EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.1.2020

prof. dr. Marko Pavliha

Teze za srčno vzgojo

Na milijarde trpečih ljudi, živali, rastlin in preostalega (ne)živega stvarstva nas obvezuje, da razkrinkamo globalno prevaro v podobi zločestega hrematizma in ga razgalimo v njegovi izprijeni in manipulativni pogoltnosti. Antični filozofi so za legitimno upravljanje družbe šteli le ekonomijo v njenem pristnem pomenu, torej odkrivanje in ohranjanje tistih pravil ali zakonov sožitja, ki vsem v skupnem domovanju ali planetarni hiši omogočajo ugodno (so)bivanje. V domu je celostno poskrbljeno za vse v pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti, da imamo vsi dovolj in ne nujno enako, hrematizem pa temelji na neomejenem bogatenju posameznikov.

Hrematizem se kot hudič prikazuje v tisočerih podobah kot posledica egovega poistovetenja s stvarmi in premoženjem, kajti ego hoče kopičiti materialno, ker mu je imeti mnogo pomembneje kot biti.  Hrematizem ne mara čuječnosti, ker utegne prevelika pozornost pripeljati do usodnega razkrinkanja. Ljubše mu je multitaskanje, ko so njegove žrtve zasvojene z istočasno večopravilnostjo, pri čemer potrebujejo čimveč proizvodov, ne da bi kdajkoli premislile o smislu tega norega potrošništva. Hrematizem drži v krempljih medije, ki s financami rinejo izobčence skozi spletne portale s samooklicanimi pozitivnimi predznaki, da se kot minus dva deci izcejajo v požarno stranišče. Volkovi niso zgolj na Wall Streetu, marveč vsepovsod, kjer v svoji fanatični nenasitnosti žrejo karkoli in kogarkoli, kar je hujše od njihovih steklih živalskih soimenjakov.

Ena od hrematističnih pogruntavščin je tako imenovani “delovni zajtrk”, nad katerim se navdušujejo našopirjeni menedžerji, politiki in drugi trendovski posnemovalci, ne da bi vsaj za hipec pomislili, da gre za še en primer škodljive amerikanizacije evropske in še posebej sredozemske kulture. Še dobro, da nimamo delovne polnočnice ali budnice, razen za božič ali 1. maj! Za božjo voljo, zajtrkujmo vendarle v družinskem krogu z najdražjimi ob sebi, da bo dan svetlejši, ne pa v poslovni areni med namišljenim tiskanjem denarja! Človek bi moral delati manj in z večjo človečnostjo in zanosom, namesto več, ker bo glede storilnosti in vzdržljivosti tako in tako vse bolj zaostajal za umetno inteligenco. Pomembna je pot in ne cilj, nas učijo, kaj pa postanek, oddih in blažena energetska “praznina” uma?

Vrnimo se na začetek pričujočega pisanja. Uvodni odstavek povzema ključno sporočilo patra dr. Karla Gržana v njegovi uspešnici 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma (Sanje, 2017), ki je v angleški različici po zaslugi naše bivše evropske komisarke mag. Violete Bulc priromala v roke samega papeža Frančiška. Zdaj je pred nami nadaljevanka z naslovom 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja (Sanje, 2019), ki bi jo moral prebrati vsak vzgojitelj, učitelj, profesor, starš, politik in kdorkoli, ki je (ne)posredno vpet v vzgajanje in izobraževanje otrok, dijakov, študentov in odraslih. Knjigo je pisatelj pomenljivo posvetil 500-letnici preobrazbe Leonarda da Vincija, ki je letal 1519 odpotoval v onstranstvo, in 40-letnici vzpona Slovencev na najvišjo goro sveta. Iskriv predgovor je napisala legendarna psihologinja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, zaslužna profesorica Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki je teze pohvalila kot “izredno dragoceno in utemeljeno, bogato gradivo.” Drobno knjižico z ogromno vsebino bi lahko jedrnato poimenovali Vzgoja srca, če ne bi že romana s takšnim naslovom napisal Gustave Flaubert, ki pa ni imel v mislih pedagogike, temveč simptomatično tedanjo pariško paralizo integritete, odtujenost in erozijo vrednot zaradi zasvojenosti s seksom, denarjem in močjo, skratka tisto, k čemur ščuva in napeljuje hrematizem.

