EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

23.11.2012

dr. Matej Avbelj

V čigavem imenu?

V konceptualni komediji zmešnjav, ki ob vsesplošni izgubi občutka za realnost te dni preveva Slovenijo, je človek še pripravljen zamahniti z roko, rekoč: saj bo. To je trenutek neke generacije, ki se bo težko soočila s transformacijo sveta, ki ga je bila navajena uživati doslej. Tisto, kar prihaja za njo, torej generacijski premik, obeta svetlejšo prihodnost te države. Vse bolj se mi zdi, da pa je tudi to le utvara.

Tokratno kolumno posvečam tistim, v katerih svojstvu sem tudi sam nastopal še pred manj kot petimi leti. Pišem torej o tematiki, o kateri sam prav gotovo nekaj vem: tako iz domačih študijskih logov; iz tujine, kjer sem preživel svoj celoten podiplomski študij na obeh stopnjah; in nenazadnje s sedanje predavateljske perspektive, ko imam spet opraviti s študenti, le da z druge strani predavalnice.

K pisanju me je spodbudil po svoji formi povsem običajen, in da ne bo pomote legitimen, protest študentov pred državnim zborom, kjer so se pojavili s praznimi nakupovalnimi vozički, rekoč da znanje ni blago in da ga, nekako v tem smislu, ne mislijo kupovati. Znanje je javno dobro in pika. Čeprav bi se o tem zadnjem, kaj pravzaprav naj bi ta zahteva dejansko pomenila, veljalo še kako pogovarjati, je mojo pozornost pritegnil nek drug transparent.

Na njem je na črnem mrliškem papirju z zlatimi črkami pisalo takole: »Zasebna univerza v… Fakulteta za pogrebne vede; Diplomsko delo: PLAGIAT.« Poanta je bila seveda jasna in zgolj na bolj luciden način sporoča tisto, kar naj bi bilo v Sloveniji – zahvaljujoč dominantnemu narativu – že dejstvo.

To je: da so zasebne univerze nekaj izrazito slabega; pomenijo pogreb javnega šolstva; fakultete, v okviru zasebnih univerz so izrazito inferiorne kakovosti in študente ne zmorejo vzgajati v več kot pogrebnih vedah: torej v niču. In slednjič, kdor študira na zasebni univerzi na fakulteti, ki ni vredna več kot pogrebnega statusa, je tudi per se plagiator. Kaj pa naj bi bil drugega. A, ne?

Za to, kar sledi, bom že na začetku opredelil svoj jasni interes. Prihajam z zasebne fakultete in kot dekan moram skrbeti za njeno zakonito delo na strokovnem, akademskem, pedagoškem in raziskovalnem področju. S tega vidika mi lahko vsekakor očitate pristranskost. Te po naravi stvari ne morem in ne želim zanikati. Toda, morda boste soglašali, ta funkcijska pristranskost zgubi svoj pomen, če namen naslednjih vrstic ne bo obramba zasebnih univerz in fakultet (to naj počno, če želijo, njihovi ustanovitelji), temveč tistih, ki na njih študirajo.

Do njih, študentov zasebnih fakultet, ki v dobri veri in prizadevno študirajo na akreditiranih programih z javno veljavnostjo, je zgoraj opisana demonstracija skrajno nesramna, ponižujoča in žaljiva. To velja še toliko bolj, ker so jo uprizorili predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), ki sama sebe pojmuje kot, citiram: »stanovska organizacija vseh slovenskih študentov.«

Kadar organizacija, ki zagotavlja, da predstavlja interese vseh slovenskih študentov, tiste, svoje kolege, ki se od njih ločijo zgolj po tem, da študirajo na visokošolskih zavodih, katerih ustanovitelj ni država, a priori in počez v naprej stigmatizira kot plagiatorje, tedaj si od tistih, ki to organizacijo vodijo in ki naj bi bili up slovenskega razvoja v prihodnje, ne moremo prav ničesar obetati.

Njihovo ravnanje je tako deplasirano, tako v nasprotju s poslanstvom, ki so si ga zadali, da je njihova profesionalna integriteta povsem omajana. Še več, pavšalna stigmatizacija študentov zasebnih fakultet kot apriornih plagiatorjev, leti v obraz samim predstavnikom ŠOS, ki ne vidijo bruna v svojem institucionalnem očesu. Najodmevnejše plagiatorske afere v zadnjem času, če le malo osvežimo svoj spomin, se niso odvile na neki zasebni Fakulteti za pogrebne vede, temveč na fakultetah Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru.

Vsi tisti študenti, ki jih danes ŠOS menda zastopa, bi se morali vprašati, če to res drži. V čigavem imenu v resnici ti akterji nastopajo pred parlamentom in na vseh drugih javnih shodih. To vprašanje je še posebej na mestu, kadar so njihove parole, tako kot v tem eklatantnem primeru, konceptualno zgrešene, brez opore v dejstvih, podčrtane z veliko odsotnostjo profesionalne integritete in kot take neprepričljive. Če študentska populacija pristaja nanje, potem je to, tako sem prepričan, skrb zbujajoče. Če ne, potem ŠOS nima legitimnosti, kar je prav tako slabo.

Čas bi že bil, da si postavimo prava vprašanja. Če je kaj v resničnem interesu študentov, to niso vsi dodatki, vezani na študij, temveč študij sam. Študenti bi morali zahtevati kakovosten študij. Tega pa lahko zagotavljajo tako visokošolski zavodi, katerih ustanovitelj je država, kot tisti, ki jih ustanovi nekdo drug. ŠOS, če je iskren v svojih prizadevanjih, bi moral na vse fakultete in univerze, ne glede na njihov javni ali zasebni status, vršiti kontinuiran pritisk v smislu izboljšanja kakovosti študija.

Kakovosten študij pa je le tak, ki študenta v luči najširše interdisciplinarnosti ter znanstvene inkluzivnosti nauči samostojnega kritičnega razmišljanja s svojo glavo in odgovornosti zase ter za svoja dejanja. V interesu slovenskih študentov bi tako moralo biti troje: prejeti kakovostno znanje, študij čim hitreje opraviti in čim prej vstopiti na trg dela, ki je edini garant posameznikove samostojne in varne prihodnosti. 

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012