EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

9.9.2020

Vlasta Nussdorfer

Zakaj toliko duševnih motenj pri mladih?

Se morda spominjate otrok, ki so v lokalih, na ulici ali v parku neusmiljeno terorizirali svoje starše, vi pa ste menili, da so zgolj slabo vzgojeni in se nad obojimi močno zgražali? Danes bi morda pomislili celo na kakšno duševno motnjo. Seveda je še vedno veliko razvajene mladeži, a tudi motenj ne gre enostavno prezreti. Smo oboroženi z znanjem, kako jih prepoznati in zdraviti, ali vsaj ustrezno ukrepati? Je na to, skoraj "pandemijo", pripravljena država s svojim aparatom? Jih Covid generira še več in ali mladim ustrezno pomagamo?

Spominjam se zgodbe mladeniča, ki se je zaprl vase in s svetom komuniciral le preko e-povezav. Napisal je grozljivo pismo in z njim opozoril nase. V njem je malikoval množične morilce in grozil, da se bo zgodilo nekaj hudega. Težko ga je bilo rešiti hudega bremena, a nihče ne ve, kaj bi se sicer lahko zgodilo. K sreči ni realiziral svojih povsem norih idej. Morda jih ne bi nikoli, a kdo bi vedel. So bili to celo kriki na pomoč?

In ni edini. Ljudi, ki bijejo težke osebne boje, je žal precej. Za mnoge ne vemo, vse dokler ne naredijo česa opaznega. Ali ni takrat za vsaj nekoga prepozno? Koliko smrti bi lahko preprečili? 

Se spominjate neprištevnega morilca enega od staršev, ki je po prihodu s psihiatrije ubil še drugega? Bi moral za to celo kdo odgovarjati? V drugo je bil namreč le bistveno zmanjšano prišteven, zato bo dolgo za zapahi. Kdo pravi, da je maksimalnih pet let psihiatričnega zdravljenja dovolj? Tudi v drugih ustanovah, kamor so morda taki storilci kasneje nameščeni, se krutih morilcev namreč ne veselijo.

Je pa morala država pred leti plačati odškodnino in kasneje celo rento otrokom, ki so izgubili mamo, ker večkratnega morilca ni pravočasno zaprla in je surovo ubil še mamo dveh otrok. Je šlo za pravniško malomarnost, nepredvidljivost ali zgolj naključje? Psihiatriji se tožba menda še ni zgodila. Ali pač? 

Običajno se marsikaj začne odvijati že v mladosti. Duševno zdravje mladih nas mora zato še kako skrbeti. Ne le nas, predvsem zdravnike. Število tovrstnih prvih obiskov otrok in mladostnikov je namreč v zadnjih letih močno poskočilo. Po podatkih številnih raziskav, zlasti opravljenih anket ima med 20 do 40 odstotkov mladih že nekatere zaskrbljujoče znake na področju duševnega zdravja. Pri najmlajših, do 5. leta starosti so to predvsem razvojne, čustvene in hiperkinetične motnje. Med starejšimi otroci, tja do 14. leta se pojavljajo še vedenjske motnje, mnogi mladostniki med 15. in 19. letom pa kažejo odzive na hud stres in prilagoditvene motnje, depresijo, motnje hranjenja in anksiozne motnje.

Svetovna zdravstvena organizacija vneto opozarja, da ima duševne motnje kar petina mladih. Se tega sploh zavedamo in kaj naredimo? So v šolah nanje pripravljeni? Odločb o razvrščanju otrok je sicer iz leta v leto več. Mnogi pravijo, da je z njimi šolanje veliko lažje. So torej številke povsem realne? 

Ali ni Covid kriza vse še poglobila? Spremljali smo mlade, ki so bili "priklopljeni" na prenosne telefone in računalnike, predvsem zaradi družabnih omrežij in navidezne "povezanosti" s svetom. V resnici pa tako sami. Kdaj celo žrtve spletnih prevarantov, groženj in kraj identitete. Zaradi vsega v hudih krizah.

Jih je kdo prepoznal? Tam za štirimi stenami. Močno dvomim.

Korona je prinesla veliko družinskih travm. Kjer sta pred njo vladala razumevanje in harmonija odnosov, so ljudje kljub težavam zdržali in relacije celo poglobili ter nadgradili.

A pomislimo na nasilje, skrhanost odnosov, razveze, boje za otroke ... Tam se je pojavljalo marsikaj hudega in zelo skritega. Kdo bi tedaj iskal pomoč in le kje? Z otroki so ostajali mnogi povsem sami. Če se je vsem težavam pridružila še revščina, boj za preživetje in ohranitev službe, je bilo pogojev za težko duševno stanje vse več. Naplavilo jih je poletje, a še huje bo v jeseni. Zato niti ne presenečajo podatki o mislih nekaterih, tudi mladih, na samomor. Ni jih prav malo in prav vsak je vreden pozornosti. Vsak.

A kdo bo mlade videl in prepoznal? Zagotovo so prvi v vrsti poleg staršev, ki morda celo odpovedo, pediatri in šolniki. Njihova razvejana mreža bi morala "ujeti" prav vse. Verjetno je pri tem moteče tudi šolanje na daljavo in tudi dostop do zdravnikov ni ravno enostaven. Ti pa so bistvenega pomena.

Ko gre za mlade, bi sicer morali vsi paziti, da jih v težavah ne spregledamo. Morda zanje in še za koga, ne bo druge priložnosti.

Vsekakor je preventiva boljša od vsake kurative, a zanjo je nujna mreža služb.

Vse je tako lepo zapisano v nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je bil potrjen v državnem zboru konec leta 2018. A eno so cilji programa, drugo njegova realizacija. Izhaja namreč iz srečnih časov pred korono.

Tudi zato smo se pred kratkim zbrali predstavniki zelo različnih področij in v interdisciplinarni delovni skupini predstavili številne poglede na svet mladih danes in jutri ter si zastavili resne cilje.

Predvsem na področju kdaj spregledanega duševnega zdravja mladih.

Naj nikoli zanje ne zmanjka strokovnjakov in denarja za zgodnjo pomoč. Naj jo dobijo takoj, ko jo potrebujejo, kajti za mlade je čas še pomembnejši.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012