Gre za teze in ne za resnice, uvodoma pojasni dr. Gržan, ker slednje zapečatijo misel v dokončnost, slej kot prej v ponovno brezizhodnost, teze pa jo bezajo iz ujetosti v tisto, kar nas mrtvi, v nadaljnost, v ustreznejše smeri, v katerih se lažje uresničujemo osebno in v sobivanju.

Pater Gržan je velik človekoljub, častilec in negovalec živali ter vesoljne narave, kmet(ič) sam sebi rad pravi, je sijajen prijatelj, zaupnik, terapevt, duhovnik, doktor književne znanosti in pisatelj, ki prekipeva od energije, ustvarjalnosti, duhovitosti in sočutja. V najnovejši knjigi nam v svojem pronicljivem slogu pokaže “izhod iz slepe ulice labirinta” vzgoje in izobraževanja, v katerem se vse začne in konča, bodisi razsvetljeno ali izgubljeno.

Tule je priložnost, da si pobližje ogledamo izraz labirint, ki si ga običajno napak zamišljamo kot podzemlje s hodniki, v katerih prežijo pošasti, ali kot brezizhodno mrežo poti, v kateri se usodno izgubimo. Kot pojasni Adrian Kezele v še enem remek delu Sončni labirint (Chiara, 2018), je za takšno napačno predstavo kriv Platon, ki je nekoč uporabil izraz “labirint idej”, ker je hotel povedati, da je nekaj zapleteno, zamotano in težko razumljivo. Toda labirint je bil že od neolitika simbol Sonca in življenja ter je zasnovan kot struktura, ki ima en vhod, eno pot in eno središče. Smisel labirinta izvrstno dopolnjuje življenjsko jogo, ker z geometrijsko simboliko izraža obred prihoda do vira življenja, tako kot sonce sije skozi življenje vsakega človeka. V njem se ne moremo izgubiti, ker po vstopu vedno pridemo do centra, kajpak pod pogojem, da se premikamo. Zato je v slovenščini za kraj, v katerem blodimo in se izgubimo, primernejši samostalnik blodnjak, v angleščini maze, za razliko od labyrinth.

Dr. Gržan je pri uporabi besedica labirint črpal navdih pri geniju Leonardu (opomba za mlajše bralce: ne gre za DiCapria ), ki nam je pred “preobrazbo v novo razsežnost bivajočega” v dediščino “zasnoval vrt življenja, na katerega je umestil labirint – pot nenehnega (raz)isk(ov)anja in vračanja iz slepih ulic k dobrim rešitvam v stremljenju po dokončni (od)rešitvi bivajočih.” Tudi Karel ima ob robu svojega domačijskega raja na Konjskem vrhu zgrajen majhen zeliščno-zelenjavni labirint, v katerem ne moremo zatavati (lahko pa se ozaveščeno prebudimo), zato bi lahko metaforično dejali, da moramo sodobne vzgojno-izobraževalne blodnjake preoblikovati v sončne labirinte. Tam ne bo “demokratične” prevlade manjšine nad manjšino po diktatu peščice groteskno petičnih milijarderjev, ne bo brezobzirne tekmovalnosti, polarizacije, dualističnega antagonizma in samozadostne materialistične znanosti, niti ne drugih hrematističnih prijemov razčloveče(va)nja.

Gržanov nauk se (ne)hote navezuje na trajno izročilo profesorjev dr. Karla Ozvalda in dr. Franca Pedička, da bi morala antična paideia prerasti v kulturno pedagogiko za vzgojo etične osebnosti s primarno funkcijo učlovečevanja, da bi bila zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Dr. Gržan posebej poudarja pomen prepoznavanja in sprejemanja lastne osebnosti v sožitju z vsemi bitji, kakor tudi pestrost inteligenc, ker je človek misleče, sodelujoče, socialno, čustveno, estetsko, telesno (spretnostno), humorno in duhovno bitje, kakor tudi bitje zaznavnosti in fantazijskih miselnih horizontov.

