Vlada in sindikati javnega sektorja so se sicer v zadnjih treh mesecih redno dobivali za pogajalsko mizo. A situacija se je doslej zdela precej brezizhodna, saj niso uspeli doseči soglasja niti o tem, na kakšen način bi pogajanja sploh potekala.
V pogajalski skupini, ki jo vodi Jakob Počivavšek, namreč zahtevajo, da se odprava anomalij nad 26. plačnim razredom in popravki plač na delovnih mestih, primerljivih z zdravniškimi, obravnavajo sočasno, saj bi sicer povzročili nove težave. Po drugi strani se pogajalska skupina Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije pod vodstvom Branimirja Štruklja zavzema, da bi najprej dosegli dogovor o odpravi anomalij nad 26. plačnim razredom, nato pa se ločeno lotili primerjav z zdravniki.
Kot kaže, je vladi bliže druga možnost. Tudi v ponedeljek, ko so se sestali nazadnje, namreč po Počivavškovih besedah njihov predlog za vladno stran ni bil sprejemljiv. Njihova pogajalska skupina pa je pogajanja zapustila. Vladna stran je, kot je bilo razumeti, v nadaljevanju z drugo skupino dosegla nekakšen načelen dogovor.
Kot pri prvem delu odprave anomalij za delovna mesta do 26. plačnega razreda, bi tudi v drugem delu, ko se odpravlja anomalije višje na plačni lestvici, na centralnih pogajanjih uskladili popravke pri orientacijskih delovnih mestih za vse plačne skupine in dvige na nekaterih delovnih mestih v plačni skupini J. Opravili pa bi tudi še en krog pogajanj po resorjih.
Pri tem so na sindikalni strani v ponedeljek jasno povedali, da pri skupini J na manj od svojega predloga, ki je že tako relativno skromen, ne morejo pristati. Vladna stran pa je po drugi strani opozorila, da bi na orientacijskih delovnih mestih moral obveljati njen predlog.
Štrukelj je danes za STA pojasnil, da konfederacija v načelu sprejema predlog, da tako na centralnih pogajanjih, kot po resorjih, opravijo še en krog pogajanj glede odprave anomalij nad 26. plačnim razredom. Glede orientacijskih delovnih mest in skupine J po njegovih besedah težave verjetno niso nepremostljive. Težje pa bo uskladiti predloge po resorjih, kjer so razlike ogromne, in je v nekaterih delih javnega sektorja predlogov za odpravo anomalij bistveno več kot v drugih.
Prav zaradi tega so po Štrukljevi oceni možnosti, da bi se pogajanja o odpravi anomalij nad 26. plačnim razredom končala uspešno, relativno majhne oz. je sam skeptičen, ali jih lahko pripeljejo do zaključka.
Minister Koprivnikar je bil po drugi strani na novinarski konferenci po današnji seji vlade dokaj optimističen in upa na zaključek pogajanj o odpravi anomalij. Je pa spomnil, da so že s prvim delom odprave anomalij (do 26. plačnega razreda) že nekoliko presegli 70 milijonov evrov, kolikor so jih lani predvideli za celotno odpravo anomalij. Okvir, ki ga je vlada danes dala za zaključek pogajanj, se giblje okrog osmih milijonov evrov. "S tem menimo, da bi ključne anomalije še lahko odpravili," je dejal Koprivnikar.
Nato pa bi sledila pogajanja, vezana na dvig plač zdravnikov. Koprivnikar je pojasnil, da se je vlada k temu že lani zavezala. "Torej so stavkovne zahteve sindikatov, ki se ta trenutek pojavljajo, v bistvu nepotrebne, saj smo na ta pogajanja že pristali, vendar uravnoteženo v celotnem javnem sektorju," je dejal.
V naslednjih dneh se bo torej pokazalo, ali se bodo pogajanja premaknila z mrtve točke. Eno od vprašanj ostaja sodelovanje pogajalske skupine, ki jo vodi Počivavšek. Kot omenjeno, slednja zagovarja drugačen pristop k pogajanjem. Vladi je v tem tednu poslala svoj predlog. Počakali bodo na njen odgovor, a kot je v začetku tega tedna dejal Počivavšek, je skoraj gotovo, da bodo vsaj nekateri sindikati začeli s stopnjevanjem sindikalnih pritiskov, verjetno z oblikovanjem stavkovnih odborov.
V vsakem primeru bi za uveljavitev dogovora morali spremeniti kolektivno pogodbo za javni sektor, saj se s slednjo določajo uvrstitve orientacijskih delovnih mest. Zaradi zahtevanega kvoruma si običajno v pogajanjih prizadevajo doseči soglasje večine sindikatov.
Drugi možen kvorum, doslej uporabljen le v enem primeru, je soglasje sindikatov, ki številčno ne predstavljajo večine, a skupaj zastopajo vsaj 40 odstotkov vseh zaposlenih v javnem sektorju iz vsaj štirih dejavnosti. Podpisi sindikatov Konfederacije sindikatov javnega sektorja bi tako, podobno kot leta 2010, verjetno zadostovali. A najbrž tudi tokrat ne bi izostal odziv drugih sindikatov.
