EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

12.6.2020

dr. Andraž Teršek

Klepet s študentom prava – ali – O smislu

»Komur se posreči poglobiti se v tihoto in jo poklicati z njenim pravim imenom, je dosegel največ, kar more doseči umrljiv človek … Komur se posreči ogreti in poživiti samoto, ta je osvojil svet.«

Nedolgo tega me je eden od mojih študentov vprašal, kaj naj človek stori, kadar se mu nič več ne ljubi. Študirati, delati, delovati, misliti…? Najbrž je, četudi nezavedajoč se točno določenih besed, s katerimi bi to izrazil, ali – in morda – brez povsem natančnega vedenja, zavesti, kaj točno je mislil z vprašanjem, mislil na … tako mi šepeta moja prizanesljiva in dobroverna intuicija … obvladovanje njemu namenjeni čas, časa v katerem živi? Priznal mi je … Morda gre za pretežke, preostre besede … Zaupal se mi je, da živi dokaj »lenobno«, zgolj z občasnimi prebliski intelektualne eruptivnosti, ustvarjalnega orgazma. Ki pa ga ne zadovolji, ne osmisli njegovega bivanja. Dobro ga razumem.

Pomislim na roman Aldousa Huxleya, z naslovom Kontrapunkt življenja, ki na eni od strani, ne spominjam se točno, na kateri … knjiga je, ob nujnosti razširitve gibalnega polja v sobi, kjer sem preživel svoje otroštvo in mladost, odložena v kartonasto škatlo in zavarovano pred prahom in vlago spravljeno odložena v podstrešni prostor pisnih, študijskih in bralnih spominov na preteklost, ki se kot senca drži človekovega koraka v času tega trenutka, sedanjosti. Četudi je ta, po prepričanju, ali morda le provokativnem izzivanju nekaterih kvantnih fizikov, le matrica, le podoba ali odslikava nečesa, podobnega računalniškemu programu, misli, goli, a ne razgaljeni ideji nekoga ali nečesa. Brez imena, brez telesa, brez materije, ko gre za odstotke. Za manj kot en odstotek tistega, kar jo ali ga določa in poustvarja. Kakorkoli, tam je zapisano, na tisti strani, da je največja nadloga misleče in ustvarjalnega človeka, posameznika z močjo in željo po ustvarjalni dejavnosti, dolgčas. Kronični, parazitski, boleči in neizogibni dolgčas. Tudi Sartre ga omenja, v romanu, za katerega ni želel sprejeti Nobelove nagrade. Pa Galimberti, ki se analitično in empatično, pa pedagoško zaveda problema nihilizma, tega grozljivega gosta v življenju mladih ljudi, oropanih sanj, hrepenenj in motivacije za samouresničevanje v prihodnosti. Poklicno, na znanju temelječo, v materialni samopreskrbni zadostnosti odzvanjano in predvidljivo načrtovano prihodnost. Morda je mislil prav na to. Mislil, da je imel to v mislih.

Lucidni literat bi bojda poskusil odgovoriti na vprašanje mladeniča s citatom svojega lastnega miselnega utrinka: »Mladi ljudje so namreč praviloma nagnjeni k samoopazovanju in tudi če so, niso zmožni, da bi se spregledali v celoti ali se za zmeraj poglobili v tisto, kar vidijo. Vodijo jih nagoni, slepi jih svet okoli njih in zapeljuje tisto, kar jih čaka, tisto, kar mislijo, da jih čaka.«

Je težava, če ne mislijo? Če ne znajo, si ne upajo, niso k temu spodbujeni … Zagotovo. To je težava. Njihova. Nanje prenesena. Niso pa odgovorni za to težavo. Še manj so krivi. In če mislijo, da ni vredno misliti? Da mišljenje nima vrednosti? Pomislijo, da je mišljenje izgubilo vrednost? Lahko, vsekakor, če so brali o tem, da je mišljenje vrednost samo po sebi. Ali celo, da je nekoč imelo vrednost. Izmerljivo, otipljivo in uresničljivo. Morda je mislil, da njegova prihodnost ni pogojena z mišljenjem. Da mu mišljenje zastira realni uvid v prihodnost, ki se zdi verjetna. Zanj in za njegove vrstnike. Ne vem točno, na kaj je mislil. Je pa mislil. Na nekaj. Ni samo razmišljal. V to sem prepričan. Vsaj tako mislim. Domišljam si.

