EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

7.10.2020

Vlasta Nussdorfer

Se bo kaj spremenilo

1. oktober je za mednarodni dan starejših razglasila Generalna skupščina Združenih narodov leta 1990. Seveda ne brez razloga. Vsako leto na ta dan bi morali namreč s posebno pozornostjo razpravljati o vse več težavah, ki pestijo to skupino ljudi. Zavedati se je celo treba, da je na Zemlji prav letos več starejših, kot je otrok do starosti petih let. In ker število prvih le še narašča, življenjska doba pa se hitro podaljšuje, bo zagotovo starih in novih problemov še veliko več. Čeprav nam korona kriza marsikaj celo prikriva, je informacij o tegobah že tako povsem dovolj.

Morda nekatera opozorila zvenijo celo v prazno, a to ne pomeni, da jih odločevalci ne vidijo in zanje ne  izvedo. Le rezultatov še ni. Žal je tudi letošnji, že 20., torej jubilejni Festival za tretje življenjsko obdobje zaradi vse bolj grozečega Covida prestavljen na naslednje leto in tako ni bilo moč prav v teh dneh, na njem govoriti tudi o dolgotrajni oskrbi, a medijski prostor je za razprave vsekakor dovolj velik. Bomo torej končno zmogli preseči leta razprav, različnih mnenj in prestavitev njegovega sprejema?

V našem življenju ne štejejo leta,
pač pa šteje življenje v naših letih.
                                                     Adlai E. Stevenson

Spominjam se prav posebnega predavanja na eni izmed univerz za tretje življenjsko obdobje. Bilo je pred leti, a nič manj aktualno ni niti danes. Zagotovo celo še bolj. Ob vstopu v dvorano, kjer je bilo zbranih veliko udeležencev, je mojo pozornost pritegnil velik plakat, na katerem je bilo z debelimi črkami zapisano: Ali imam te pravice? Pod vprašanjem se niso zvrstile človekove pravice, o katerih vsakodnevno govorimo, pač pa kar samoumevna  življenjska vprašanja; o pravici do svojega mnenja, o tem, da si lahko kupiš oblačilo, ki ga želiš, imaš prijatelja ali prijateljico, pa svoj denar, odideš v dom ali ostaneš doma itd. Zamislila sem se, a zgolj  pritrdilni stavek ni bil dovolj. Debata je bila namreč silno živahna.

Ugotovila sem o čem vse razmišljajo starejši in kako hudo mora biti, da to sploh sprašujejo. Zavedela sem se, da mladi pogosto pozabljajo, da ne morejo in ne smejo odločati o življenju in vsakdanu staršev ali starih staršev, če so ti še povsem sposobni odločati o sebi. Še več, ko najbližji ostarijo, se lahko začne tudi preračunljivost potomcev, pa boj za denar, premoženje, celo prevlado v odnosih med brati in sestrami, pa tudi ostalimi sorodniki. 

Nikoli ne bom pozabila filma, predvajanega v kinu Dvor, v katerem sta se zaljubila dva oskrbovanca v domu starejših in se dobesedno plazila na zmenke in izhode. Celo počepnila sta, da ju ni videl nočni vratar, ki je budno pazil na varnost, kdaj pa  k sreči tudi malo zakinkal. Mnogi v dvorani so se smejali, saj je bilo naravnost komično, a kaj ko si lahko v filmu in njegovih odlomkih uzrl tudi veliko tragike. Kdo jima ima namreč pravico ukazovati in odrekati ljubezen? Razen, če ne gre za njuno resnično varnost, morda demenco ali hudo bolezen. Zakaj bi se komu opravičevala, se bala komentarjev in opazk, kot bi šlo za otročička v vrtcu, ki si kažeta simpatije in s tem zabavata vse naokoli? Kdo ima pravico teptati njune pravice svobodnega odločanja? Tudi o tem, s kom se družita.

Starost sicer lahko prinese veliko tegob, celo demenco, a dostojanstvo mora ostati. Vedno in povsod. Povsem brez izjeme.

Nikoli tudi ne bom pozabila hudih dilem, ki so nastopile ob pogrešanih osebah in spominjam se primera, ko je gospa začela na vso moč iskati svojo dobro, ne ravno mlado prijateljico. Cel dan je ni bilo na spregled, a policija je bila  v svojih aktivnostih vseeno zelo previdna. In pozno zvečer se ji je oglasila. Zdrava in vesela. Bila je namreč na skrivnem zmenku z gospodom, ki je bil tudi prvi gospe zelo všeč. Je ta to sumila in želela preprečiti?

Zato je resnično potrebna visoka strokovnost in zavedanje, da vsako izginotje še ni povezano s smrtjo ali nesrečo. Tudi in celo v starosti ne.

