EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

25.3.2020

Vlasta Nussdorfer

Kakšen bo svet po Covidu 19

Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je zaradi širjenja koronavirusa, sedaj znanega kot Covid 19, že 31. januarja letos razglasila izredne globalne razmere, kmalu zatem pa že kar pandemijo. Posnetki iz različnih, tokrat razvitih delov sveta, so podobni katastrofičnim filmom, za katere smo menili, da so le dobro zrežirane in še bolje zaigrane zgodbe z neizmerno primesjo fantazije.

Sedaj so tu. Ljudje s skafandri, v improviziranih bolnišnicah, krste v cerkvah in mrtvašnicah, pogrebi brez svojcev, panični nakupi, to je naša soseda Italija, ki je take, nismo vajeni.

Bo nam uspelo? Poti nazaj ni, je le naprej. A, kakšna?

Prva dolžnost človeka je,
da si pokori strah.
                     Thomas Carlyle


Vas je strah? Mene je, a ne toliko trenutne situacije, pač pa predvsem prihodnosti. O njej razmišljam sleherni dan. Ne zgolj zase.

Se morda še spominjate Černobila in našega svobodnega uživanja na prvomajskih počitnicah, celo v rahlem dežju, vse dokler nismo z veliko zamudo izvedeli za jedrski izbruh.

Posnetki popolnoma opustelih ulic in hudo obolelih so čez leta, zlasti ob obletnicah pretresali svet. Grozljive posledice ene same katastrofe.

Pa ebole, ki je jemala življenja predvsem v nerazvitem svetu, ki ni imel urejene zdravstvene oskrbe.

Pa SARS-a, ki je strašil po tujih letališčih in seveda še prašičje in ptičje gripe. Vsak mrtev ptič je vlival strah in grozo. Iskali smo čudežni Tamiflu.

Vse to smo torej doživeli in tudi preživeli, a vseeno je bilo tedaj precej drugače.

Nikoli doslej nisem niti pomislila, da bi morala kdaj prisilno ostati doma, v hišni karanteni in z omejenim gibanjem do najbližje trgovine in lekarne in z zelo negotovim izidom, kdaj bodo silne omejitve končane in bo v popolnosti spet zaživela človekova pravica do svobode gibanja. Sedaj je zakonsko omejena. Se strinjam.

Ta hip se bojiš sosedov, moji so celo pravi Kitajci, zaposleni na veleposlaništvu in že pred mesecem dni so mi ob res neizbežnem srečanju dejali, da bo čez 14 dni Kitajska "rešena". Verjeti ali ne, sem razmišljala. Sedaj je to menda celo res. Če? Žal so na začetku predolgo molčali in si zmanjšali kredibilnost. A raje verjamem.

Sedaj dnevno iščemo maske, rokavice in razkužila, upamo pa, da jih dobi vsaj država. Bojimo se kihniti, kaj šele zakašljati. Ravno, ko ne bi smeli, se zgodi, da nas začne hudo dražiti v grlu in se opravičujemo, da nas je pogosto že prej. Strah nas je že najmanjše spremembe v zdravju. Vse nenujno je preloženo in kdo sploh še govori o predolgih čakalnih vrstah in dolgotrajni oskrbi. Še najbolj nas skrbi zdravje naših zdravnikov in ostalega osebja. Da bi le zdržali.

Kdo bi si mislil, da bo lahko nevidni in dotlej neznani virus zatresel cel svet, prizemljil jeklene ptice, uspaval vlake in mestni promet, pozaprl vrtce in šole, uničil mnoge in spremenil vse navade in prioritete. Kdo?

Zato z neizmernim strahom in velikim pričakovanjem, celo po čudežu, ta hip strmimo v znanstvenike. Kdaj jim bo uspelo? Komu in kje najprej? Eno leto namreč pomeni izjemno veliko. Bojimo se celo mutacij virusa in najbrž jih ni prav veliko, ki bi ob pojavu cepiva in njegovi dosegljivosti sploh razmišljali o morebitnih stranskih učinkih, tako kot pri otroških boleznih. Cepiti ali ne, niti ne bi bilo vprašanje, če bi bila sploh ponujena možnost.