Večno vprašanje. Vprašanje mislečih ljudi, ki so se s svojim delom umestili v večni spomin. Tistih, mislijo, ker berejo. In berejo tako, da ob tem mislijo. Berejo, da bi lahko mislili. Kako si pomagati, ko se čas in dogajanja v času, vsaj v tvoji zaznavi, v zaznavi posameznika, zaokrožijo v sklenjeni krog nenadzorovanih, nerazumnih, z ničemer pojasnjenih ponavljanj? Ta pa te skušajo prepričati, da gre za izvirno enkratnost, dodano vrednost tega in prihodnjih trenutkov … Tebi pa - ni mar; se ti ne ljubi preverjat ne lastnih zaznav ne zunanjih vtisov. Mar niso morebitne posledice … ah, ne morebitne, pač pa logično nujne posledice, ki bi lahko sledile tvoji neodzivnosti, brezbrižnemu čemenju v srepem bolščanju v mimobežno dinamiko tvoje nezainteresiranosti.

Kaj bi mu človek odgovoril? In kako? S citatom literata? »Poglejte, kakšno jutro, ko je življenje videti znosno, ker dogodki, ki nas tepejo, pa vzdigujejo ali mendrajo po nas, prinašajo možnost velikih, nepričakovanih notranjih sprememb in predrugačitev.« Kaj bo mladeniču modrost starca, ki hrabri človekovega duha, ko zapiše, da mora človek »sprejeti nase vsa bremena, ki nam jih nalaga Danes …«, vendar mora »biti z mislijo obrnjen proti pokrajinam, kjer nas čaka Jutri …« In da »mogoče ni tako slaba in negativna beseda.« Ne, tega mu nebi upal izgovoriti. Vsaj dotlej ne, dokler z istimi besedami ne bi povsem prepričal samega sebe. Ne bi si drznil na njegova pleča mladosti položiti breme, da je vse to »loterija, srečna kocka, ki jo igramo sami s sabo.«

Študent mi je razlagal svoje psihološko stanje, v katerem se zaveda, da je pameten in vendar neuspešen, pri čemer se zaveda, da mu manjkata vztrajnosti in veselja. In kako naj ob takšnem »zadržku«, ob tej »senzaciji notranje ovire«, do-študira pravo!?

Išče. Išče Tisto. Išče, kar iščemo vsi, ki misleče iščemo. Najbrž. »Ko se začnemo spraševati, kaj naj počnemo s svojim življenjem…, je to znamenje, da odhajamo s prave poti in da življenje ne ve, kaj naj z nami. Ker ne živimo mi življenja, kakor si v slepi egocentričnosti mislimo, temveč življenje uporablja nas, ravna z nami in nas zavrže, ko ne moremo več ustreči njegovim nam znanim ciljem. / Potem še 'živimo' nekaj časa, vendar samo po inerciji in se gibljemo s svojimi nagonskimi močmi, dokler nas isto življenje ne odrine s steze, kot oviro svojemu živemu prometu.«

Blaise Pascal, eden največjih neuresničenih talentov v zgodovini matematike je govoril, da je dolgočasje za človeka eno najtežjih čustvenih stanj. Zakaj? Morda zato, ker je vsebini težko igrati praznino. Ker se je v vsem težko zadovoljiti z malo ali skoraj nič. Ker je za zdravega človeka naporno prevzeti vlogo bolnika in pri tem ne-zboleti.

Ali je potrebno v dolgočasje, kot čustveno stanje, poseči z diagnozo, anamnezo in tako izbezati na dan simptome, ki bi nakazali morebitno medicinsko dilemo? Ne povsem enako tisti, ki se bo odražala v strahu, globoko zasidranim in zakoreninjenim v ljudeh, ki jih je po pandemiji strah drugih ljudi. Vseh drugih ljudi. Dolgočasje, ta psihoanalitski izziv in Lacanovski spogledljivec z izpraznjenim in sivim šarmom – brez oksimoronskega (bistroumno nesmiselnega) paradoksa -, ki hromi, se pojavi kot posledica dolgotrajnega procesa nikoli povsem dokončanih, a pogosto v različnih odtenkih ponavljanih zgodb. Dolgočasje, ta vražja senzacija, rado prijateljuje z nezadovoljstvom. A je, brezboječi hudič, upornejše, bolj zvito in pritlehno, bolj škodljivo za človekovo zdravje - in težje ga je sanirati. Dolgočasje je sovražnik s prijaznim obrazom in šepetajočo govorico. Podobno, kot človeški hudiči z angelskimi obrazi.

Dolgočasje je mojster laži in prevar. Hromeče poživilo (še en psevdo-bistroumni nesmisel) samoprevar, kronično brezmejnega laganja lastnih možganov, sem ter tja in nenadzorovano migajočih miselnih procesov.  Dolgočasje dela iz junakov strahopetce, iz tekaških maratoncev na berglo oprte šepavce, ki bi želeli biti označeni za junake. Dolgočasje krade človeku odmerjen čas, ga uspava z navideznimi stanji neprizadetosti, duši od narave in genov dane sposobnosti in potiska človeka iz urejene poti na kozjo stezico.