Vrli pater nazorno zapiše, da je ljudem danih mnogo nadarjenosti, zategadelj je vseživljenjsko učenje “priložnost za nenehni razvoj, da fant (do)zori preko dobe bojevnika do modreca in dekle skozi žensko do babe.” Izjemno pomembno je spoznanje, da nas zares osreči le odnos v brezmejni ljubezni – “kar osrči, to osreči,” pri čemer je treba živeti z mladostjo svojega časa, ne pa s časom svoje mladosti.

Povrniti bi se morali k brezmejni ljubezni, ki je v celoviti, torej brezmejni (med)osebni sprejetosti: prepoznavam te v tvojih sposobnostih, s katerimi me bogatiš; naklonjen sem ti v tvoji nemoči, da te podprem.

Človeštvo je tim, je kakor eno telo, in ker ni vsak za vse, zmoremo Vse le kot sodelujoča ekipa. Žal v zahodni civilizaciji skorajda ni iger dopolnjevanja, katerih smisel bi bila skupna zmaga. Gržan omenja igro z žogo “med dvema ognjema”, ki je bila tudi meni v osnovni šoli dobesedno odvratna, saj nikakor nisem mogel razumeti poante, da je hvalevredno zadeti nasprotnika v glavo ali telo in ga izločiti iz igre, in da učitelj telovadbe takšno nasilje med poukom celo spodbuja!? Slične agresivnosti ne primanjkuje niti v drugih skupinskih športih ali celo zunaj igrišč in telovadnic, denimo v debatnih spopadih in moot courts na pravnih fakultetah, ki podžigajo prepričljivost in zmago za vsako ceno, ne glede na osebne vrednote tekmovalcev in njihovo prepričanje.

Nekateri pedagogi čislajo igrifikacijo, ki presaja tehnike motiviranja iz tradicionalnih in družabnih igrah v okolje, katero tradicionalno ni namenjeno igri, denimo v razred. Učinkovit program igrifikacije sloni na “zvestobi” in deluje tako, da izkorišča potrebo po tekmovalnosti, ki naj bi bila imanentna človeku. Ko igramo igre, smo bojda bolj vključeni v družbo in čutimo večjo potrebo po doseganju določenega cilja, po katerem želimo doseči še več, težji in mikavnejši cilj, ne glede na stranske posledice.

Je takšen “trening” za življenje res nujno potreben ali bi ga lahko nadomestili s čim bolj človeškim? Ali ne bi bila boljša igrivost v prepletanju moči in nemoči, se sprašuje pater, ko bi bila področja mojih talentov pomoč tvoji nemoči in tvoje spretnosti rešilne zame v moji nebogljenosti?

Dete bi moralo biti že od spočetja dalje deležno vedrine, humorja in smeha, česar patru Gržanu niti malo ne primanjkuje, zato lahko radost deli med nami in nas tudi na ta način spravlja v dobro voljo. Na koncu knjige je kar 333 opomb, ki jih je treba prebrati, saj so nanizane kot paralelna zgodba, ki bogati osrednje besedilo. Še posebej so posrečene šale in anekdote, recimo iz življenja prof. dr. Antona Trstenjaka, ko ga je na predavanju poslušalka povprašala, kdaj naj prične vzgajati svojega polletnega otroka. Učenjak ji je odgovoril: “Če ga še niste začeli, zamujate že pol leta.”

Za radostno uresničevanje v sobivanju je magična zavestna etična odločitev za vzdrževanje minimalnega razmerja 5 : 1. Kadar nam gre nekdo ali nekaj na živce, poskušajmo prvo poiskati pet pozitivnih lastnosti o tej osebi ali dogodku in se šele potem ubadati z eno negativno, pa bomo brž dojeli, da nas krotoviči zlasti naš lastni um (ego) na rovaš naše potlačene, neprebujene zavesti, in ne zunanji svet, ki ga nenehno poskušamo prilagoditi svojim pričakovanjem.

