EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.1.2019

Vlasta Nussdorfer

VI./153. Bogovi v belem

Gotovo ni dileme o tem, kdo so. Zdravniki. Ob koncu leta ne mine dan, da si ne bi v voščilih želeli zdravja, bolni pa ozdravitve. In ni minil niti dan v letu, da jih ne bi omenjali ali o njih poročali. Šlo je tako za odmevne zadeve, ki so pretresle javnost, kot tudi povsem vsakodnevne, ki do nje morda niso niti prišle. In vendar so nastopali v teh zgodbah. Bogovi v belem. Uspešni, znani, sposobni, prijazni, naj zdravniki leta, pa tudi oni, za katere tega ni mogoče trditi. Pri Varuhu se srečujemo predvsem z nezadovoljnimi bolniki in svojci, ki opozarjajo, kličejo po spremembah v zdravstvu. Obljublja jih tudi novi minister. Mu bo res uspelo? Če komu, bi moralo prav njemu, saj ima naše zdravstvo že leta v malem prstu. Pa je sploh možno narediti red, ko pa ga ni uspelo še nikomur?! So nekaterim celo grozili? Toliko interesov, resnic in polresnic. Komu sploh (še) verjeti?

Vsako minuto 
delček prihodnosti
                                                                                                          postane preteklost.
                                                                                                                                                     
(Neznani avtor)   

Spominjam se Varuhovih poletnih obiskov ljubljanske urgence, ko še ni bila taka, kot je sedaj. Prenovljena, vsaj polovično. Takrat smo merili temperature, ki so bile občutno previsoke. Sledile so obljube in zaveze. Kako so se počutili hudo bolni in tisti med življenjem in smrtjo, si ni bilo težko predstavljati. Komaj še živi. Izboljšuje se, čeprav za nekatere prepozno. In vendar so nove urgence vredne vse pozornosti.

Kaj pa zdravstvo na splošno? Zasule so ga številne zdrahe. Bolele so že pripovedi o njih. Slišati je bilo, da so za marsikaj krivi šumi v komunikaciji. Slišim prav? Nekomunikacija tam, kjer je najpomembnejša. Kot bi se recimo ne pogovarjali pilot in odgovorni v letališkem stolpu. Prosim? Radan je trdil, da je uporabil opozorilo o vbrizgu smrtnega odmerka. Ker naj ne bi bilo komunikacije. Je to možno sprejeti? Večletni postopek ni prinesel epiloga, ki bi mu lahko vsi verjeli. Ostal je kup vprašanj, tudi o tem, ali so domači izvedenci res tako neprepričljivi, da jih vedno »premagajo« tuji. Zadevi še ni videti konca.

Že cel mandat poslušam tudi o nujnosti ločenega oddelka urgentne otroške pedopsihiatrije in tistega za otroke s prirojenimi srčnimi napakami. Slišim ene in druge in ne morem verjeti. Da se ne da dogovoriti za štirimi stenami. Pa tudi če bi morali oboji tam sedeti deset dni in noči. Do dogovora. Kot pri novem papežu, ko se mora končno pokaditi bel dim. Tako pa - ugibanja, obljube, metanja polen pod noge, pranje umazanega perila, pa odhodi zdravnikov, manko osebja, premalo »kilometrine« in še marsičesa. Si to zaslužijo že tako nesrečni starši enih in drugih otrok? Ali naj oni ocenjujejo, kdo ima prav? Sprašujejo jih o tem, ali so pomirjeni, ali je sedaj za njihove otroke v redu poskrbljeno ... Naj res oni dajejo ocene o strokovnosti tistih, ki so zdaj tu, zdaj tam, na prihodu, odhodu, domači, tuji ...? Ko smo zagledali dr. Gregoriča, smo se sicer za hip oddahnili, a le za hipec. Zastavil je ime in visok ugled. Ker je verjel. Okoli novega centra bi se morala poenotiti stroka in nihče drug. Tako pa: kup še vedno odprtih vprašanj. Center brez ustreznega dovoljenja, kadrov, kako bo z zaslužki tujcev ... in spet odločitev, da se ga ukine, še preden je zares zaživel. Boli tudi to, da je ali bo spet nekdo »potegnil kratko«. In zagotovo bodo to tudi mali bolniki. Kdo bo še lahko jamčil, da je bilo zanje res vedno in najbolje poskrbljeno? Nikoli ne veš, kako bi lahko bilo, če ... In ta »če« je marsikje. Bo leta 2019 res drugače? Bomo dobili končno pomiritveno poročilo? Bo konec domačih zdrah? Čas bi že bil.

Pa preidimo še na urgenco - te dni. Imela sem »srečo«, da sem jo morala obiskati z družino, in tako lahko zapišem svoje ugotovitve nočnega predprazničnega obiska. Brez olepšav, pošteno in celovito. Včasih je to bolje kot sto pisem ljudi.

Prihod 27. decembra okoli 22. ure. Z lastnim avtomobilom, a ti vseeno prijazni neznanci odprejo zapornico, da bolnika pripelješ do vrat, potem dobiš invalidski voziček. Velika urgenca, vse lepo označeno in ničesar ni težko najti. Kogarkoli in karkoli vprašaš, dobiš odgovor. Sledi prvi pogovor z zelo prijaznim osebjem. Triaža. Nihče ne omenja, da boš obisk morda moral plačati, če ni nujen. Ker je. Izprašan si do onemoglosti. Kdaj se je začelo, znaki, kako je sedaj ... sledijo osnovne meritve in nato čakanje pred veliko »potjo«. Ko smo poklicani, se začne zares. Prvi se predstavi tehnik. Zelo prijazen, naredi, kar mora, in to tako, da si rečeš: tako se dela. Točno tako. Pomislim, da bi morala z ozirom na praznike s seboj vzeti nekaj sladkarij, a kdo je imel čas misliti še na to. Sledi mladi zdravnik specializant. Tudi on se najprej predstavi in pove, kaj vse bo preveril, nato napove nadzorno zdravnico. Brez pripomb. Natančna. Vse pojasnita, veliko sprašujeta in odredita številne preiskave. Potujemo sem in tja, se slačimo, oblačimo, pripovedujemo ... do rentgena. Tam nas sprejme gospa, ki vse opravi sama; vidiš, da je profesionalka. Sledi čakanje, a tako pač mora biti.

