EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.1.2018

prof. dr. Marko Pavliha

Time to say goodbye …

Od velikega poka se že štirinajst milijard let iz ene samcate neznatne točke vse začenja in končuje, da bi se znova pričenjalo, vnemalo in trohnelo. Kometi so se drobili v pesek in stapljali led v vitalno tekočino, zlili so se oceani, kopno, glive, alge, lišaji, amebe, parameciji, DNK, fotosinteza in evolucija, semena so vzklila in rastline so zabrstele in zgnile, lastovke so se izvalile, odletele in zopet vrnile z daljnega juga, psiček se je skotil in prekmalu izdihnil, človek se je rodil in preminil, vznikla sta eros in tanatos, angel in demon, utrnila se je svetloba in zgrnila tema in vse se še naprej vrti v večnem začaranem božanskem ciklu.

Življenje je neskončen prazen prostor, ki ga je treba napolniti z Ljubeznijo, drugače ni v njem ničesar razen niča v brezmejnosti  znotraj atomov, med jedri in elektronskimi orbitami, v molekulah in celicah, v temni materiji, med planeti, osončji, nevtronskimi zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami in vzporednimi vesolji. Še silnejša energija je Sočutje, ki narekuje prijazno obnašanje samooklicanega kreatorja Človeka do celotnega stvarstva, kajti vsi smo kvantno povezani drug z drugim in z vsem, človek s sočlovekom, živalmi, rastlinami, s slehernim kvarkom živih organizmov in nežive snovi, ki takisto prebiva. Obstajajo prepričljive znanstvene razlage, da (ne)modri planet Zemlja deluje kot živ organizem in morda to velja za celoten kozmos oziroma njegovo mnoštvo.

Tibetanščina pozna izraz kun long, ki označuje splošno stanje človekovega srca in uma; če je to stanje pozitivno, so tudi človekova dejanja etična. Na japonskem otoku Okinava prisegajo na ikigaj, srečo stalne zaposlenosti, ki z družabnostjo, gibanjem in zdravo prehrano prispeva k dolgoživosti; sisu je finski recept za srečnejše življenje, hygge pa je danska umetnost (samo)osrečevanja, ki skrbi, da uglašeni z okolico, predani užitku sedanjega trenutka in dovzetni za sočutje in čudenje prepoznavamo svéto v posvetnem. To je občutek prijetnosti zaradi pripadnosti, topline, zatočišča, udobja in zadovoljstva. Zato trdno verjamem, da je bistvo dalajlamove etike za novo tisočletje v subtilnem, sočutnem odnosu do kogarkoli in česarkoli, kar še posebej velja za živali in občo naravo. Iz pozitivnega nastaja privlačnost in iz negativnega odbojnost, mi pa lahko svobodno izbiramo.

Bržkone ni iz posušene trte izvita starodavna resnica, da kdor sovraži živali, tudi sočloveka ni sposoben vzljubiti. So sicer redki primeri, ko nekdo niti muhi ne bi storil žalega, a je hkrati serijski morilec, vendar gre za osamljene izrodke, ker je načeloma ljubezen vsemogočna in jo je nemogoče opravičljivo kategorizirati, kvalificirati, glorificirati, demistificirati in rangirati. V uradnih nacionalnih, evropskih in mednarodnih postavah je bilo že veliko zapovedanega in obljubljenega o zaščiti živali pred trpinčenjem in zahtevah po njihovem dobrem počutju kot čutečih bitjih, vendar pravo nikoli ne more nadomestiti vrednot, etosa, etike, morale in vesti, lahko jih zgolj dopolnjuje. Pokažite mi prosim, kako se obnašate do živali, pa vam bom volens nolens dokaj točno opisal vaš značaj, tako gre to v vsakdanjosti, brez pomoči psihologov in psihiatrov.

V civilizacijskem človečanskem vrvežu uživa Pes posebej častitljiv položaj, čeprav zaradi zgodovinskega in prislovičnega prijateljevanja s človekom ta ne bi smel zanemarjati soljudi, niti drugih živih bitij. Mnogo je v bukvah zapisanih in medmrežno priobčenih pregovorov, rekov in prelepih misli o štirinožnih prijateljih, katerih prgišče bi želel deliti tudi z vami, čeravno tvegam očitek, da moje kolumne postajajo pretirano čustvene in osebne. Sto ljudi, sto čudi, marsikdo pa bi se strinjal, da je celó pravo brez emocij kot neslana mineštra: morda je zdrava, toda povsem neužitna.