Pomislim še na milijone evrov, ki jih dobijo nekateri naj športniki, ki pa so žal ta hip prav zaradi virusa v karantenah brez žog vseh vrst, motorjev in dirkalnih stez. Doma, tako kot njihovi oboževalci in gledalci.

Koliko pa za vrhunske izume dobijo znanstveniki? Ob izjemnih dogodkih jih povabijo v osrednja poročila, jim javno čestitajo, dobijo pa še predsednikovo medaljo in slavo za nekaj dni. Svoje mesto najdejo tudi v znanstvenih revijah in enciklopedijah prihodnosti. Koliko let so garali v laboratorijih, se odrekali vsemu, vedo le redki.

Sedaj čakamo nanje in na svojo odrešitev. So pravično plačani? En sam gol ali koš nekoga pomeni njihovo letno plačo, če je to sploh dovolj. Ja, denar ubira čudna pota.

A, ne glede na vse navedeno, se tudi sprašujem, kako različno pravzaprav reagiramo na tako neznan pojav.

Srbska oblast prav kontraverzno. Najprej popolnoma brez strahu in z nasveti, da pomaga že kak kozarček, hip zatem pa s pravo policijsko uro, ki je skoraj ne poznamo več.

Britanski ministrski predsednik z "odlogom" virusa za nekaj mesecev, kot bi govorili o odlogu bančnega posojila. Kmalu spremenjeni toni in besede.

Francoski predsednik s karanjem Slovenije in Avstrije ob skoraj zaprtju oz. ostri kontroli meja, nato z vso resnostjo v preobrat.

In še bi lahko naštevali.

Naši "učitelji" že širijo znanje in prav bi bilo, da se na njihovih napakah ne učimo. Predrago je.

Kako pa bo po zajezitvi virusa? Se bomo še družili tako kot nekoč, se objemali s prijatelji, proslavljali vsemogoče, potovali po svetu, hodili na tekme in druge množične prireditve?

Bomo končno doumeli, da je najpomembnejše življenje ter zdravje in šele nato ves luksuz?

Mnogi dandanes niso več poznali meja. Nas bo vse to kaj spremenilo? Priznajmo, obnašali smo se izjemno surovo in brezobzirno do narave, kot da se nam ne more nič pripetiti. Pomembno je bilo: jaz sem, bom in imam. Sedaj pa celo najbogatejši ne morejo iz svojih vil, ni več golfa in bajnih potovanj, ni križark in še marsičesa. Poješ lahko le eno kosilo in eno večerjo, v najdražjih oblačilih in briljantih lahko neseš le smeti, pa še tedaj ne želiš videti nikogar. Tudi, če hrano in ostalo naročaš domov, paziš na varno razdaljo. Postali smo povsem nedružabna bitja z virtualnimi stiki in največja sreča je, če imaš koga, ki ga lahko pokličeš in prebereš nadvse duhovito e-pošto in sms-je, ki lepšajo turobne trenutke. Ja, prioritete so se močno, res močno spremenile. Nas je morda to že vsaj malo osvestilo? Upam.

Zato: ostanimo doma, vlada pa naj resno misli na vse, ki jim prav to lahko pomeni propad.

Ne le zaradi poslov za preživetje, pač pa tudi zaradi njihove posebne ranljivosti. Prostovoljci in nevladniki vseh osamljenih starejših, brezdomcev in propadlih s.p.-jevcev ne bodo mogli reševati in rešiti.

Vsak dan pa dokazujemo, da znamo in zmoremo. Na sto in en način; z modro besedo, petjem, branjem pravljic, celo lepimi novicami ob koncu strašljivih poročil.

Hvala vsem, preveč vas je, da bi naštevali.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012