smo jih v Kinu Šiška v Ljubljani, potem pa gostovali na Akademiji Franza Liszta v Budimpešti in na Janačkovi akademiji v Brnu. Nastopi so bili povsod dobro opaženi. Julija smo organizirali mednarodno poletno šolo, zdaj pa kot nekakšen višek sledita izdaja ljubljanskega prepisa šeste Beethovnove simfonije in slavnostna akademija.
Pripravili smo običajno koncertno sezono, ki poteka v okviru dveh abonmajskih ciklov. Eden je Tutti, v katerem se predstavijo vsi naši večji ansambli in ansambli glasbeno-kulturnih institucij, s katerimi sodelujemo. Zelo uspešno sodelujemo praktično z vsemi, ki delujejo v našem okolju - s Slovensko filharmonijo, RTV Slovenija in obema operama. Sodelovanja potekajo tako, da lahko naši študenti koncertirajo z orkestri teh institucij. Drugi je abonmajski cikel Solo e da camera, v katerem se predstavljajo naše komorne skupine ter študenti in profesorji kot solisti.
Letos v sodelovanju z Narodno galerijo oblikujemo tudi nedeljske matineje in ker bomo začeli s prenovo palače Kazina, bomo tudi del komornega cikla izvedli v Narodni galeriji. Ob vsem tem pa pripravljamo še tedne posamičnih oddelkov. Skratka, delamo zelo intenzivno in aktivno.
Ker ste omenili Kazino - kakšno je trenutno stanje glede prostorov, v katerih delujete?
V preteklem obdobju je Univerza v Ljubljani pridobila palačo Kazina in kupila zemljišče za njo z namenom, da bo to stavba, v kateri naj bi se naselila Akademija za glasbo. V tej smeri tudi delujemo. Projekt za gradbeno dovoljenje za obnovo Kazine je trenutno v postopku in upamo, da se bo v kratkem pozitivno zaključil. Septembra se je iz palače izselil Arhiv RS, pred koncem leta naj bi se to zgodilo tudi z Inštitutom za novejšo zgodovino. Upamo, da bomo v tem času imeli gradbeno dovoljenje in da bomo lahko potem ob koncu tega in v začetku naslednjega leta začeli prenovo palače.
Seveda bo to rešilo samo del naših prostorih stisk. Trenutno delujemo na treh oziroma celo štirih lokacijah: na Starem trgu, na Vegovi in Gosposki v stavbah Glasbene matice, v poslopju univerze, kjer uporabljamo eno od dvoran, in v Kazini. Ko bo stavba Kazine prenovljena, se bomo izselili iz Starega trga, saj je Stiški dvorec v lasti Katoliške cerkve, mi pa si bomo prizadevali za to, da bi bil za palačo Kazina čim prej zgrajen tudi prizidek, da bomo lahko v celoti delovali na tisti lokaciji. Ministrstvo za izobraževanje je po mojih informacijah zagotovilo sredstva za izgradnjo, tako da upamo, da bomo v doglednem roku rešili prostorsko stisko v celoti.