Kazalci že potujejo čez 2. uro. Ljudje predvsem prihajajo in ostajajo. Nekateri so z nami od začetka. Mirni, tihi, obupani, žalostni ... odvisni od vseh teh aparatur in preiskav. Razmišljaš, kaj bo z njimi. Vsake toliko po zvočniku zaslišiš ime in pomisliš, kdaj bo na vrsti naše. Še ni. Po 3. uri pa spet prijazni tehnik in nadzorna zdravnica. Noč ju še ni zdelala, prav občudujem ju. A ni še konec. Prišli bodo po nas in treba bo še k dežurnemu nevrologu. Razmišljam, kako lepo je vse to organizirano. Na električnem vozičku sedi bolnik, preostali šibamo peš po »podzemlju«. Krmari »višek« večera in noči. Prijazno bitje, ki nas celo pot opogumlja, da bomo kmalu tam. Pojasni, da se peljemo po podzemnih hodnikih naravnost na nevrološko kliniko, kje nas bodo sprejeli. Sprašuje, komentira in nam lajša grozne trenutke, ko ne veš, kaj vse še bo.

Prispemo. Smrtna tišina. Čakamo. Morda spijo? Odprejo se vrata v ambulanto. Sestra in medicinski brat. Tiha, a vidno prijazna. V kotu bela halja. Gleda papirje, bere in nekaj mrmra. Kljub dobremu sluhu ne razumem; bolje je tako, saj niti ne želim razumeti. Bistvo - zakaj hodimo tako pozno, kdo nas je poslal, kaj mislimo, da lahko ON naredi ob 4. uri. Skušam poiskati vsaj kaj pozitivnega v tem njegovem odnosu. Kot da bi si ga res želeli videti ob tej uri, kot da smo »padli s ceste«, kot da ne bi bili raje v topli domači postelji. Vem, da bi raje spal, a je pač dežuren in za to plačan. Mislim, da ne prav malo. Vsekakor veliko več kot zelo prijazno sestrsko osebje. Pomislim še na njegove dežurne kolege na urgenci, ki že celo noč letajo od pacienta do pacienta, pa so še vedno brez pripomb. Žal mi je, da smo morali doživeti kaj takega.

Seveda se potrudim prebrati njegovo ime in priimek ... ja, dr. M. K. Čisto na koncu, ko sem želela že čisto vse pohvaliti, ste me »pahnili« tja, kjer običajno začnejo naši pobudniki. K človeku, ki je lahko smetar, prodajalka, uradnik, zdravnik, in vendar vseh teh na dobre in slabe ne delijo izobrazba, starost, spol, vera, pač pa preprosto: spoštovanje, dostojanstvo, odnos do soljudi. Ja, prav o odnosih je veliko govora. So ljudje, ki se jim vidi, da delo opravljajo s srcem, in taki, ki jim ne bi pomagala niti višja plača ali svetniški sij. Ni je stvari, ki bi uspela prikriti vidno nezadovoljstvo, ker si pač tam. Nebodigatreba. Ob neprimernem času in na povsem neprimernem kraju, beri: pri neprimernem človeku. Žal: zdravniku.

Res je, tudi mi bi raje ta dan, 28. 12., ostali  doma. A dve sva po tem usodnem srečanju odšli peš po praznih cestah do avta pri  minus 8 stopinjah, eden pa na oddelek. Sprejem pri nočnih sestrah, ki bi si zaslužile spanje, je bil spet za knjigo pohval. Ena sama prijaznost. Hvala vam. Zaradi vseh vas zdravstvo še ni izgubilo dobrega slovesa. Pa tudi zaradi zdravnikov, ki so Ljudje. Tudi takih je k sreči veliko.

Česa sem se torej naučila to noč na urgenci? Da je večina zaposlenih v zdravstvu vredna vseh pohval in občudovanja, da pa so tudi taki, ki svojih čustev ne znajo in ne zmorejo skriti. Da bi morali imeti po vsakem obisku na urgenci pacienti in svojci obvezo vpisati svoje občutke, pohvale, pa tudi komentarje in kritike. Da bi lahko to vplivalo na ocene, napredovanja, plačila ... ker bi le tako lahko dobili dober uvid v naše zdravstvo. Pa saj ga imamo, le da ljudje neradi naglas govorijo. Tudi iz strahu pred »bogovi«.

Obisk je bil zame odlična izkušnja o tem, kako je in kako bi moralo biti. In drži: brez medicinskih sester, tehnikov, bratov ... nikoli ne bi bilo tako. Tudi za zdravnike ne. Prav pri njih pa velja dodati: ste še kako vidni in res škoda, da se nekateri ne zavedate, kako vas obraz, mimika in besede usodno »izdajajo«.

Treba bi se bilo naučiti vsaj obvladovanja, dr. K. Upam, da ste imeli le zelo slab dan in nič več kot to.                                                                                                   

Vlasta Nussdorfer
vlasta.nussdorfer@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Nekdanja varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@gmail.com

 

2019
2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012