Pes je človekov najboljši prijatelj, z ustreznim šolanjem pa je lahko tudi obratno. Na tem planetu želja smo bili popolnoma sami in od vseh živih bitij, ki so živela v naši bližini, se je z nami iskreno spoprijateljil le pes. O veličini naroda in njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem, kakšen odnos imajo ljudje do živali. Živali so nadvse prijetne prijateljice, saj ne sprašujejo in ne kritizirajo, pes pa ima v življenju en sam cilj: da podari svoje srce.

Če živimo s psom, nam nikoli ne bo zmanjkalo zgodb. Včasih nas prešine, da imajo psi skrivnosti, da so nadnaravno pametni, vendar so v resnici samo preprosti in zvesti sami sebi. Ljudje imamo radi pse in s tem ne moremo zagrešiti napake. Velikost človekovega srca je premo sorazmerna z veličino odnosa, ki ga ima(mo) do svojega psa. Psi resda niso naše celo življenje in nam ne pomenijo vsega, toda v našem življenju ustvarijo izpopolnjeno celoto. Če naš pes nekoga ne mara, ga verjetno tudi mi ne bi smeli, pri čemer se retorično sprašujem, kolikokrat so nas obgrizli psi in kolikokrat ljudje? Povprečen pes je bolj prijazen od povprečnega človeka. Več kot vemo o ljudeh, bolj cenimo pse, zato pogosto slišimo, da je pes nekomu najboljši človek. Če vzamemo psa z ulice in ga nahranimo, nas ne bo oklal, kar je osnovna razlika med psom in človekom. Psi so boljši od ljudi: oni vedo, pa ne povedo.

Ne le človek, tudi živali imajo svoje pravice. Dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo. Narava je krivična: psi ne znajo govoriti, medtem ko ljudje imenitno lajajo. Psu predstavlja srečo tisto, kar je na drugi strani vrat; ko ga povabimo na sprehod, mu vedno znova pričaramo najlepše. Vse znanje, skupek vseh vprašanj in odgovorov, leži v psu. Pes je bog veselja in čudež s tacami. Človek, ki ni nikoli imel psa, je zamudil čudoviti del življenja.

Če poskušamo psa potolažiti z besedicama “pridem kmalu”, mu to nič ne pomeni, ker se zaveda le tega, da smo odšli. Le redkim psom uspe povzdigniti svojega gospodarja na svojo inteligenčno raven, prav pogosto pa se dogaja, da ljudje prisilimo pse, da se spustijo na naš pritlehni nivo. Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila nikoli prelomljena, razen lojalnost resnično vdanega psa. Največji užitek, ki ga lahko odraslemu človeku nudi zgolj in samo njegov pes, je, da se lahko pred njim osmešimo, pa nas zaradi tega ne bo prav nič zasmehoval, ampak bo tudi on nemudoma storil še večjo neumnost. Otrok se mora življenja šele naučiti, psi pa imajo potrebno znanje že od rojstva. Ljudje smo svojo modrost pokazali svetu, uskladiščili smo jo v muzejih, knjižnicah in znanstvenih razpravah, psi pa nosijo svojo modrost skrito v krvi in kosteh. Psi so domnevno zelo slabi igralci pokra; vsakič, ko dobijo dobre karte, jih izda rep, pri čemer z njim v parih sekundah povedo več, kot lahko z jezikom v več urah izustijo njihovi lastniki. Pasji rep maha s srcem, oči pa govorijo mogočen jezik. Ni boljšega psihiatra od psa, ki te poliže po obrazu. Pes prebudi naše srce, da je dovzetno za radost in prijateljstvo, pa tudi za žalost. Pobožajmo psa in našli bomo redno zaposlitev.

Psi so najbolj neverjetna bitja, saj nam nudijo brezpogojno ljubezen. Človek je za psa središče vesolja, predmet njegove ljubezni in zaupanja. In vse to v zameno za ostanke, čeprav mnogi psi jejo dosti boljše kot reveži. Kosmatincem je vseeno, če smo revni ali bogati, majhni ali veliki, mladi ali stari. Ni jim mar, če nismo pametni, popularni, dobri šaljivci, atleti ali prijetnega videza, ker smo našemu psu v vsakem primeru najboljši, najpametnejši, najbolj prijazen človek na svetu, ker smo njegov prijatelj in zaščitnik. Ni pomembno, če smo revni kot cerkvene miši,  kajti če imamo psa, smo bogati.

