EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

7.2.2020

dr. Andraž Teršek

Razumljivo je, če ljudstvo – takšno – oblast prezira

Ni težko razumeti, da Ustavno sodišče zakona, ki ureja volitve, enostavno ne razveljavi, četudi ugotovi njegovo delno protiustavnost (Odločba U-I-32/15). Malo težje je razumeti, če je tudi v tem primeru ločeno mnenje enega sodnika v prizmi ustavnosti, demokracije in svobode prepričljivejše, kot zavezujoča odločitev večine sodnic in sodnikov. Še težje je razumeti poslanke in poslance v Državnem zboru, ki tudi te ustavnosodne odločbe (in ne »ustavne odločbe«!!) ne uresničijo.

Iustitia ima prevezo čez oči in tehtnico v rokah, ker poudarja mišljenje, v jasnem kontekstu. Nekaj povsem drugega pa so ljudje, ki oči in usta široko odpirajo, ko tehtajo, koliko nevednosti, nemišljenja in nelegitimne neodgovornosti si lahko privoščijo, ko stavijo na pasivnost, nepolitičnost in pomanjkanje civilnega poguma, pa tudi nevednost, apatijo in politično lenobo pri ljudstvu, ki do oblasti in vplivnih predstavnikov pravne stroke sicer goji prezir. Zato si s takšnim ljudstvom ne delajo skrbi, na svobodo javnega izražanja posameznikov, ki upajo in zmorejo javno in utemeljeno kritično misliti, pa se sklicujejo kot na argument v prid legitimnosti svojih početij: ker je takim ljudem načeloma dopuščeno svobodno komentiranje političnega procesa, četudi brez otipljivega učinka na politični proces, ostajajo odločilne formalnosti in odločajo nemisleči formalisti, vsebina ostaja in je vse bolj nepomembna, misleči branilci vsebine pa so odrinjeni na rob in prevzemajo status marginaliziranih godrnjačev. Takšen ubuizem oblasti poglablja nedemokracijo, utrjuje neustavnost, stopnjuje nelegitimnost, opogumlja arbitrarnost in samovoljo, negira politično svobodo in subjektiviteto slehernika, vmes pa ustvarja diktaturo nemišljenja in tehnokratsko antipolitiko.      

Omenjene izjave, ali nemara celo prepričanja, so v posmeh Aristotlu, razžalitev Arendtove, negacija zapisanih stvaritev številnih drugih umov humanistike in družboslovja, simbolno razcefranje umnih dognanj, ki so zbrana v obsežni in sijajni zakladnici literature o politični filozofiji in ustavniški teoriji. In ponavljajoči, neobvladljivi, nezadržen, megalomansko samovoljni in iritirajoče nazadnjaški nagovor ljudstva o tem, da ima izvotljeni formalizem neulovljivo prednost pred mišljensko in vednostno vsebino.    

Tocqueville seveda ni bil edini, ki je razumel, zakaj »ljudstvo avtoriteto prezira, vendar se je boji in strah mu jemlje več, kot sta mu včasih dajala spoštovanje in ljubezen.« Danes prav zaradi izjav, drže in/ali prepričanj te vrste, s katerimi odločevalci in vplivneži naslavljajo družbeno politične probleme in nagovarjajo ljudi: da bodo volitve legitimne, ustavne in legalne, torej absolutno nesporne v vseh pogledih, četudi protiustavnosti, ustavnosodno ugotovljene, ne bodo odpravljene, ker ustavno sodišče zakona o volitvah ni razveljavilo, rok za odpravo protiustavnosti pa še ni potekel. Kajti »rok«, pravijo ti ljudje, ne določajo nove volitve: rok je le rok in je samo rok, tisti in takšen, ki je določen z datumom, preverljivim na koledarju. In samo to je tisto, nam pravijo, kar določa in pogojuje legitimnost, ustavnost, demokratičnost in svobodo. Seveda to pravijo samo toliko časa, dokler rok ne poteče. Potem začnejo praviti nekaj drugega.

Želim jim odgovoriti: ne, nikakor!

Ustavnosodno ugotovljena protiustavnost volilne zakonodaje ni samo takšna, kot jo je kot gost na oddaji Odmevi opisal ugledni profesor javnega prava: »samo v majhnem delu.« Oh. Enormna je, nespregledljiva, dolgotrajna in bistvena za demokratično samorazumevanje nacije. Zaradi očitne neprimerljivosti volilnih okrajev se glasovi volivcev znatno razlikujejo po svoji teži. Hkrati pa volivci v državi, ki je po ustavi ustavna demokracija, zavezana k pristni, vsebinski demokraciji in vladavini prava, kjer je uveljavljen model temeljske demokracije (demokracije temeljnih človekovih pravic in svoboščin), kjer je ljudstvo ob volitvah suveren, po volitvah pa oblast normativno ostaja v rokah ljudstva, nimajo ne neposrednega, ne odločilnega vpliva na to, KDO bo izvoljen v poslanski mandat. Da kvot, ki so zakonsko in po odločitvi Ustavnega sodišča o tem vprašanju tudi ustavnosodno-precedenčno urejene kot protislovna fasada, brez možnosti, da bi legitimni cilj tudi dejansko in učinkovito dosegle, niti ne omenjam. 