Karli, kot mu ljubkovalno rečemo prijatelji in sorodniki, lepo pove, da moramo v poslanstvu izobraževanja izhajati iz osebne identitete posamezne osebe, kajti izobraziti pomeni “iz obraz(a) iti”, torej upoštevati obraz, svojskost/identiteto vsakogar in mu pomagati pri uresničevanju v njegovi poklicanosti. Šola nam mora pomagati, da spoznamo samega sebe, kot veli eden od 147 starodavnih delfskih naukov (Spoznaj samega sebe … In spoznal boš svet in Boga), prepoznani moramo biti v lastnem obrazu, v osebnem jazu in kot takšni ovrednoteni, spremljani v telesni, čustveni in duhovni razsežnosti svoje pojavnosti, potrjeni in spodbujani k razvoju in uresničevanju vseh svojih inteligentnosti. Za učenje je nujna očaranost, zato je učitelj nenadomestljiv v svoji živi navzočnosti, ali kot je napisal Goethe, najlažje se učimo od nekoga, ki ga imamo radi. Zato so v razvoju osebnosti nepopisno pomembne osebe ljubezni, denimo najbližji domači, in osebe zaupanja, recimo učitelji, duhovniki, vzgojitelji in trenerji.

Njim je zaupana priložnost, da slehernika prepozna(va)jo v izvirnosti njegove osebnosti – tudi v “koktajlu” njegovih talentov, ga v njih spodbudijo k razvoju in udejanjanju.

Nesprejemljivo in surovo škodljivo je, da izobraževalni mehanizem iz skorajda stoodstotno nadarjene otroške populacije iztisne le nekaj pičlih odstotkov domnevno visoko vrednih učencev. Namesto da se ukvarjamo le s temi izbranci in za njih vodimo posebne dosjeje, bi morali v sleherniku poiskati talent in ga razvijati, kar bi bilo najboljše zanj in za skupnost, v kateri živi in deluje. Gola pamet oziroma čisti, destilirani inteligenčni kvocient brez drugih inteligenc ne služi človečnosti, marveč obratno, utegne postati škodljiv. Kar nekaj genijev je imelo v rosnih letih hude težave v šoli, ker jih njihovi “pedagogi” niso srčno doumeli, na primer Albert Einstein, ki je pobegnil iz rigorozne srednje šole v Nemčiji, ali Thomas Edison, ki so ga šolniki označili za duševno zaostalega in mu prepovedali obiskovanje pouka.

Dober učitelj ne bi smel vzgajati in poučevati s svojim avtoritativnim vzbujanjem strahospoštovanja, marveč z akademsko odličnostjo, osebno integriteto in prijaznostjo. Pri sebi in učencih bi moral negovati “um začetnika” ali shoshin po zen-budizmu, ki je vselej na stežaj odprt, zagnan in brez predsodkov. Kot pravi Shunryu Suzuki, je v začetniškem umu veliko možnosti, v ekspertnem pa le nekaj.

Karel Gržan v premislek predlaga takšno temeljno prenovo izobraževalnega sistema, po kateri bodo samo trije dnevi v tednu namenjeni pridobivanju in pomnjenju osnovnih podatkov (“kar je preveč, je odveč”), en dan bi bil posvečen razvijanju logičnega mišljenja, peti dan pa bil na osnovi doživljajske pedagogike usmerjen v gojenje tistih veščin, ki so potrebne za radost in zadovoljstvo v (med)osebnem (so)bivanju: prepoznavanje in sprejemanje sebe in drugih v izvirnosti, moči in šibkosti; igrivost dopolnjevanja in sodelovanja; prepoznavanje neizbežne polarizacijske napetosti v tem svetu dvojnosti za evolucijsko prebojnost; utrjevanje volje za doseganje ciljev; razumevanje doživljajskega prenašanja sporočil; negovanje odnosne inteligence v poglobljenosti lastnega “jaza v Jazu jazov” v razmerju do celotnega stvarstva … Na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja bi morala metaforično in simbolično odzvanjati suita Septem artes liberales, ki jo je za slavnostno akademijo ob stoti obletnici Univerze v Ljubljani zasnoval Leon Firšt, študent magistrskega študija na Akademiji za glasbo. Naslovi posameznih stavkov so imena sedmih izvornih znanstvenih disciplin (aritmetika, gramatika, geometrija, glasba, astronomija, logika in retorika), podnaslovi pa povzemajo poslanstvo in akademske vrednote ljubljanske univerze: tradicija, svoboda, ustvarjalnost, avtonomija, humanizem, solidarnost in pozornost.

