Slovenija s svojimi zakonodajnimi ukrepi dobro skrbi za kakovost življenja otrok, glede na spremenljivke, ki jih ta raziskava zasleduje. V Sloveniji ni podhranjenih otrok, slovenski otroci ne umirajo zaradi malarije, diareje, pljučnice, nedonošenosti, redki so primeri smrti novorojenčkov zaradi zapletov ob porodu, itd. V Sloveniji skoraj vsi otroci hodijo v šolo in se izobražujejo. Otroci niso prisiljeni v izkoriščevalsko in nevarno delo. Zelo majhen odstotek mladoletnic rodi otroka pred 18. letom starosti. Varnost otrok ni ogrožena zaradi vojnih razmer ali državnih konfliktov in prav tako v Sloveniji ni zaznati globoko prestrašenih otrok zaradi nasilja, ki ga povzročajo vojne.
Vseeno pa v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) menijo, da "sta zaščita otrok in kakovost življenja otrok tako pomembni, da ne smemo "zaspati" ob dobrih rezultatih omenjene raziskave, ampak potrebujemo nenehno aktivacijo in opozarjanje za izboljšave vseh področij oz. okoliščin, v katerih živijo otroci v naši državi".
Med perečimi problemi so izpostavili revščino. V letu 2015 je bilo med 287.000 osebami, ki so živele pod pragom tveganja revščine, 18,8 odstotka mladoletnih otrok. V dolgotrajni revščini je živelo 9,5 odstotka celotnega prebivalstva in 10,5 odstotka otrok. Še posebej pri otrocih je vpliv revščine viden v samoizključevanju iz družbe, so opozorili v ZPMS.
Pozitivno sicer je, da 65,2 odstotka otrok nikoli ne občuti lakote, kljub temu pa 4,5 odstotka otrok vedno ali pogosto občuti lakoto. Nihče, še posebej pa ne otroci, se ne bi smeli spopadati s takšnimi težavami, saj je primerna prehranjenost ena temeljnih pravic otrok, so navedli.
Opozorili so tudi na neenako dostopnost do zdravil in zdravstvenih storitev za otroke. Invalidnim otrokom revnih staršev niso dostopni invalidski pripomočki, ker so plačljivi, prav tako terapije, ki so posledično nedostopne. Občutiti je pomanjkanje pediatrov in pedopsihiatrov. Zaskrbljujoče je tudi zviševanje deleža mladostnikov, ki doživljajo več različnih psihosomatskih simptomov.
Na področju izobraževanja so opazili neenakosti, vse več je razslojevanja in izgubljanja potencialov. Otroci iz manj premožnih družin so slabše ocenjeni kot otroci iz premožnejših družin. Otroci iz manj premožnih družin imajo manj možnosti vključitve v terciarno izobraževanje, dolgotrajno brezposelni starši pa manj vlagajo v izobraževanje svojih otrok.
Starši otrokom ne morejo privoščiti dejavnosti, ki so plačljive, vključujejo jih v neplačljive dejavnosti, ki jih navadno ponuja šola in nevladne organizacije. Otroci nimajo dostopa do interesnih dejavnosti, za katere izražajo talente. Ne morejo si privoščiti daljših izletov in počitnic na morju in iščejo cenejše ter zastonjske alternative, pri čemer kar najbolj izkoriščajo "ponudbo" humanitarnih organizacij in lastne socialne mreže.