In vendar nov čas starejšim pogosto ne prizanaša. Dostopnost do osebnih zdravnikov je sedaj izjemno otežena, mnogi pa tudi ne znajo uporabljati sodobnih e-poti sporazumevanja. Če je včasih veljalo, da so se na nek način v čakalnicah ob pogovarjanju in izmenjavi izkušenj, celo vsaj malo "pozdravili", danes temu ni tako. Te so  namreč povsem prazne. Paciente, ki so naročeni, če jim to sploh čudežno uspe, na vhodnih vratih v stavbo, če so seveda res na seznamu, počakajo medicinske sestre s termometri in vprašalniki ter šele po temeljitem pogovoru se odpro vrata do notranje čakalnice. Podatki o novih bolnikih z rakom kažejo na upad, pričakovan in lažen. Zagotovo, saj marsikdo na pot odkrivanja sploh ne stopi, pa čeprav vpogled v podatke na internetu, ko vpišeš domnevno diagnozo, kaže vse znake, ki jih imaš ali misliš da je temu tako. Cveti t. i. črni trg čudežnih mazil, zdravil, pripomočkov ... Raj za tiste, ki z goljufijami služijo na račun starejših in bolnih ljudi. Pomaga že, če rečeš, da dviguje odpornost, če dodaš še "proti covidu", se denarnice kar odpirajo. Veliko pasti za lahkoverne in osamljene, bolne in trpeče.

Številni izzivi pa so tudi za vse v naših domovih za starejše. Kriza je namreč mnoge skoraj zaprla pred javnostjo, celo najožjimi sorodniki in obiskovalci. Kaj je to pomenilo za oskrbovance, ni potrebno razlagati. V takšnih okoliščinah so nekateri celo umirali. Osebje je sicer poskušalo nadoknaditi svojce, a tudi oni so pregorevali in celo zbolevali. A vsa čast jim! Nekateri starejši niso niti doumeli resnih prepovedi in omejevanja stikov. Zgodba se z jesenjo in povečanim številom obolelih ponavlja. S strahom zremo proti zimi.

Žal se povečuje tudi število ljudi, ki neusmiljeno pozabljajo, ne najdejo doma in celo ne prepoznajo najbližjih. 

K sreči pa imamo že leta izjemno delujočo Spominčico, društvo za pomoč obolelim za demenco in njihovim svojcem. Neutrudna Štefanija Zlobec z ekipo in nadvse prizadeven, strokoven in izjemno priljubljen dr. Pirtošek sta v mesecu septembru, ki je posvečen Alzheimerjevi bolezni, uspela pripraviti kar nekaj odmevnih dogodkov. Čestitke zanje. Kar dvakrat pa sta se na Medicinski fakulteti v Ljubljani odvila tudi posveta, posvečena boleznim živčevja in možganov, namenjena tako strokovni kot laični javnosti, premnogim svojcem in obolelim. Predstavljena je bila tudi evropska platforma Indeed, ki je izostrila zavedanje o kompleksnosti in veliki problematiki obravnave ljudi z demenco in njihovih skrbnikov. Vodja projekta, prof. dr. Zvezdan Pirtošek jo je kar dve leti postavljal skupaj s strokovnjaki iz desetih držav Podonavja. Predstavila je najnovejše znanje o demenci in povezovanje med strokami. Žal je korona kriza le redkim omogočala prisotnost v dvorani, slušateljev na daljavo pa je bilo ogromno. In znanje se je k sreči razširilo.

Tudi zato nikoli več ne bo, tako kot je nekoč bilo. Pomoči tem bolnikom je veliko več. In demenci prijaznih točk tudi. Prva je bila pred leti odprta prav pri Varuhu človekovih pravic in na to sem ponosna. Pa tudi na vse ostale, ki nudijo pomoč širom Slovenije. Kdaj pa bo čudežno zdravilo ?

Naj sedaj že kar "udomačena" covid kriza ne traja predolgo, naj ne poveča in pomnoži preštevilnih težav starejših, naj država pokaže posluh za vse nove probleme, zlasti v zdravstvu in sociali. Naj se končno, torej po dvajsetih letih, sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi in se z njim omogoči dostojno in človekovega dostojanstva vredno življenje generacije, ki je veliko prispevala za dobrobit naslednikov. Zakon nikoli ne bo popoln in všeč vsem, a v to "jabolko " je pač treba ugrizniti.

Naj država ne kaže diskriminatornega obraza v primeru brezplačnih vozovnic za medkrajevni promet z avtobusi in vlaki ter naj v imenu "skrbi" in novih ukrepov ne omejuje starejših pri obisku trgovin zgolj na nekaj ur dnevno. Testiranje ljudi in preverjanje njihove starosti je bilo zagotovo daleč od spoštljivosti. Celo več; med zanje dovoljenimi urami si v trgovinah videl tudi mladce, medtem ko starejši niso smeli po nakupih v preostalih urah. Kakšna je to skrb zanje?

Pomislite, jutri boste tudi vi, odločevalci, med starejšimi. Čas namreč tako hitro teče. In tedaj boste na svet in omejitve v njem gledali s povsem drugačnimi očmi, beri: očali. 

Naj torej ne bo le 1. oktober dan starejših, vsak dan je namreč dobra priložnost, da izkažemo hvaležnost in poskrbimo za sočloveka. Tako kot bi zase. Vsaj približno tako.
Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012