Pritiska in se prepušča. Se upogiba in stegnjeno dviguje. »Naš človek se ne more in ne zna zlahkoma in o pravem času ustaviti ne pri vzponu ne pri padcu.« Drži kot pribito – na fasado, ki je skregana s podlago. Ne nujno skregana, ne povsem, a dokaj verjetno preglasna pri kričanju in premalo potrpežljiva pri poslušanju.

S študentom sva porabila precej časa za mojo razlago, zakaj študij prava ni dolgočasno početje. Odgovor ni bistroumen. Ker pravo JE proces mišljenja. Ker MORA biti prav to. Če to ni, če se temu izmika, pravo ni mišljenje tistega, kar je PRAV. In PRAV je tisto, kar je nasprotno od tistega, kar NI PRAV. Naloga ni posebej težka. Za opredelitev tistega, kar JE PRAV, zadošča vedeti, razumeti in občutiti, kaj OČITNO NI PRAV. In odpoved tistemu, kar OČITNO NI PRAV, že pomeni vstop v domeno tistega, kar JE PRAV. To je miselni proces, ki predstavlja težavo le tistim, ki ne občutijo teže vesti. In racionalno nerazložljivega moralnega občutenja, intuicije. Pa tudi t.im. »izven moralnih modusov ravnanja« (Frankfurt: Razlogi ljubezni).

Študent me je spraševal, če se je treba dolgočasja bati? Se je treba bati strahu, ki je navznoter votel, okoli ga pa nič ni? Se je treba bati steklene krogle, ki odslikava popačeno zunanjost, vedeževalkam pa služi za varanje ljudi? Se je treba bati – to ga je najbolj zanimalo – vplivnežev, prepričanih, da lahko počnejo vse, kar se jim zljubi, ker sem jim nič slabega ne more zgoditi? Ne, ni se jih treba bati, treba pa je biti nanje pozoren.

Kaj pa je v resnici dolgočasje? Dolgočasje je … hm … na primer umanjkanje koncentracije za usmerjanje na določeni cilj. Dolgočasje je neprogramiran človekov avtopilot, ki ga sili v nekakšno nirvano, popolno umiritev uma, bonaco, varljivo zavetrje, lažni, varljivi videz pristana, predvsem pa jeze in drugih stanj, ki v človekovi osebni in družbeni aktivnosti pogosto povzročajo - trpljenje. Samotrpinčenje. Mir je osnovna značilnost uma; mir kot stanje brez pohlepa in ambicij. Takšna stanja se v budizmu orisujejo kot transcendenčna sreča. Krishnamurti, učitej Bruce Leeja, je šel celo tako daleč, da je odrinil meditacijo in poudarjal nujnost razvijanja sposobnosti organizma…ne, uma, da »ne misli na nič«. Uma, ki NE MISLI.

A žal človekov avtopilot, te vrste, ni primeren za čas, v katerem živimo. Dolgočasje je treba prepoznati kot slepi rokav našega samouresničevanja, kot pokvarjeno stikalo med smislom in nesmislom, kot … pffff … ja, zakaj pa ne, kot suicidnost - brez razmisleka. Kot utrujenost, ki se nagiba k lenobi. Kot razvajenost, ki brez nenehnih in vedno očitnejših pohval ne najde vzroka za nov delovni izziv. Kot težnja po aplavzu, pohvali, priznanju… Občudovanju. Z izrazi, ki jih sporoča govoriva telesa in zvok. Glas. Beseda.

Vzrokov za dolgočasje ni težko najti, kot ni težko najti opravičil svojih napak. Vsekakor pa stanja, ki jih nakazuje dolgočasje, kličejo po nujnosti sprememb v človekovih ravnanjih.

Dolgočasje je lahko tudi raziskovanje smisla življenja, v katerem bi bil človek uspešen, spoštovan, zadovoljen in … Mar tudi len? V smislu uspe(va)ti brez prizadevanj, napredovati brez upravičenosti, ne da bi se zavestno premikal od tukaj do nekje, brezbrižno in neodzivno doživljati priznanja in graje in biti – neodziven? Človek je lahko v aktivnosti zdolgočasen, nezainteresiran, lenoba pa mora do dolgočasja vendarle narediti kakšen korak. Vsaj v samorazumevanju. Ponižnem samorazumevanju. Po, na primer, Konfuciju in njegovem, domnevnem, nauku, poduku človeku, naj se ne sprašuje, česa je deležen, ampak le, česa bi bil upravičeno deležen. Ali, podobno, brez težnje, kaj šele želje, sploh pa ne potrebe, da bi bil deležen priznanja, ampak z zadovoljitvijo, popolno in celovito, da je in da počne, kar je vredno priznanja. 

