"Večina otrok s posebnimi potrebami potrebuje številne senzorične izkušnje za razvoj kognitivnih in socialnih veščin. Vemo tudi, da narava bistveno izboljša pozornost pri otrocih z ADHD, da se izboljša samostojnost otrok, lažje je obvladovanje čustvenih in vedenjskih motenj," je pojasnila Natalija Györek, ki je leta 2010 ustanovila Inštitut za gozdno pedagogiko in od takrat se ukvarja z razvojem slovenske gozdne pedagogike.
Györekova je sicer ena od pobudnikov mreže gozdnih vrtcev in šol, v katero je trenutno vključenih 81 vrtcev in 36 šol, vsako leto se jim pridružujejo nove šole in vrtci.
Pred petimi leti je bilo v mrežo vključenih šest vrtcev in šol, ki so v izobraževanju v naravi orali ledino. Bili so prvi, ki so se vsak teden vsaj enkrat odpravili do bližnjega gozda, se tam igrali in učili na lastnih napakah, pri tem pa jim danes sledijo tudi druge šole.
"Danes Slovenija postaja primer dobre prakse tudi v širšem evropskem prostoru z lastno razvojno potjo, ki je nedvomno edinstvena in kreativna, prav taka, kot so naši gozdovi in prav taka, kot so naši otroci," je dejala.
Podobne mreže sicer obstajajo tudi v tujini, a je bil vzgib za ustanovitev, kot je omenila, odziv na stanje v slovenskem šolstvu, ki da ni v najboljši kondiciji. Posledice se po njenih besedah že kažejo tudi na otrocih, ki so vsak dan primorani sprejemati "številne gigabajte podatkov".
Poudarila je, da je prvi cilj gozdnih šol in vrtcev spodbuditi šole in vrtce k učenju z naravo. "Vemo, da gibanje in prosta raziskovalna igra pospešujeta kognitivni in čustveni razvoj," je dejala in dodala, da s takim načinom učenja pozitivno vplivajo na razvoj otrok.
V gozdu razvijajo tudi druga področja kurikula, ne samo naravoslovja. Zanima jih, kako uporabiti gozd kot vir idej za učenje matematike, športa, slovenskega jezika ali pa denimo angleščine.
"Dejansko iščemo izgubljene povezave med otroštvom, učenjem, raziskovanjem, razvojem, igro in naravo. Vsekakor je čas, da ponovno odklenemo šole, ker se tak pasiven način šolanja že kaže na duševnem in telesnem zdravju otrok," je pojasnila Györekova.
Izkušnje s takšnimi šolami in vrtci so po njenih navedbah pozitivne, vendar pa pot za pedagoške strokovne delavce, ki se odločijo za tak aktiven način dela, ni vedno najlažja. "Bistvo pa je, da tak pristop daje ideje in nek nov smisel njihovemu delu. Otroci so pa itak navdušeni, vsak teden sprašujejo, kdaj gredo spet v gozd," je dejala.
Tudi starši prepoznavajo vrednost takega načina dela in čedalje pogosteje poizvedujejo, kje so te šole in vrtci, saj jih želijo vpisati v gozdni vrtec oziroma šolo, je dejala Natalija Györek in izpostavila, da se tudi nekatere srednje šole pridružujejo mreži. "Ja, v Sloveniji je v zadnjih dveh, treh letih res slišati ogromno otroških glasov v gozdu," je sklenila.
Pozitiven primer je denimo Osnovna šola (OŠ) Toneta Čufarja Jesenice, kjer učiteljica Klavdija Klinar in vzgojiteljica Tanja Pongrac že tretje leto implementirata gozdni četrtek, kar pomeni, da za izbrano skupino učencev drugega razreda ta dan ne glede na vreme pouk v celoti izvedejo zunaj.
"Naši gozdni dnevi potekajo po določeni časovnici. Po malici se oblečemo in odpravimo na teren. Glede na obravnavane teme izberemo lokacijo: gozd, pot ob Savi, spominski park, sprehod po mestu. Na poti imamo določene postaje, kjer izvajamo naloge in osvajamo učno snov. V naravi poteka učenje z opazovanjem in preizkušanjem, otroci se učijo na lastnih izkušnjah, na konkretnih primerih. Učenci se poleg učne snovi seznanjajo še z gozdnimi ter negozdnimi temami," sta za STA navedli sogovornici.
Njihov gozdni dan poteka popolnoma brez šolskih potrebščin, vsa učna snov se obravnava preko konkretnih primerov s pomočjo naravnega materiala. Gozd se spremeni v učilnico in je vir didaktičnih pripomočkov, sta dejali in poudarili, da je gozd posvojil učence in "ko si skupaj z njimi v gozdu, dobiš občutek, da jih dobesedno varuje, tako kot varuje rastline in živali".
