EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

25.1.2013

dr. Jernej Letnar Černič

Nezaupanje

Slovenska družba se je na začetku dva tisoč trinajstega leta znašla na prelomnici zaradi vsesplošnega nezaupanja, ki je omrtvilo skoraj vse njene plasti. Nezaupanje pa ni prišlo iznenada, kot v teh mesecih prehladi, ampak so ga nekateri, lahko jih imenujemo nedotakljivi, skrbno ustvarjali vsa leta slovenske države, in še prej v nekih drugih časih.

Nezaupanje je seveda povezano s pomanjkanjem oziroma odsotnostjo zaupanja. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje zaupanje kot “prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje”, ter nezaupanje kot “kar je nasprotno, drugačno od zaupanja”. Zaupanje je v slovenski družbi na nizki stopnji, saj tako v javni kot tudi gospodarski sferi v zadnjih nekaj desetletjih ni bilo opravljeno, kar smo vsi pričakovali. Dobili smo sicer formalno demokratično in pravno državo, vendar je njeno uresničevanje podrejeno predvsem interesom nedotakljivih. Nezaupanje se v slovenski družbi kaže na vsaj štirih ravneh, čeprav lahko kaj hitro najdemo še katero: institucionalni, medinstitucionalni, gospodarski in na medosebni ravni.

Nezaupanje na institucionalni ravni se kaže v odnosu do vseh treh vej oblasti. Ljudje ne zaupajo tako zakonodajni in izvršilni veji oblasti kot tudi sodni veji oblasti. Slovensko državo sicer lahko formalno označimo kot pravno in demokratično, po vsebini pa velja prej nasprotno, saj jo vsakdo izkorišča za uresničevanje svojih parcialnih in zasebnih interesov, o skupnem dobru pa ni duha ne sluha.

Nezaupanje na medinstitucionalni ravni se kaže v odnosu med posameznimi  vejami oblasti in državnimi organi, kjer zaman iščemo medsebojno povezanost, ampak gre predvsem za medsebojno malenkostno nagajanje brez jasne skupne vizije, ki bi jo te oblasti morale imeti. Takšno postopanje posledično vodi do razgradnje državnega aparata, ki ostaja le mesečni plačilni bankomat za deset tisoče zaposlenih v javnem sektorju.

Najbolj problematično pa je nezaupanje na gospodarski ravni, saj svobodno tržno gospodarstvo ne more delovati brez zaupanja med poslovnimi partnerji. Zaupanje se težko ustvarja v dogovorni ekonomiji, ki še vedno prevladuje v slovenskem prostoru, in kjer večina poslovanja poteka s sodelujočimi v državnim sektorju. Nezaupanje na tej ravni je povezano tudi z nezaupanjem do sodnega dela institucionalne ravni, ki prepočasi in neučinkovito rešuje gospodarske spore.

Vse zgornje ravni ustvarjajo nezaupanje tudi na najnižji ravni v razmerjih med običajnimi ljudmi, kjer pa vendarle obstajajo otoki zaupanja v družinskih in prijateljskih razmerjih. Že v študentskih letih so nas profesorji, sicer neprepričljivo prepričevali, da Slovenci kot slovanski narod bolje delujemo posamično in se ne znajdemo najbolje v skupinah. Da slednje ne drži, so dokazali številni primeri v zadnjih dvajsetih letih tako na gospodarskem, kulturnem ali športnem področju. Je pa res, da takšen pristop izvira iz drugih časov, kjer so se posamezniki bali zaupati drugemu tudi zato, ker so vedeli, da jih bo sosed ali prijatelj ovadil obveščevalni službi, ki ga bo nato označila kot političnega sovražnika. Nezaupanje na najnižji ravni je še v današnjem času morda posledica ostankov skrbno načrtovanih praks nekih drugih časov. Če pa nezaupanje iz takratnih časov prištejemo k razmeram v dolini šentflorjanski tukaj in zdaj, lahko pridem do vsote, ki razkraja in razdvaja slovensko družbo, podobno kot pred nekaj desetletji.

Vse štiri ravni nezaupanja so medsebojno povezane in se prepletajo, saj so med seboj soodvisne. Zaupanja v gospodarskih razmerjih ni mogoče ustvariti brez zaupanja v institucije, to pa težko dosežemo brez medinstitucionalnega zaupanja. Kako in ali je sploh mogoče preseči takšno raven nezaupanja v slovenski družbi in ali je nezaupanje nekaj kar je lastno slovenski družbi že nekaj stoletij? Morda, vendar se lahko zaupanje tako na institucionalni, medinstitucionalni, gospodarski in medosebni ravni ustvarja le počasi od spodaj navzgor. Zaupanja ni mogoče zahtevati od zgoraj navzdol, saj so takšni poskusi že vnaprej obsojeni na uspeh. Zaupanje se lahko ustvari samo od sebe. Zato pa seveda morajo biti izpolnjeni oziroma prisotni nekateri pogoji kot so predvsem: spoštovanje in odgovornost, sočutje in sram.

Če zgornji občutki niso prisotni, tudi zaupanja ne bo, in družba bo nadaljevala po enako zmotni poti kot do sedaj. Kolektivno zaupanje do državnih oblasti lahko nastane le, če pride do dejavnega zavzemanja za temeljne vrednote sodobne evropske države. Takšno zavzemanje je odvisno, kot smo že večkrat poudarili, predvsem od ljudi, od nas samih. Če ne, bo slovenska država kot doslej, le še drsela navzdol na mednarodnih lestvicah življenjskega standarda, gospodarske konkurenčnosti in boja proti korupciji.

Najsposobnejši posamezniki bodo še naprej odhajali v tujino, kot že odhajajo nekaj desetletij, ali pa se bodo zatekali v zasebnost družinskega življenja in na skrivaj opazovali, kako še naprej propada njihov zunanji svet, kjer preživljajo vsak dan. Najhuje pa je, da smo za vse skupaj odgovorni sami in ne moremo odgovornosti prelagati na nekoga tretjega. Kot slednje, je enako res, da pot iz te situacije, pot do zaupanja, lahko najdemo v vsakem posamezniku. Hkrati pa takšno preobilje nezaupanja lahko vodi v sistematično prakse državljanske nepokorščine, samopomoči, državljanske upore in celo v oborožena navzkrižja med različnimi svetovnonazorskimi poli.  Zato je nekaj potrebno storiti, da se povrne zaupanje, prepreči nasilje in da se družbo ter državo vrne nazaj na evropsko pot.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012