EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.1.2020

dr. Andraž Teršek

Migranti, begunci in široko odprte oči

Na temo beguncem in migrantov nisem molčal. Sem ji pa namenil manj publicistične pozornosti, kot bi jih lahko. Tudi, ali nemara predvsem iz razlogov, ki so predstavljeni v tokratnem prispevku. Avtor je na Univerzi na Primorskem gostujoči študent, eden od študentov magistrskega študija Komuniciranje in mediji, s katerimi se mi je bilo v veselje in zadovoljstvo študijsko pogovarjati v prvem, skoraj končanem študijskem semestru - v okviru predmeta o svobodi izražanja. Študenta sem kot »gostujoče pero« povabil k pisni strnitvi svojih preliminarnih opažanj glede naslovne teme.

Gostujoče pero

Petar VeljovićPribližno pol leta živim in študiram v Sloveniji. V tem času sem veliko opazoval in primerjal – čital dnevni tisk, sledil elektronskim medijem, bil pozoren na aktualne teme, sledil odzivom. Slovenija daje vtis korektne in dostojne države. Zlahka se pride do zaključka, da je v marsičem, posebej pa glede politične kulture, vsekakor pred Srbijo. In vendarle, tisto, kar združuje obe državi, poleg skupnega zgodovinskega nasledstva, je določena aktualna tema, ki v obeh državah vključuje zelo podobno naracijo in o kateri se nerado javno razpravlja. Zanimivo je, v kolikšni meri fenomen migracij v srbski in slovenski družbi proizvaja iste strahove, delitve in odzive.

Razdelitev vlog je tako rekoč ista. Desni, konzervativni politični spekter je našel svoj prostor v maksimalni eksploataciji te teme, počenši to na populističen in površen način, ki kot mehanizem uporablja različne obskurne portale, spletne strani in moč socialnih omrežij. Po drugi strani pa so politične stranke in organizacije levo od centra, zavedajoč se nepriljubljenosti te teme, zelo tihe. Oglasijo se, ko želijo pokazati na kršenje človekovih pravic, ali - in pogosteje - ko želijo nekoga obtožiti za ksenofobijo, rasizem ali celo fašizem. Pojavi se vtis, da so pri tej temi prisotne le, ko se morajo odzvati na nastope z desnice. Bolj kritični bi nemara dejali, da delujejo kot pogonsko gorivo desnice. Kakorkoli že, ta pomembna in občutljiva tema je služila kot sredstvo v političnem spopadu dveh strani, bojda zato, da bi ljudi spomnili na nadaljnji obstoj tradicionalne levo-desne delitve in da se ni vse izgubilo v sredini. 

Med tema dvema skrajnostma se nahajajo državljani. Ti na temelju informacij, ki so jim ponujene, manj pa na temelju takšnih, ki bi jih izbrskali sami, oblikujejo stališča in poglede. Izvori teh informacij so že omenjeni portali in socialna omrežja, ali sporočila za javnost desnih strank in organizacij. Relevantni mediji obveščajo skromno, leve in socialno demokratske stranke so neme. Državljani, že po naravi, želijo biti informirani in ob tem verjamejo, da so te informacije utemeljene na dejstvih. Vendarle pa to najpogosteje ni tako. Razlog je enostaven. Tretji akter pri tej zadevi, stroka, oziroma organizacije in posamezniki, ki se neposredno ukvarjajo s to temo, so za širšo javnost v glavnem nevidni. Izobčeni so, premalo glasni in v defenzivi glede dejstev. 

Tako je ustvarjeno stanje, v katerem povsem običajni ljudje – ki so občutili strah pred neznanim, strah pred možno nevarnostjo, strah, da bi država izgubila nadzor nad dogajanjem – željo po spoznavanju teme, ki jih skrbi, zadovoljujejo s polresnicami ali nepreverjenimi informacijami, ker imajo dostop samo do njih. Po drugi strani pa stranke levice in centra namesto tega, da bi državljane orientirale in usmerjale, tem sporočajo, da z njimi zagotovo nekaj ni v redu, če tako razmišljajo. Z drugimi besedami, ustvarjena je delitev na »mi« in »oni«. Tako so mnogi ljudje, ki občutijo negotovost, enostavno odrinjeni v stran, porinjeni »v desno«. Kolikor bolj so mainstream stranke govorile o desničarjih, manj pa o begunsko-migrantski krizi in problemih, ki jih s seboj mora pripeljati kriza takih razsežnosti, toliko bolj in toliko glasneje so o tem »trobili« desničarji.

Vtis je, da ni moralo biti tako. Številnim desnim strankam je tema migracij edini del strankarskega programa. Mainstream stranke so jim s svojim (ne)delovanjem zagotovile ogromen prostor in politično prepoznavnost.

Očitno je nujno treba širše angažirati vse relevantne akterje (država, organizacije civilne družbe, mediji), a v polariziranih družbah, z delitvami izza okopov, je tako rekoč nemogoče razpravljati o tako kompleksni temi. Vsak poskus razprave se večinoma zvede na etiketiranje in zavzemanje strani. Podatki in informacije s terena, do katerih so prišli in prihajajo številni field-officers, humanitarni delavci in različne organizacije civilne družbe, v najboljšem primeru končajo v nekih proceduralnih poročilih. Ne upoštevajo se razmišljanja in izkušnje tistih, ki so bili v vsakodnevnem stiku z begunci in migranti, tistih, ki lahko iz prve roke pričajo o lastnostih teh migracij. Ob dani porazdelitvi moči se jih ne jemlje za koristne. Posledice takšne neodgovornosti so pojavi strahu (predvsem glede varnosti), frustracija in negativne energije, kar v končni posledici lahko pripelje do splošne radikalizacije državljanskega centra.

Na koncu je pomembno poudariti, da ta kriza ni nikakršna elementarna nesreča, ki bo minila sama od sebe. Enostavno, migracije so zgodovinsko dejstvo in kot take so inherentne času, v katerem živimo. Moramo se zavedati, da bomo s temi migrantskimi tokovi živeli tudi v prihodnje. To vzeto v obzir, k temu vprašanju je treba pristopiti na primeren in strokoven način, brez romantike in prestrašenosti – s široko odprtimi očmi.

Petar Veljović,

študent magistrskega študija na Fakulteti za humanistične študije v Kopru in bivši humanitarni delavec iz Beograda.

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2020
2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013