V študijskem letu 2017/18 je bilo po podatkih statističnega urada v visokem šolstvu zaposlenih 5410 ljudi, od tega 2619 visokošolskih učiteljev. Od teh je bilo 35,5 odstotka rednih, 27,3 odstotka pa izrednih profesorjev, 26,9 odstotka docentov, 6,3 odstotka predavateljev in štiri odstotke lektorjev.
Njihove delovne obveznosti imajo nekatere posebnosti, značilne za akademsko okolje, odvisne pa so od delovnega časa, za katerega so zaposleni. Tisti, ki so zaposleni za polni delovni čas, morajo tedensko opraviti 40 delovnih ur oziroma 2088 ur letno. V to so vključeni efektivno delo, čas odmora, prazniki ter redni in izredni dopusti.
Minimalni obseg efektivnega dela mora letno znašati 1700 ur, kar je razdeljeno na štiri dele - neposredno pedagoško obveznost, posredno pedagoško obveznost, osnovno raziskovalno in strokovno delo ter sodelovanje pri upravljanju.
Neposredna pedagoška obveznost pomeni predavanja in vaje, posredna pa preizkuse znanja, govorilne ure, administrativna opravila, razvijanje predmetov s spremljanjem razvoja stroke in pripravo študijskih gradiv. Sodelovanje pri upravljanju pomeni sodelovanje v delu različnih komisij ter organih fakultete in univerze.
Kot določa zakon o visokem šolstvu, neposredna tedenska obveznost docenta, izrednega in rednega profesorja znaša od pet do sedem ur, če s tem ni mogoče izvesti študijskih programov, pa jim lahko dekan obvezo poveča za dve dodatni uri.
Njihova celotna letna pedagoška obveznost (tako neposredna kot posredna) na Univerzi v Ljubljani znaša od 870 do 1080 ur (torej nekje od polovice do dveh tretjin zahtevanega efektivnega dela), preostalo pa odpade na raziskovalno delo in sodelovanje pri upravljanju. Asistenti morajo pedagoškemu delu nameniti od 60 do 70 odstotkov efektivnega dela.
Na Univerzi v Ljubljani na vprašanje, ali imajo profesorji dovolj pedagoške obveznosti, neposredno niso odgovorili, so pa opozorili, da je pri presojanju o tem treba upoštevati, da so mnogi profesorji poleg predavateljev tudi predstojniki oddelkov, laboratorijev, kateder, dekani, prodekani in raziskovalci. "Vse to vpliva na število ur pedagoške obveznosti," so navedli za STA.
Predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije Marko Marinčič meni, da pedagoška obveznost ni prenizka. "Če primerjamo učne obveznosti na osnovnih šolah, gimnaziji in na univerzi so ta razmerja kar logična in primerljiva s tujino, posebej ker za profesorje veljajo bistveno večje zahteve. Poleg predavanj se morajo namreč stalno izobraževati in objavljati v znanstvenih publikacijah, opravijo pa tudi vrsto drugega dela," je navedel za STA. "Govorjenje nekaterih, da delajo samo štiri ure na teden, je zato čista demagogija," je dodal.
Osnovna bruto plače asistenta z doktoratom 2287, rednega profesorja 3385 evrov
Pri plačah za profesorje in druge zaposlene na fakultetah in univerzi velja plačni sistem za javni sektor. Po njem je redni profesor uvrščen v 53. plačni razred, kar pomeni, da je njegova osnovna bruto plača 3385 evrov, pri čemer lahko napreduje še največ za štiri razrede. Docent je uvrščen v 46. razred, osnovna bruto plača je 2572 evrov, z možnostjo napredovanja za pet razredov. Asistent z doktoratom pa je v 43. razredu, osnovna bruto plača je 2287 evrov, z možnostjo napredovanja za pet razredov. Z novembrom se bodo v skladu s stavkovnim sporazumom vsem omenjenim trem plače zvišale še za en plačni razred, septembra prihodnje leto pa še za enega.
Predsednik visokošolskega sindikata Marinčič ocenjuje, da so bile plače profesorjev primerne le do takrat, ko je vlada popustila zdravnikom in jim dovolila povišanje. To je ustvarilo veliko nesorazmerje v javnem sektorju, je opozoril. "Zdravnik, ki je ravnokar prišel z univerze in opravi specializacijo, s plačo v trenutku poskoči precej nad plačo rednega profesorja, zaposlenega na medicinski fakulteti. Slednje je tudi razlog, da so profesorji na medicinski fakulteti raje kot profesorji zaposleni kot zdravniki v kliničnem centru," pravi.
Kot nesorazmerno nizke pa ocenjuje plače asistentov, lektorjev in drugih "nižjih" pedagoških delavcev, "posebej če jih primerjamo z zaposlenimi na nižjih ravneh izobraževanja".
Posebno težavo plač v visokem šolstvu vidi v nedorečenosti zakona o visokem šolstvu, ko gre za dodatno delo. Zakon namreč po njegovih besedah ne ureja natančno dela preko avtorskih in podjemnih pogodb, kar je tudi pripeljalo do znanih afer na ljubljanski in mariborski univerzi.
Nedorečena je tudi tržna dejavnost fakultet. Doreči bi bilo treba, v kolikšni meri se fakultete lahko ukvarjajo s tržno dejavnostjo, če se sploh lahko, in kakšno plačilo lahko nekdo pri tem prejme, pravi. "Tako pa imamo trenutno položaj, ko si večino tega denarja med seboj razdelijo vodilni na fakultetah," je dejal.
Marinčič: Prilaščanje tujega dela opazno predvsem pri raziskovalnih projektih
Med anomalijami v visokem šolstvu so nekateri že pred časom izpostavljali tudi primere, ko si profesorji prilastijo raziskovalno delo, ki ga v okviru priprav na diplomsko delo ali v okviru raziskovalnega projekta opravijo študentje ali asistenti.
Marinčič opozarja, da se zlorabe dogajajo predvsem pri raziskovalnih projektih, bodisi na raziskovalnih ustanovah bodisi na fakultetah v okviru njihove raziskovalne dejavnosti, ko si vodje raziskovalnih skupin prilastijo delo celotne skupine. Precej pogosti so pojavi, ko vodja skupine zahteva, da je naveden kot prvi avtor pri vseh objavah, četudi pri delu skupine ni prispeval ničesar. "Tako povečuje svoje objave, svojo moč in izboljšuje svoje možnosti za naprej," je navedel Marinčič. Ob tem je opozoril, da gre za pojave, ki so v javnosti zelo malo znani.
Na ljubljanski univerzi so v odgovoru na vprašanje o tej problematiki bolj diplomatski. Kot pravijo, so običajno profesorji tisti, ki pridobivajo projekte, znotraj katerih potem svoje mesto dobijo tudi asistenti in študenti. "A pri tem je treba znati prenašati odgovornosti in tudi ugodnosti na mlajše. To je umetnost vodenja in vsi tega ne obvladajo," so dodali.
