EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.4.2019

Vlasta Nussdorfer

VII./4. Otrok v primežu preteklosti in prihodnosti

Kriminalisti, tožilci in sodniki ter nekaj odvetnikov smo se 1. in 2. aprila na Brdu zbrali na posvetu o otroku včeraj, danes in jutri. Spraševali smo se, ali se je v vseh letih kaj spremenilo, zakaj nekateri problemi ostajajo večni in kdaj bo za otroke drugače. Je čas prinesel celo nove pasti? Bo kdaj res upoštevana otrokova največja korist in kaj pravzaprav ta pomeni? Vsi namreč prisegajo nanjo, celo tisti, ki je v resničnem življenju ne vidijo. Včasih celo starši.

Otrok je na Zahodu pozabljena vrednota.
Celo leto »otroka« pri tem ne spremeni ničesar.
Otrok je v tretjem svetu največje bogastvo revnih,
na Zahodu pa se je moral umakniti pred bogastvom bogatih.
K
jer so ljudje obsedeni z blaginjo, avtomobilom in prostim časom, ni več prostora za otroka.
Otrokove možnosti niso odvisne predvsem od gmotne blaginje ali ravni izobrazbe.
Življenjske možnosti, možnosti vsakega otroka, da bo srečen, so odvisne
od kakovosti njegovega očeta in matere, od kakovosti ljubezni, ki jo doživlja od prvega trenutka.

                                                                                              Phil Bosmans


Ko smo pred osemnajstimi leti prav skromno začeli, je bilo to v Gotenici s 35 udeleženci zgolj iz vrst tožilcev in kriminalistov za družinsko in spolno kriminaliteto. Zanimanje je raslo in z njim dober glas posveta, ki je privabil še preiskovalne in razpravljajoče sodnike, nekaj pravdnih in peščico odvetnikov, zlasti pooblaščencev mladoletnih oškodovancev, pa tudi kar nekaj tujih strokovnjakov. Število prijavljenih je letos celo preseglo magično mejo 250. Več jih niti ni bilo mogoče sprejeti. Čestitke organizatorjem.

V vseh letih do polnoletnosti posveta so se zvrstile številne teme, povezane z otroki in družinsko kriminaliteto, pa tudi z razhodi staršev, odločitvami o zaupanju otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, odvzemi otrok ter silnimi manipulacijami z njimi. Tu so bila še izvedenstva in težave z mnenji, ki so se včasih za enega otroka kar kopičila. Otrokom so pomagali odvetniki kot pooblaščenci in tudi ti so z leti pridobivali pomembnost, predvsem pa željo po strogi specializaciji. Čeprav smo ravno pri njih navajeni, da morajo biti sposobni za vse vloge, pa je zastopanje »ranjenih« otrok eno najtežjih. So mu vedno kos? Zagotovo težko. Tu so še zagovorniki otrok, zdaj del institucije Varuha človekovih pravic, ki postajajo pravi otrokov glas.

Seveda pa je bilo v prejšnjih letih na posvetu veliko govora tudi o nasilju v družini, spremembah zakonodaje, nenazadnje pa tudi o novem svetu, polnem nekoč neznanih pasti. Tu prednjači predvsem svetovni splet z zasvojenostjo in prevarami vseh vrst. Smo jih sploh sposobni obvladati? So se sodobni starši pripravljeni odreči kančku svobode v zameno za odvzem nevarnih aparatov? Znajo razvajenemu otroku sploh še reči: ne? So morda prepozni in ali vedo, kam po pomoč, ko je še dovolj zgodaj? Smo končno dojeli, da je telesno kaznovanje otrok sramotno, neprimerno in povsem nepotrebno? Ne gre za permisivno vzgojo, kot si zavajajoče predstavljajo nekateri. Gre za sporočilo, da otrok preprosto ne pretepamo. Le zakaj bi jih, če sami niti malo ne želimo biti tepeni? Si otrok to morda zasluži, ker ga imamo že za lastnino? Ali nismo odpovedali kot starši in ne zmoremo vzgajati z besedo? Smo bili predolgo tiho in je zdaj za govoričenje morda že prepozno? Bodo zato pele pesti? Je to sploh lahko rešitev zagat? Ali ni to velik poraz? Poraz prave vzgoje.