Lenim ljudem maska kaj dosti ne pomaga. Predvsem ne miselno lenim. Ker »misliti« ne pomeni početi nič. »Misliti« pomeni početi veliko. Skoraj vse. Zdolgočaseni ljudje pa znajo slepiti in z na pol ugašenim ognjem še lep čas svetliti svet naokoli. Svet nemislečih.

Še ne psevdo-paradoks. Za lenarjenje in užitkov polno ne-početje, ki proizvaja pozunanjeni uspeh, tisti, ki je »le beseda«, pa mora imeti človek talent. In takšnega talenta je na pretek. Brezdelja se je treba naučiti. Celo tedaj, kadar je človek vanj vržen mimo svoje volje.

Dolgočasju s talenti, ki ne pomenijo talenta za lenobo, pa ni lahko; nagovarjajo ga, prosijo, prepričujejo, grozijo … In vadba zanj, za talent, ne zdolgočaseno lenobo, ne prinese uspeha. Ne intrinzičnega.

Pristno dolgočasje se ne more poleniti. Dolgočasiš se lahko, za razliko od lenobe, brez počitka.

A kako se rešiti dolgočasja? Odgovor je v vsakem atomu, v sleherni besedi, obrazu, stopinji, slutnji, občutju, na neskončnih poljanah človekove zavesti … In vesti. V slehernem trenutku časa, ki se ga zavedamo, za katerega vemo, da je naš čas. Dokler nam naša zavest, naš razum in volja dovoljujejo samonadzor in nam naše telo omogoča stik s prostorom in Drugim, nimamo nikakršnega opravičila za dolgočasje. Lahko preštevamo vrabce na strehi, poslušamo ljudi, analiziramo njihove obraze, gradimo katedrale, zabavamo nesrečne, iščemo odgovore, potujemo v sebi, sedimo v travi in sledimo mravlji …; vsako sekundo, ki jo brezbrižno in neodgovorno prepustimo dolgočasju, izgubimo delček možnosti za doživetje, sodelovanje, vplivanje na naše kratko življenje.

Misliti. Za to gre. Predvsem, kadar ne gre za kaj več od tega, kadar človek na to nima neposrednega vpliva. »Velik človek se je umaknil v samoto in se zatopil v globoko premišljevanje. Potem, ko so videli, da se ni vrnil, so ga odšli iskat, vendar ga niso našli. Veliki moč se je izgubil brez vrnitve nekje v višinah LASTNE VELIČINE.«

Tiziano Terzani (Še en krog na vrtiljaku) se je vrnil. Iz osamitve, iz iskanja v samoti. Za en dan: dokler ni znorel v nakupovalnem centru. Potem se je vrnil – v samoto. V mir. Enostavno je: v miru najdeni mir ni uporabljiv v nemiru. In je aktivno, brez socialnih početij, počakal na svoj konec. V mislečem miru. 

Kot izvajalec svojega početja, režiser in zunanji opazovalec samega sebe, se človek načelno ne bi smel dolgočasiti. Je pa pomembno, kako človek dojema samega sebe. Predvsem pa, kako nadzira svoja čustva. In pomembno je zavedanje, da uspeh in drznost v zvezi s tem nista pot do sreče. (Z opombo: do sreče kot »besede« bodimo prizanesljivi. Za samoprevaro o »srečnem življenju« pa kolikor se da imuni.) Uspeh lahko sproži popuščanje koncentracije, lahko te zapelje v sicer nezaželena stanja. Uspeh je zadovoljstvo samo v času nastajanja uspeha. Uspeh je ranjen, ko ga načne rutina, samozadovoljstvo, občutek, da si zelo dober, morda najboljši, da so sopotniki istih početij zgolj povprečni in še slabši.

Posebno neprijetno je, kadar zdrkneš, kot temu pravijo psihologi, v bivanjsko praznoto, v stanje, v katerem »se vse zdi brez smisla.« Tako nastane faza konfliktov - s samim seboj.

Ja, študent … S študentom sva razpravljala o tem, da ima vsakdo v življenju določeno poslanstvo, a da ga uresničijo le najbolj vztrajni in tisti, ki jim uspe premagati množico preprečevalnih ovir, ki se postavljajo na pot; med njimi so tudi oblike trpljenja in strah, ki ga širijo videz zlobnih trenutkov in reakcije podzavesti. Neprijetni dogodki so … iščem besede … korektiv streznitve v pijanosti uspeha. Človek pa mora vsak dan znova živeti, v svoji in skupni realnosti.

(Opomba: citati so iz knjige Ivo Andrić: Znamenja ob poti. DZR, 1977)

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013