Povej mi, pa bom pozabil, nauči me, pa si bom zapomnil, vključi me, pa se bom naučil, je sodržavljanom na podlagi lastnih izkušenj svetoval slavni Benjamin Franklin, in še dodal, da resnična motivacija nastopi tedaj, ko človek svoje sanje obleče v delovno obleko.

Pater Gržan je na svojem popotovanju v celostno zavest kajpak zmožen daljnosežnega vpogleda onkraj materialističnega dojemanja svetá, ne da bi komurkoli vsiljeval svojo vero ali prepričanja. Tiho pripomni, da je Bog - ali Vesolje, Prasila, Enost … - “moja bit v Biti vseh bitij, moj jaz v Jazu vseh jazov in moje zavedanje v Zavesti vseh zavedujočih”.  Skrajni čas je za ponotranjenje preživetvenega recepta, da bomo le s holistično vzgojo, izobraževanjem, vedoželjnostjo in samorefleksijo zmožni kvantnega preskoka v višjo sfero duhovnosti, etosa in družbene simbioze.

Kdo ve, morda bova prav o tem skupaj napisala knjigo, nemara že v letošnjem Beethovnovem letu, ki zaznamuje 250 let od rojstva tega glasbenega velikana, čeravno sva na prvi pogled nenavadna kombinacija. Dr. Gržan je terapevt, duhovnik, pater, celibater, znanstvenik in pisatelj, jaz sem pravnik, profesor, esejist, oče, soprog in nekdanji politik (kar nekateri komentirajo, da sicer ni nič narobe, lepo pa tudi ne). Ampak če naju vnovič bolj pozorno ošinete s kančkom prizanesljivosti, boste v nama našli veliko skupnega, recimo ljubezen do sočloveka, narave, celotnega stvarstva, humornost, sposobnost samoironije in libido sciendi, slo po védenju. Preprosto povedano, sorodni duši sva, četudi je naslednji stavek, ki ga izreče glavni junak najnovejše knjige Johna Grishama The Guardians, ki se bori za oprostitev in osvoboditev nedolžno obsojenih, bolj naklonjen patru kot pravniku:

It’s amazing how much more respect I get as a priest than as a lawyer, at least around prisons.

Vsekakor to drži kot pribito za patra Gržana, saj kot duhovni oče uživa mnogo večji ugled kot pretežna večina pravnikov, in to ne le po zaporih, temveč vse naokoli, vsi ga imamo radi, razen posameznih zaslepljenih pobožnjakov, trdovratnih komunistov in užaljenih klerikalcev. Zakaj je tako, moramo sami dognati in za začetek vsakdo prebuditi sebe, da bomo s srčnimi lučkami razsvetlili pogubno temo hrematističnih egov.

Post scriptum:

Ker je ozračje še kar napojeno s silvestrskim duhom, verjetno ni prepozno, da Vam, drage kolegice in kolegi, bralke in bralci, ter Vašim najdražjim iskreno voščim zdravo, mirno, ljubeče, duhovno, vzneseno, sočutno, prijazno, nasmejano, naravno, lepo, gibalno, ustvarjalno, uspešno in celostno srečno novo leto. Ker ostajam zaskrbljen in naivno upajoč Zemljan, ponavljam svoje lanskoletne božično-silvestrske želje, ki so morebiti tudi vaše: 12 silvestrskih želja.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2020
2019
2018
2017
2016