EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.10.2012

dr. Jernej Letnar Černič

Iskanje Raoula Wallenberga

Hudodelstva nekdanjih totalitarnih sistemov pogosto utonejo nekaznovana v pozabo. Vse prevečkrat pozabimo na tiste, ki so se uklonili totalitarnim sistemom in ki so se za varstvo človekovega dostojanstva in temeljnih človekovih pravic borili do zadnjega. Takšna je tudi zgodba švedskega poslovneža in diplomata Raoul Wallenberga, ki je od julija 1944 do srede januarja 1945 v Budimpešti rešil na deset tisoče judovskih življenj.

Raoul Wallenberg izhaja iz premožne švedske industrijalske družine. Wallenberg morda ni tako znano ime kot Oskar Schindler, vendar je podobno kot Schindler med drugo svetovno vojno pred nacističnimi koncentracijskimi taborišči rešil nekaj deset tisoč Judov. Wallenberg je v Budimpešto prišel julija leta 1944, ko se je pogrom zoper Jude že začel. Njegova naloga je bila že ob prihodu jasna – rešiti Jude pred nacističnimi hudodelstvi. 

Wallenberg je na švedskem veleposlaništvu Judom izdajal varovane potne liste, ki so dokazovali, da so Judje, ki so jih pridobili, švedski državljani, ki čakajo na vrnitev v matično državo. Wallenberg jih je tako obvaroval pred negotovo usodo v koncentracijskih taboriščih. Wallenberg je ustanovil tudi 32 varnih hiš razpršenih po judovski četrti v Pešti, kjer je skril in rešil več kot deset tisoč Judov. Hiše je zavaroval tako, da je na vsakem vhodu izobesil švedsko zastavo. Ena od najbolj znanih epizod je tista, ko je Wallenberg ustavil vlakovni konvoj, ki je bil namenjen v koncentracijsko taborišče in je nekaj desetim Judom razdelil švedske potne liste ter jih tako rešil. V zadnjih dneh nemške okupacije Budimpešte, januarja 1945, je z grožnjo takratnem nemškemu poveljniku, da po vojni kazensko preganjan zaradi hudodelstev zoper človečnost, preprečil, da bi nemška vojska požgala judovski geto v Pešti, s čimer je rešil nekaj deset tisoč Judov. Natančni podatki in pričevanja nekaterih posameznikov, ki je Wallenberg rešil so na dostopni na spletni strani, ki je namenjena njegovemu iskanju.

Wallenbergova pot je po 17. januarju 1945, ko je obiskal sovjetski komandni štab v Debrecenu, nejasna, saj ni znano kje in kako naj bi izginil oziroma kje naj bi ga ubili. Sovjetske oblasti so v drugi polovici petdesetih letih sporočile, da je Wallenberg umrl 17. julija 1947 v moskovskem zaporu Lubjanka. Drugi viri pravijo, da je bil Wallenberg v resnici usmrčen. Številne priče pa so izjavile, da so ga videle živega še nekaj let po tem datumu. Slednje izjave potrjujejo tudi odkritja iz ruskih arhivov, ki kažejo, da je Wallenberg živel tudi po letu 1947.

Njegovo izginotje še do danes ni bilo natančno pojasnjeno. Sovjetske in ruske oblasti niso želele in ne želijo pojasniti okoliščine njegovega izginotja.  Ruske oblasti zanikajo povezave s prejšnjo nedemokratično sovjetsko državo, ki naj bi bila odgovorna za Wallenbergovo izginotje. Vsa pogajanja med rusko in švedsko vlado o dostopu do arhivov, ki bi lahko pojasnili njegovo izginotje, so se končala neuspešno (glej spletno stran inštituta Raoul Wallenberg). Družina Wallenberg pa še vedno verjame, da Raoul Wallenberg še živi, saj so ga nekatere priče videle živega še konec osemdesetih let.

Njegovi sorodniki imajo pravico izvedeti kako se je končala njegova življenjska pot in kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Slednja obveznost izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki prepoveduje mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje. Molk državnih oblasti oziroma njihova pasivnost pri preiskovanju kršitev človekovih pravic krši prepoved ponižujočega in nečloveškega ravnanja, kot je letos spomladi ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Janowiec in drugi v. Rusija o hudodelstvih v Katynu.

Družina Wallenberg je bila od Raoulevega izginotja naprej podvržena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju sovjetskih in kasneje ruskih državnih oblasti. Hkrati se je znašla v središču diplomatskega spora med svetovnimi velesilami. Wallenbergovo izginotje je vse življenje preiskoval njegov polbrat Guy von Dardel, ki se ni mogel dokopati do dokončnega odgovora, predvsem zaradi težav pri dostopu do madžarskih, ruskih in švedskih arhivov. Wallenbergova tragična usoda je pustila žalostno sled v njegovi družini.  Wallenbergova mama in krušni oče sta obupana zaradi neuspešnega iskanja Raoula leta 1979 skupinsko storila samomor.

Usoda Raoula Wallenberga je ena izmed tistih, ki morda nikoli ne bo dokončno pojasnjena. Čeprav njegova smrt ni bila nikoli uradno in objektivno potrjena, pa je več kot verjetno, da ni preživel petdesetih let prejšnjega stoletja, ter da so ga sovjetske oblasti že takrat pokončale. Ne glede na žalostno usodo se njegov boj za življenje, enakost, človekovo dostojanstvo in svobodo nadaljuje. Njegovo poslanstvo nadaljujejo številne organizacije, vključno z vodilnim švedskim inštitutom za človekove pravice, ki nosi njegovo ime, in razvojno pomaga številnim državam in nevladnim organizacijam po celem svetu. Njegova duša ostaja v srcih vseh tistih, ki se borijo za pravičnost in zoper nekaznovanost za najhujša hudodelstva. 

Usoda Raoula Wallenberga ostaja skrivnostna, vendar lahko njegove ideje in dušo najdemo tam, kjer varstvo človekovih pravic ni samo retorična puhlica, temveč boj za njihovo učinkovito uresničevanje v praksi. Wallenberg nas uči, da lahko tudi en človek uspešno zavaruje človekovo dostojanstvo in človekove pravice mnogih v boju zoper totalitarne sisteme.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012