EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

24.5.2013

dr. Matej Avbelj

Namesto kolumne o veliki farsi

Je že tako, da je pisanje kolumn tudi priročen način za sproščanje notranjih (intelektualnih) napetosti, ki jih piscu povzroča opazovanje zunanjega sveta. Kolumne so zato po svoji naravi običajno kritične. Vsaj moje. Vendar pa je, ko stvari postanejo že tako neznosne, da je zanje še beseda farsa premila, in ko je to jasno malodane vsem, razen tistim, ki so k temu v prvi vrsti poklicani, treba svojo pozornost usmeriti tudi drugam.

Preprosto ni zanimivo, ko vsi trobimo v isti rog. Pa čeprav je to trobljenje še kako upravičeno in, bojim se, že zdavnaj prepozno. V tej kolumni tako ne bo govora o farsi slovenskega pravne države. O razvpitih, kot se temu reče, sistemskih luknjah pravosodja, o ljudeh, ki se – zaradi sistema – ne čutijo za nič odgovorne in o medijih, ki tiste, pa čeprav je to minister, ki na glas povedo, da je nekaj vendarle narobe, da je naključij v najbolj odmevnih slovenskih sodnih primerih preprosto preveč, označijo za populiste.

Da ne bom še sam prištet med tovrstne populiste, napihnjene kričače in vse druge, ki ne razumemo, da je sistem pač tak in da mora tako delovati – ter da se za strokovne napake poklicno ne odgovarja, verjetno zaradi imperativa avtonomnosti, poglejmo raje v nek drug segment, ki je prav tako pomemben za delovanje države.

V mislih imam raziskovanje. Pa ne takšno, kjer je prvinski motiv pridobitev davkoplačevalskega denarja za »raziskave«, katerih namen je le izboljšanje finančnega položaja nosilca raziskave, pri čemer se relevantnost in pomen raziskovanega razteza, če že, največ do vznožja Karavank.

V mislih imam raziskovanje, katerega namen je zgraditi neodvisne, mednarodno profilirane raziskovalne institucije, vezane bodisi neposredno na državo bodisi na druge znanstvene  ustanove. Namen teh raziskovalnih ustanov je zagotoviti prvovrstno znanje, ki bo na eni strani služilo državi pri njenih strateških, kakor tudi bolj kratkoročnih političnih odločitvah; na drugi strani pa krepilo tisto pravo akademskost, s pomočjo katere se država lahko postavi na svetovni akademski zemljevid.

To zadnje se doseže tako, da se v okviru razpoložljivih sredstev ne le vabi v državo tuje raziskovalce in ugledne profesorje, temveč, da se jih celo zaposli. S tem se doseže dvoje: država se odpre za pritok novih idej, novega znanja; hkrati pa prek gostujočih raziskovalcev razširja po svetu svoj good-will in svoj know-how.

Tovrstne prakse, da ne bo pomote,  niso značilne le za najbolj bogate zahodnoevropske države, temveč se vse bolj uveljavljajo tudi v naši regiji. Najlepši primer je Madžarska, kjer na njihovi akademiji znanosti in umetnosti obstaja poseben pravni inštitut, namenjen doseganju odličnosti na področju pravne znanosti.

V nasprotju s pričakovanji tega inštituta ne vodi nobena zaslužna korifeja, temveč mladi znanstvenik, izbran z javnim razpisom na osnovi svoje akademske odličnosti. Ta mladi akademik je mednarodno uveljavljen, kar mu omogoča tesno sodelovanje z njegovim mednarodnim pravnim omrežjem, s pomočjo katerega plemeniti pravno znanje, stanje in stroko na Madžarskem. In to je proces, ki je zapisan, na dolgi rok, gotovemu uspehu.

Prepričan sem, da je opisano ena od dobrih praks, ki bi jo veljalo posnemati tudi v Sloveniji. Slovenskemu pravu (in pravnikom) manjka pristna znanstveno-raziskovalna dimenzija; manjka mu stik z mednarodnimi pravnimi tokovi, z mednarodno uveljavljeno pravno mislijo in zasidranost le-te ter njenih nosilcev na Slovenskem.

Če bomo nadaljevali, tako kot smo si zadali, bomo ostali tudi v regiji, v kateri bi lahko bili brez težav konkurenčni, izolirano, vase zaprto okolje, ki ne sprejema tujih idej, kaj šele, da bi svoje razvilo do te mere, da bi jih posnemali drugi. In tu govorim prvenstveno o pravu. Zakaj, kot kažeta teorija in praksa, nobeno drugo področje v Sloveniji ni tako akutno podhranjeno kot prav pravno.

Če bomo želeli presekati začarani krog slovenske pravne razgradnje, bodo potrebne temeljite spremembe. A brez prodornih idej, mednarodno uveljavljene pravne misli in njenih nosilcev, tega nikakor ne bomo dosegli. Do izboljšanja pravne prakse ne more priti v odsotnosti dobrih pravnih teorij. Teh pa ni, ker prednjačijo drugi, kratkoročni, včasih pa naravnost zavržni interesi. In prav zaradi teh Slovenija postaja vse večji osamelec, leglo fars in vsak dan bolj razjarjenih ter hkrati otopelih ljudi. Pravo kot tako pa je v očeh slehernika izgubilo vsako legitimnost.

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012