Nenazadnje je najpomembnejša družina, kakršnakoli je, če se le zna po padcih pobrati. In padcev je v mnogo družinah veliko, veliko preveč. Vedno pa se najde izhod in zagotovo mora obstajati pomoč. Žal jo tudi država pogosto nudi prepozno in lahko smo srečni, da imamo zelo dejaven nevladni sektor. Ta pogosto krpa velike primanjkljaje.

Zato pa se je treba pogosto spraševati, zakaj je otrok danes še vedno v primežu preteklosti in prihodnosti. Ali ni preteklost tista, ki je neizbežno in za vselej mimo, prihodnost pa popolna neznanka? Živeti je treba za današnji dan, in to vedno znova. Pozabiti na težave preteklosti in se veseliti uspehov prihodnosti. Kajti le to šteje. In če danes ne bomo storili ničesar, bomo to obžalovali prav jutri.

Če otroka namreč danes uničimo, ne bo imel prave prihodnosti. Tega se moramo zavedati, preden zavozimo današnji dan, preden si kupimo čas s pametnim telefonom in iPadom. Otrok bo sicer nekaj ur vdan novi razvadi, mi bomo imeli kratkotrajni mir, potem nas bo močno bolela glava. Otrok bo v bistvu »priklopljen« in hkrati odklopljen od življenja. Si to želimo?

Kaj pa preizkus strpnosti? So nas mladoletniki brez spremstva, šest jih je bilo v Kranju, res tako ogrozili? So nestrpneži pokazali pravi obraz? Za »naše« bi se še našel prostor v dijaškem domu, za tuje pa ne. Nikakor ne. So otroci morda krivi za to, kje in komu se rodijo? Kaj lahko sploh naredijo, če jih z območij, kjer vladajo lakota in vojne, starši pošljejo v svet? Morda celo staršev ni več, ker so žrtve trgovine z ljudmi in organi ali celo mrtvi. Jim lahko rečemo preprosto: ne? 

Tu so še prisilne romske poroke. Zakaj si tu tako zatiskamo oči, ko pa centri za socialno delo plačujejo otroške dodatke? Včasih celo dvojno: mamici in njenemu otroku hkrati, ker sta oba mladoletna. Zakaj dopuščamo te običaje, kot jim radi pravimo, ko pa vemo, da so spolni odnosi z osebami do 15 let kaznivi, tudi če so soglasni? Pa so res zaželeni z obeh strani? Ali ni to prikrivanje kaznivih dejanj? Potem pa jadikujemo, da se Romi ne prilagajajo času, v katerem živimo. Kako so porabljena vsa državna sredstva zanje? Kako to, da ni pravega napredka, zakaj jim ne svetujejo, kako ravnati z denarjem, ki ga prejemajo, in materialno pomočjo, ki jo tudi koristijo? Zakaj se ne ugotavlja, kam ta ponikne? Tudi med njimi so namreč izkoriščevalci, izkoriščani pa še vedno živijo v blatu, brez vode in elektrike. Ne le oni, tudi njihovi nič krivi otroci. Zakaj se država ne loti te problematike resneje in jo prepušča občinam, ki očitno ne zmorejo? Župan, ki se loti tega problema, namreč lahko izgubi volitve. Na obeh straneh so seveda izjeme, in prav te je treba izpostaviti. Jasno in vsak dan. Da ne bomo/bodo čez 30 let povsem enake zgodbe in nesrečni ljudje kar na obeh straneh. Tudi med večinskim prebivalstvom, ki prijavlja številne kršitve človekovih pravic, vredne vse pozornosti. Dolžni bi jih bili preprečiti.

Ne zatiskajmo si oči pred vsem tem. Gre tudi in predvsem za otroke. Ki potrebujejo ne le odgovorne starše, pač pa tudi državo, ki bo znala in zmogla preprečiti kršitve njihovih pravic ter jih naučiti spoštovati pravice drugih, kar pomeni tudi poznavanje lastnih dolžnosti. Gredo namreč z roko v roki.

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012