EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

6.2.2019

mag. Martin Jančar, sodnik

Iskrice ob nekem opravljenem državnem pravniškem izpitu

Pred nekaj tedni je eden od »mojih« pripravnikov, Rok Pograjc, uspešno opravil državni pravniški izpit. Za tiste, ki tega niso »dali skozi« in prebirajo tole kolumno, mogoče podatek, da gre za zadevo, ki za vsakega pravnika pomeni pomembno prelomnico. Na eni strani gre za nujo, ker šele uspešno opravljen izpit omogoča resnično samostojno delo pravnika – bodisi odvetnika ali drugega poklica v pravosodju –, na drugi strani pa je pomemben, celo hudo naporen preizkus naučenega, tako na fakulteti kot tudi v praksi.

Stres, povezan s tem, je, milo rečeno, precejšen. V skupno treh dneh postaviti na ogled celotno znanje, nabrano skozi najmanj šest let ukvarjanja s pravom, pred veččlansko komisijo, katere članov večinoma ne poznaš – že te okoliščine so same po sebi dovolj težke. Pri tem izpitu večinoma odpadejo »finte«, ki se jih priučiš med študijem – npr. da se za izpit poudarjeno učiš teme, do katerih ima profesor večjo afiniteto, da se uglasiš na terminologijo, ki ga bolj prepriča, ali celo prilagodiš na kakšne nenavadnosti, značilne za posamezne profesorje.

Iz takih snovi so tako ali tako spletene legende pravnega študija. Za nas, ki smo študirali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (ta navedba mi prav obupno zveni), je recimo veljalo, da pri prof. dr. Bogomirju Sajovicu (Stvarno pravo, Dedno pravo ipd.) nima nikakršnega smisla priti na izpit ob predvideni osmi uri zjutraj. Takrat je bilo ustnih izpitov že konec, saj jih je začel par ur prej – ja, včasih ob za študenta kriminalno zgodnji uri, takoj po nakupih na ljubljanski tržnici. Poleg tega je bilo pri vprašanjih bolj verjetno, da se je odgovor nanje skrival v opombah njegove knjige kot pa v besedilu samem. Pa »dokumentarni akreditiv« pri prof. dr. Bojanu Zabelu (Gospodarskopravni posli), poglavje, ki ga je bilo treba znati kot očenaš, ker se je vsaj eno vprašanje pri izpitu nanašalo na ta pravni institut. In seveda zame nepozabna kolegova izjava, odgovor na vprašanje, kateri triki delujejo pri prof. dr. Janezu Kranjcu  (Rimsko pravo – za nepoučene): »Veš, Martin, pri Kranjcu je samo ena finta – da ni finte, knjigo moraš znati od začetka do konca«, ki se je pokazala kot še kako resnična. Ko se danes oziram nazaj, se izpitov seveda spominjam z nostalgijo in se ob tem lahko nasmiham, a takrat – tako se nam je zdelo – so bila to vprašanja in odgovori eksistencialnega pomena. Nenazadnje tudi zato, ker takrat ni bilo nikakršnih točk ali česa podobnega, pogojni vpisi v višji letnik pa izredno omejeni – a podobno verjetno velja tudi danes za študente, ki se tega lotevajo.

Če se vrnem nazaj na takrat imenovani »pravosodni izpit« (kolikor sem opazil, ga danes večinoma omenjajo s kratico PDI) – meni se je zgodil pravzaprav popolnoma nenačrtno. Ko sem končal fakulteto, sem res opravljal pripravništvo na sodišču, a takrat je moje srce bolj bílo za akademsko kariero. In ker sem med pripravništvom začel delati kot asistent prof. dr. Marijana Pavčnika in se zaposlil na Pravni fakulteti (v Mariboru), sem mislil, da se mi s to zadevo ne bo več treba ukvarjati. Da bom lahko plaval po meni ljubi teoretski in filozofski literaturi, pozitivna zakonodaja pa bo lepo ostajala tam zunaj. Vendar sem delal račun brez krčmarja oziroma brez profesorja, ker je ta kljub mojemu godrnjanju vztrajal, naj opravim pravosodni izpit, še preden se lahko lotim podiplomskega študija teorije in filozofije prava. Še dobro, da sem imel takšnega predstojnika in mentorja, lahko rečem, ko zdaj gledam nazaj. Življenje se pač pogosto obrne drugače, kot si ga zamisliš.

Ko danes spremljam svoje pripravnike, se vedno spomnim tudi lastne izkušnje. Kot je verjetno razvidno že iz prejšnjega odstavka, ta ni bila prav lepa. Takšna količina pravne materije, ki jo je treba obdelati, zahteva posebne pristope – moj je bil ta, da sem si večino materije prenesel v miselne vzorce in sheme (sem pač bolj vizualni učni tip), ki sem jih narisal na velike papirje formata A1. Te sem polepil po zidovih vikenda, ki so ga v tistem času imeli starši. Nato pa podobno, kot je to videti pri kaki religiji, postaval pred temi posterji in žebral mantre posamezne pravne panoge. Nekaj mesecev, pa sem bil koliko toliko zrel za izpit ... Pa čeprav sem moral dneve, ko je izpit trajal, zaradi stresa preživeti dobesedno potopljen v toplo vodo v kadi. Še dobro, da je bila prijateljica, pri kateri sem tiste dni prebival, razumevajoča in mi je odpustila verjetno grozovito visok račun za elektriko. Po opravljenem izpitu, ko sem bil v tistem toplem junijskem dnevu v parku pred sodiščem prepričan, da sem na vrhu sveta, sem to seveda hitro pozabil – takšna je pač človeška narava.

Zanimivo je, kako sta se od takrat spremenila struktura in pristop do tega izpita. V tistem času je izpit trajal tri dni skupaj – na prvi dan te je komisija spraševala splošni del (pretežno ustavno pravo), na drugi dan si pisal sodbo (kazensko ali civilno, po izbiri), tretji dan pa še posebni del, na katerem si šele izvedel, ali si sodbo sploh ustrezno spisal. Vmes se je režim izpita, kolikor vem, vsaj dvakrat spremenil. Indikativno je, da se zdaj pišeta dve sodbi – civilna in kazenska. Po moji oceni zato, ker smo iz nekega materialnega pogleda na pravo prešli na razumevanje prava kot procesa – glede na družbene spremembe samo po sebi logično. Vendar gre tudi za posledico tega, kar sam označujem kot fetišizacijo obrazložitev sodnih odločitev – razumevanja, da sodnikova obrazložitev sama po sebi ustvarja tudi dokazno podlago odločitve. A to je tema za neko drugo kolumno, tejle se izteka število znakov.

Pa še nekaj se mi zdi drugače – da je bil v času, ko sem sam opravljal pripravništvo na sodišču in nato pravosodni izpit, večji poudarek na gojenju tega, kar bi lahko imenovali esprit de corps. Da so bili pripravniki bolj vključeni v delo sodišča in sodnikov – verjetno tudi zato, ker so bili na sodišču večinoma zaposleni kot pripravniki. Danes so ti odnosi na sodišču, kot tudi sicer v sami družbi, bistveno drugačni, ne nujno na dober način.

 Mimogrede, urednik mi verjetno ne bo zameril, če kolegi Pograjcu ob tej priliki čestitam.

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012