EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.2.2013

dr. Jernej Letnar Černič

Rekviem človekovim pravicam?

Zadnje leto je bilo za slovensko državo na področju varovanja človekovih pravic eno najslabših od osamosvojitve naprej, če že ne najslabše. Razcepljenost slovenske družbe se je le poglobila tudi v odnosu do najhujših kršitev človekovih pravic. Težav ne bo enostavno odpraviti, saj so nekatere globoko zakoreninjene v slovenski podzavesti in mitologiji slovenskega javnega prostora.

Normativno varstvo človekovih pravic je pomanjkljivo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadnjem letu zoper slovensko državo podalo kar dve pilotni sodbi, kjer je ugotovilo sistematične in strukturne težave pri varovanju človekovih pravic. V zadevi Kurić in drugi v. Slovenija (št. 26828/06) je ESČP več kot jasno zapisalo, da mora naša država sprejeti tako splošne kot tudi posamične ukrepe ter pritožnikom nameniti pravično zadoščenje.

Še v boljši luči pa bi se slovenska država pokazala, če bi sprejela tudi nekatere dodatne ukrepe po zgledu Medameriškega sodišča za človekove pravice. Podobno zapletena je zadeva Ališić in drugi v. BiH, Hrvaška, Slovenija, Srbija in Makedonija (št. 60642/08), kjer je prvostopenjski senat ESČP ugotovil, da je slovenska država kršila pravico do lastnine iz 1. člena protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Če pustimo ob strani sestavo samega senata (pet izmed sedmih sodnikov je bilo iz bivših jugoslovanskih republik), ki je, milo rečeno, sporna, pa zadeva odpira nekatera pomembnejša vprašanja predvsem glede hierarhije obveznosti v mednarodnem pravu. Z drugimi besedami, ali ima Sporazum o vprašanjih nasledstva višjo veljavo kot obveznost spoštovanja pravice do lastnine? Zadeva ne ponuja jasnega odgovora tako na slednje kot tudi na vprašanje, kakšne bodo morebitne finančne posledice, če petčlanski senat zavrne slovensko zahtevo za obravnavo pred velikim senatom ESČP.

Že omenjeni zadevi kažeta na nekatere težave pri varovanju človekovih pravic v slovenskem pravnem redu. Vendar je stanje kritično tudi zato, ker tudi večino drugih sodb ESČP zoper Slovenijo v slovenskem pravnem redu še nismo uresničili. Ste se že kdaj vprašali, ali bo slovensko sodišče pospešilo konkretni postopek, če ESČP ugotovi, da vam je Slovenija kršila pravico do sojenja v razumem roku? Ne, razen denarne odškodnine se ne bo spremenilo čisto nič. Kaj pa, če vam država ne bo hotela izplačati denarne odškodnine, vi boste nato vložili predlog za izvršbo na podlagi sodbe ESČP? Po vsej verjetnosti bo slovensko sodišče vaš predlog zavrglo, ker Zakon o izvršbi in zavarovanju ne priznava sodbe ESČP kot izvršilni naslov. Tako EKČP kot tudi ESČP kot njen nadzorni mehanizem sta tako še vedno tujek v slovenskem pravnem redu. Nekako vsi vemo, da obstajata, vendar ju ne znamo oziroma ne želimo uporabljati. 

Druga rak rana varovanja človekovih pravic v slovenskem pravnem redu je njihovo selektivno, neenako in neučinkovito uresničevanje in varovanje. Nosilci takšnega varovanja pa so seveda ljudje, pogosto ljudje iz nekih drugih časov. Pri nas žal še vedno velja zastarela dogma: kar nekateri opredeljujejo kot kršitev človekovih pravic, za druge pač ni in seveda tudi ne more biti, pa četudi gre za genocid oziroma hudodelstva zoper človečnost. Kršitve temeljnih človekovih pravic ne najdemo samo na eni ali drugi svetovnonazorski strani, ampak so kršitve vsa tista dejanja, ki teptajo temeljne vrednote človekovega dostojanstva in njegove fizične, duhovne, socialne, ekonomske in kulturne identitete.

Argumenti tistih, ki podobne dogodke, ki jih je storila njim nasprotna nazorska stran, opisujejo kot nujna dejanja vojnega in povojnega stanja in ne kot kršitve, hkrati pa za iste in podobne dogodke na njim bližnjem svetovnonazorskem polu trdijo, da je vendar jasno, da gre za kršitve, tako niso prav nič prepričljivi in slovenski družbi povzročajo resno škodo. Takšna je bila oziroma še vedno je praksa nekaterih državnih in nedržavnih organov na področju varovanja človekovih pravic v vseh letih po osamosvojitvi, ko so svojo ustavno in zakonsko poslanstvo prevečkrat zamenjali za zelo ozke interese.

Enako so zmotni pristopi, ki želijo vse pretekle kršitve potlačiti v neko kletno shrambo, kaj šele, da bi bile vsaj enovrstično omenjene v osnovnošolskih in srednješolskih zgodovinskih učbenikih. Če neodgovorjene kršitve preveč potlačimo, se kaj hitro preselijo v podzavest, kjer potem hitro ponovno vzniknejo, kot kažeta vsaj dva primera iz preteklega tedna. Kršitve človekovih pravic je zato potrebno obravnavati objektivno, enako in hitro.

Kriza je takšni dvostranski pohabljenosti varovanja človekovih pravic v slovenskem prostoru žal dodala tudi tretjo dimenzijo na področju ekonomskih in socialnih pravic. Država zaradi slabega finančnega stanja verjetno ne bo mogla zagotavljati enake ravni varstva ekonomskih in socialnih pravic, za katere vemo, da se uresničujejo postopoma in sorazmerno finančnim zmožnostim države. Vendar ne glede na slednje, pa imajo tudi ekonomske in socialne pravice neko jedro in minimum, ki ga država mora zagotavljati.

Za slovensko družbo in državo je sprejemljivo samo takšno varstvo človekovih pravic, ki bo enakopravno, objektivno in učinkovito. Enako velja tudi za obveznosti vseh posameznikov do njihovega varovanja v zasebnih razmerjih, zaradi česar si moramo po svojih najboljših močeh prizadevati za njihovo varovanje. Najbolj učinkovito varstvo človekovih pravic vedno poteka od spodaj navzgor. Tako kažeta tudi svetla primera slovenskega misijonarja na Madagaskarju, kot tudi novoizvoljene varuhinje človekovih pravic, ki sta vsak na svoj način pomagala številnim.

Vsi državni in nedržavni organi morajo ponotranjiti načela enakega obravnavanja, objektivnosti in učinkovitosti pri uresničevanju človekovih pravic. Morda je čas za rekviem človekovim pravicam v slovenski družbi že nastopil, saj je njihovo uresničevanje trenutno parcialno in podvrženo ozkim interesom. Zato se mora nekaj ključnega in bistvenega spremeniti v delovanju ključnih akterjev, da vlakovna kompozicija dokončno ne zdrvi v prepad.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012