Bralna pismenost je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika oz. posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, kritično razumevanje prebranega, pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje. Kot taka je temelj vseh drugih pismenosti in je ključna za razvijanje posameznikovih in posamezničinih potencialov ter njuno uspešno sodelovanje v družbi, je zapisano v strategiji.
Pomemben del pismenosti je bralna kultura, opredeljena kot odnos (splet pojmovanj in vrednot) posameznika in posameznice ter družbe do knjige in branja. Bralna pismenost je tudi temelj nadaljnjega razvoja slovenske države in nacionalne identitete.
Bralna pismenost je opredeljena v številnih slovenskih strateških dokumentih, posebej pa je bila izpostavljena potreba po njeni prenovi v nacionalnem programu za kulturo 2014-2017.
Skrb za stalno razvijanje bralne pismenosti izhaja tudi iz priporočil Evropske unije. Svet EU za izobraževanje je 2009 sprejel nov strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju, ki naj bi bil izpeljan do leta 2020. V njem postavljeni cilji določajo, da je treba delež slabše pismenih učencev in učenk do leta 2020 znižati na manj kot 15 odstotkov, kar je za vzgojno-izobraževalne sisteme držav članic EU velik izziv.
Dokument, ki ga je sicer pripravila posebna delovna skupina, imenovana v letu 2014, je ključnega pomena za ministrstvo za izobraževanje in nadaljnje delo v vzgoji in izobraževanju, hkrati pa je pomembno izhodišče za vseživljenjsko učenje in za vzpostavljanje močnejše povezanosti in usklajenosti pri oblikovanju politik na področju izobraževanja in drugih resorjev, so še zapisali na ministrstvu.