Roki? Kako so lahko zadeve, kot je spoštovanje ustave, spoštovanje odločb ustavnega sodišča, krepitev demokracije, zagotavljanje politične subjektivitete in svobode volivcev, skrb za legitimnost političnega procesa in zaščita volilne pravice odvisne od rokov? In potem od volje ustavnega sodišča, da stopnjuje sankcije zoper zakonodajalčevo neuresničevanje ustavnosodnih odločitev in njegovo pasivnost pri odpravljanju protiustavnosti v veljavni zakonodaji? Spoštovanje ustave je odvisno samo od spoštovanja ustave in je pogojeno samo s spoštovanjem ustave. Enako velja za spoštovanje ustavnosodnih odločitev. Demokratičnost je odvisna samo od početij, ki so v skladu s konceptom demokratičnosti. Politična subjektiviteta in svoboda volivcev je odvisna samo od zaščite politične subjektivitete in svobode volivcev: politična enakost je pogojena zgolj z dejstvom obstoja politične enakosti vseh volivcev. Legitimnost (normativna in dejanska upravičenost) političnega procesa, ko gre za vprašanje ustavnosti, je odvisna le od spoštovanja ustavnosti in odprave neustavnosti. Zaščita volilne pravice volivcev, ki so kot ljudstvo ob volitvah suveren, po njih pa izvorni nosilec oblasti, je odvisna le od enakosti in enakopravnosti volilne pravice in volilnega glasu. Ljudstvo, ki je ob volitvah suveren, ko gre za vprašanje izvolitve javne oblasti, je suveren le, če volilna volja ljudstva neposredno in odločilno pogojuje izvolitev v reprezentativni poslanski mandat. Samo od tega sta dejansko odvisni ustavnost in demokratičnost volitev. Če tega ni, ker zakonodajalec tega ne uredi tako, da bi to bilo tako, ustava ni spoštovana, ustavna demokracija ni zaščitena, demokratičnost političnega procesa ni pristna, volilna pravica ni zadovoljivo zaščitena in politična subjektiviteta volivcev, ki morajo biti normativno in dejansko pripoznani kot pravno enakopravni in politično enaki nosilci volilne suverenosti, ni to, kar bi po ustavi in v ustavni demokraciji, zavezani k vladavini prava, morala biti.

Pravna teorija pojasnjuje (o tem podrobno v knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo), da moderno državo določa tudi visoka zahteva po legitimnosti državne oblasti, njenega političnega in pravnega sistema. Država svojim državljanom nalaga, oziroma od njih pričakuje, da pravno ureditev priznavajo ne iz bojazni pred kaznijo, temveč prostovoljno (Habermas). Posameznik naj ne bi gledal na pozitivne norme le kot na dejansko omejitev svojega delovanja, temveč naj bi imel do njih strateški odnos. To pomeni, da jih bo ubogal zaradi spoštovanja rezultatov skupnega, racionalnega oblikovanja volje, ti rezultati pa so neposredno povezani prav z zahtevo po legitimnosti. Spoštovanje zakonov (kot pojasni Habermas) naj bi sledilo razumnemu in v tem smislu prostovoljnemu priznavanju odločilne normativne trditve vsake države; da je pravična in da je utemeljena v smislu nepristranske moralne presoje o interesih, ki naj bi bili obči. Ko pravo ustvarja dejanske omejitve ravnanj, mora seveda upoštevati tudi kriterij spoštovanja prava. Pri tem pa »spoštovanje« ni mišljeno kot prisila v podrejanje, pač pa kot priznavanje (moralne) vrednosti tistega, kar velja kot uzakonjeno pozitivno pravo. Pravo, pravi ta veliki nemški filozof, nosi breme hkratnega obstajanja kot pravo prisiljevanja in pravo zagotavljanja svobode. Pravo mora samó ustvariti pogoje za to, da se ga spoštuje; ne le zaradi njegove prisiljujoče moči, temveč zato, ker je legitimno. Veljavnost pravne normezato pomeni, da država zagotavlja tako legitimno ustvarjanje prava, kot tudi dejansko uresničevanje prava. PRAVA. USTAVE.

Katero ljudstvo bo vzpostavilo in ponotranjilo takšen odnos do PRAVA, če je podrejeno oblasti, ki se sama podreja pravu le v primeru neposredne in dejanske, nemara fizične prisile? In se sklicuje na ROKE, ko gre za vprašanje ustavnosti, pravne enakopravnosti, politične enakosti in pristne demokratične svobode volivcev kot političnih subjektov in nosilcev suverenosti ob vsakokratnih volitvah?

Pravna teorija pojem »pravne države«, v smislu Rechtstaat (ki menda izhaja že iz leta 1829), že samo »pravno državo« opredeljuje kot državo, v kateri vlada »zakon razuma«. Gre za materialni koncept pravne države. Predpostavlja spoštovanje ne le »veljavnih« zakonov, ampak tudi načel razuma. Če je »razumno«, da so katerekoli volitve izvedene po zakonodaji, za katero je ustavnosodno ugotovljeno, da vsebuje – po moji oceni resne in hude – protiustavne rešitve, te pa niso odpravljene, ker zakonodajalec ni bil neposredno prisiljen k njihovi odpravi, je moj razum pač odpovedal, ker tega ne razumem.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013