EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

15.4.2019

dr. Marko Novak

Sodnotolmaška »tlaka«

Delo sodnih tolmačev zaradi njihove pomembne vloge v sodnih postopkih država posebej regulira. Približno leto dni je že v veljavi Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT). Izvedbeni podzakonski akt, ki določa tudi višino plačila za delo sodnih tolmačev, je Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Ta določa fiksno ceno sodno overjenih prevodov. Znano je, da so že pred leti prevajalske agencije s svojimi dumpinškimi cenami prevodov ne le »povozile« prevajalski trg, temveč si uzurpirale tudi velik kos sodnotolmaške pogače. Vse to pred očmi države, ki naj bi dejavnost regulirala. Še več, zdi se, da je tudi država pričela tekmovati na »prostem trgu« ali pa bi vsaj rada izkoristila to »tekmovanje«.

Člen 43 zgoraj omenjenega pravilnika določa, da za pisno izdelavo prevoda listine pripada tolmaču za eno stran (1500 znakov): za prevod iz tujega v slovenski jezik 28 evrov, za prevod iz slovenskega v tuj jezik pa 41 evrov. Ne gre za to, ali je to dovolj, premalo ali celo preveč. Gre za to, da je ta znesek predpisan z državnim pravilnikom, ki pri določenih zneskih ne uporablja besede »največ«, ampak vsebuje točno določen znesek. Ne več, ne manj – vsaj dobesedna razlaga bi to tako razumela, ta pa je vedno izhodišče za razumevanje pravnih pravil.

Gornja določba priča o tem, da naj se cena na trgu ne bi prosto določala, saj je sodnotolmaštvo vsaj deloma regulirana dejavnost. Zahteva se določena izobrazba, ne le izvrstno znanje tujega jezika, temveč tudi določeno znanje domačega pravnega sistema in pravne terminologije v tujem jeziku, kar se na koncu potrdi s posebnim izpitom in podeljeno »licenco«. To je vsakih toliko let celo treba obnavljati z določenimi potrdili.

Čemu vsi ti gornji pogoji? Zaradi kakovosti samih storitev – v korist državnim organom in navsezadnje strankam. Zadeva je povsem drugačna pri »navadnem« prevajanju, ki pa je na povsem prostem trgu. Tu se zdi nekako logično, da se cena oblikuje prosto po ekonomskih zakonitostih trga, saj ni posebnih formalnih pogojev za to, kdo je lahko prevajalec. Konec koncev tisti, ki dobro prevaja, kar pove trg.

Če je denimo za prevod iz tujega v slovenski jezik v pravilniku določena cena 25 evrov, najdete na internetu ponudbe prevajalskih agencij že za 20 evrov ali celo manj. Od tega prejme sodni tolmač tudi le po 7 evrov, ostalo pobere agencija, ki je mimogrede lahko poleg prevajanja in sodnega tolmačenja registrirana tudi za kakšne prevoze, čistilni servis ali kaj podobnega.

Nekdo bi rekel, v redu, saj je nižanje cen v korist strankam, uporabnikom storitev, saj bodo tako plačali za sodno overjene prevode manj. Pri tem se bodo stranke same odločale, koliko želijo plačati za takšen prevod, saj naj bi se zavedale v smislu cost-benefit analize, da »manj ko daš, manj imaš«. In obratno. A zgodba ni tako preprosta, saj bo takšen sodno overjen prevod, ki bo morda manj kakovosten, kot bi bil, če bi imel sodni tolmač več časa zanj, končal na primer na sodišču. In bo tako slabšo kakovost navsezadnje »trpela« tudi država.  

Osebno takšnemu dumpingu nasprotujem, saj uničuje kakovostno delo sodnih tolmačev. Mislim sicer, da sta v tem duhu spisana tudi prej omenjena zakon in pravilnik in da gre prej za anomalijo v praksi. Zdi se, da tako določena cena v pravilniku nekako jamči enako kakovost storitve. Sicer razumem prevajalske agencije, da iščejo zaslužek na trgu in tudi tiste sodne tolmače, ki morajo preživeti in se zavoljo laissez-faire drže države tu in tam enostavno morajo udinjati »tlaki«, ki jo »ponujajo« agencije.

Ne razumem pa tega, da s prevajalskimi agencijami pri tem »sodeluje« tudi država. Naj omenim le zadnji javni razpis/ naročilo Generalnega sekretariata Vlade glede Storitev prevajanja, jezikovne redakcije mednarodnih sporazumov in pogodb, lektoriranja ter prevajanja s sodno overitvijo (št. 43020-4/2018). Naročnika naj bi bila tudi Vrhovno sodišče in Sodni svet! Najvišja cena, ki jo na tem razpisu lahko ponudnik ponudi za sodne overitve, je 39 evrov na prevajalsko stran. Že to je cena pod pravilniško. Še huje pa je, da je merilo za izbiro ekonomsko najugodnejša ponudba. In ne duha ne sluha o ceni, ki jo določa zgoraj omejeni pravilnik ministra! Kar pomeni, da bodo spet najugodnejši ponudniki agencije, sodni tolmači pa pri njih na »tlaki«.

Je že res, da bi se morali najprej sodni tolmači sami stanovsko dovolj dobro organizirati in zaščititi svoje interese zoper tržne anomalije, vsaj podobno, kot to učinkovito storijo odvetniki. A človek se vpraša, zakaj imamo potem pravilnik. Je ta le mrtva črka na papirju?   

dr. Marko Novak
mnovak153@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Marko Novak
Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze
mnovak153@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012