Domači ljubljenčki imajo samo eno napako: njihova življenja so mnogo prekratka.

Prelepa je Minattijeva pesem Nekoga moraš imeti rad,  pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, dobra, velika bitja, molčeče spremljevalce samotnežev in čudakov. Ampak človeška in živalska toplina je še vedno edina in nenadomestljiva, je kot kruh in požirek vode, da se lahko v gnezdu miru in nežnosti nasitimo bližine, se zavedamo blaženosti, bolečine in žalosti, da gremo z nekom v korak in podarimo svoje bele oblake, drzne ptice sanj in tiste plašne peruti iz nemoči.

Nekoga moramo imeti radi, pa čeprav le v spominu …

Na letošnji prvi januarski četrtek je sonce vzšlo natanko ob 7:44 in zašlo ob 16:30, četudi ga v slovenski Istri zaradi oblačnih kopastih kopren nismo uzrli. Nebo se je uročilo v otrplosti, v sivini in turobni puščobi, brez dežja in sončnih žarkov. Z nepopisno bolečino v strtih srcih smo sporočili tenkočutni veterinarki, ki si s sodelavci zasluži vso pohvalo za neizmerno sočutnost, da popoldne pripeljemo našega malega Jimmyja na odrešilno uspavalno injekcijo, kajti zlovešči rak mu je med prazniki načel vitalne organe in mišice in ga skoraj popolnoma oslepel. Opoldne je pojedel zadnje kosilo z osupljivim apetitom, kot da je bila hrana še edino, kar mu je ostalo, poleg zraka in naše ljubezni. Hudo je pisati o čustvenem tornadu, ko sta se neusmiljeno spopadali skorajda nagonska egoistična želja po ohranitvi ljubljenega družinskega člana in razumska altruistična odločitev o prenehanju trpljenja. Mar si sebično prisvajamo pravico Stvarnika, da razsojamo med življenjem in smrtjo, ali nismo soočeni z usodnimi dilemami o evtanaziji in ugonabljanjem zarodkov? Ali je trpljenje zaradi izgube dragega bitja pristno ali gre za samopomilovanje, ker si je bridka smrt drznila pokositi neprecenljivo žlahtnost našega srčnega vrta? Smo ga hoteli pospremiti na zadnjo pot zaradi njegove odrešitve ali zato, ker je človeška hiša postala užaloščen hospic in nas v predsmrtnih krčih dušila, da smo komajda še dihali? Ali bi se tudi ob smrti sina ali hčere starši v nemočnem besu zakleli, da nikoli in nikdar več ne bodo imeli otrok? Ali obstajajo pasja nebesa, ali se duše vseh umrlih družijo tudi v onstranstvu?

Pokopali smo te na Tvojem vrtu, kjer si dobrih deset let doživljal raj že v tuzemstvu, in dasiravno morda še ni napočil čas za osmišljanje življenja z ležanjem na plaži, z možgani na off in čivavo na straži, si prav Ti naši družinski Sreči prispeval ogromno nepozabnega Smisla. Zato bomo v Tvoji družbi še naprej jahali oblake, pihali v sonce, lomili korake, sanjali parnik na modrem ogledalu in z luknjami v sandalih Tebi v čast pripravljali piknike z mravljicami. Time to say goodbye, dragi Jimmy, naj ti Tam prepevata Andrea Bocelli in Sarah Brightman, tako kot sta te nežno zazibala v zadnje spanje:

Quando sono solo
Sogno all'orizzonte
E mancan le parole
Sì lo so che non c'è luce
In una stanza quando manca il sole
Se non ci sei tu con me, con me
Su le finestre
Mostra a tutti il mio cuore
Che hai acceso
Chiudi dentro me
La luce che
Hai incontrato per strada

Time to say goodbye

Paesi che non ho mai
Veduto e vissuto con te
Adesso si li vivrò
Con te partirò
Su navi per mari
Che, io lo so
No, no, non esistono più
It's time to say goodbye

Quando sei lontana
Sogno all'orizzonte
E mancan le parole
E io sì, lo so
Che sei con me, con me
Tu mia luna, tu sei qui con me
Mio sole, tu sei qui con me
Con me, con me, con me

Time to say goodbye …

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016