EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.12.2017

dr. Andraž Teršek

Utopija Slovenija 2018

Nekaj se je zgodilo. Bilo je čutiti, da se je nekaj zgodilo. Četudi tega prej ni bilo slutiti. Opazilo se je, skoraj kričavo, na obrazih ljudi, prepoznavno v tonu njihovih besed, lahkotnosti stavkov, v plesu kretenj in zraku, ki se je zdel čist, topel in skoraj poetičen. Sprememba! Nespregledljivo. Zgodilo se je nenadoma. Nihče ni govoril o tem, kaj točno se je zgodilo. Ni bilo ne videti, ne slišati, da bi se kdorkoli zadrževal pred potrebo po govorjenju o tem – kaj točno se je zgodilo in kdaj se je zgodilo. Samo bilo je – drugače.

Glasno smo začeli, povsem nepredvidljivo, izgovarjati poetične stavke. »Rad te imam, dežela.« Kot bi se mehko, žametno, osvetljeno prelevili v tisto nekaj, kar so pred tem brali in zapisovali redki, ki so želeli in zmogli misliti 'politično skupnost', 'moralno skupnost' in Svobodo. Zdaj je bilo teh vse več. In čuteče smo si pripovedovali: »Rad te imam, domovina, dežela prebujene zavesti.« Objemal nas je duh, lahek, a zgoščen, v gibanju, a brez odhajanja in pojenjanja, ko so naši dnevi in noči postali notno črtovje, po katerem smo igrali natančno domišljene in spontano sproščene življenjske melodije.

Brez cigareta in z odrinjeno željo, kaj željo, z odloženo potrebo po kavi sem se sprehodil mimo sodne palače, ki je postala prozorna, svetla, toplo barvita. Onkraj vsakršne skrivnostnosti in tesnobe sem v njej videl… vsi smo v njej zagledali in radostno opazovali ljudi v togah, ki so izmojstreno prerekali virtuozno izdelane argumente, srčno ustvarjali še do včeraj utopično veličino sistemske zaščite pravic in svoboščin, empatično razširjali možnosti za srečno življenje »vseh oseb na ozemlju države« in s suverenim presojanjem krepili socialni značaj podalpske državice, s prostim dostopom do mednarodnih voda in privilegiranim statusom zelene, pozelenele in cvetoče dežele. Postali smo prepričani, da na sodiščih zdrava logika, presoja in razsodnost presegajo moč suhoparnega zakona.

Obetavno zadovoljstvo se je svetilo v mojih očeh, v naših očeh, ko smo zjutraj pozdravljali za delovni optimizem razpoložene ljudi. Med njimi so bili industrijski delavci, neobremenjeni s pragom revščine, podjetniki, skoraj ravnodušni do finančnega razkošja, umni ustvarjali, zadovoljni z višino univerzalnega temeljnega dohodka… In mladi, študirajoči in klepetavi, skoraj ponosni na vse, kar jim je že uspelo dognati in vedeti. Prijatelj Patrick mi je poslal sporočilo: »To, ljudje na ulici si niso več preveč podobni v obraz, zelo podobna so samo njihova hrepeneča in radostna mimična sporočila. Demokracija

»Sleherna pot je nit do nečesa, kar osmišlja, oblikuje čas tega trenutka in prihodnosti, ki ne plaši.« Misel sem zapisal pred tem, ko sta se mi pod lipo na Kongresnem trgu pridružila policaja, razpoložena za klepetavo pitje kave v troje. Povedala sta, da so neljubi pripetljaji z ljudmi, ki se skoraj brez izjeme vozijo mimo velikih spalnih naselij z udobnimi vlaki in metroji, statistično nepomembna redkost. Zazrli smo se v mestne parke in drevorede, ki so nekoč obstajali, preden so postali parkirišča za avtomobile in so zdaj bili še lepši in večji. Čudili smo se v spominu zapisanim časom, ki so omenjali jutranje in popoldanske prometne zamaške, policijske radarske zasede, redarsko vsiljivost in vsesplošno prepirljivost. In spomin je bledel …

»Rad te imam, dežela realno ustvarjenih možnosti za slehernika med nami.« Nisem se hotel upirati čustvenosti, ki se je ponotranjala kot samoumevna vsakdanjost. Obetavna zadovoljstva se morajo videti na obrazih ljudi. Vsak človek sme biti v svojih občutjih razumno središče vesolja. Prepričanja o tem nisem spremenil. A minili so časi prevlade lažnega videza nad vsebino. Najprej na šolah, fakultetah in univerzah. Šole niso bile več same sebi namen; odražale so čas, v katerem živimo, bile so zrcalo tehnološko razvitega sveta in varovalno gibalo napredka. Ustrezalo nam je, da smo zdesetkali število medijskih hiš in zaostrili pogoje za javne predstave, predstavitve in nastope. Ne s prisilo, brez pravil, pač pa z nedvoumnimi vsebinskimi pričakovanji. Tudi tistim, ki so se nekoč temu najbolj upirali, se je zdelo prav, da so v državnih strukturah naši ljudski predstavniki naključno izžrebani ljudje. Predvsem pa, da politika ni več cenena, duhomorna estrada z neomejeno količino časa na tv ekranih. Da, spet smo gledali televizijski program, tudi tisti, ki ga prej skoraj nismo.

Spominjal sem se časov, ko so bili nesreče, športni uspehi in politične običajnosti vedno na prvih mestih novinarskih novic. Ko se je žalilo obči intelekt s krilaticami o združevanju naroda na tekmovalnih veselicah in z istimi vprašanji vabilo strankarske veljake k leporečnemu ponavljanju besedne preproščine. Dobre prakse človekovega dela in razuma so bile še nedavno odrinjene na rob pomena. Zdaj je bilo na srečo drugače! Delovni in ustvarjalni optimizem se je razpenjal po novicah dneva in noči. V znanje ljudi je bila speljana energija celotnega sistema, od najmlajših, do tistih v jeseni življenja.

Prihodnost je prijazno objela našo prebujeno zmožnost, da smo najbolje, kar smo lahko – ko znamo in uspemo biti, kar bi lahko bili. »Rad te imam, dežela uresničenih, nekoč utopičnih pričakovanj. Rad te imam, ker si kot družbena struktura sočutna in pozorna na pojavnost prevelikih socialnih razlik, ki bi lahko drobile enotno družbeno zavest. Rad te imam, ker si danes dežela brez notranjih in zunanjih ograj in zidov. Rad te imam, ker si realna in uravnotežena v odnosu do zunanjega sveta in ker zunanjemu svetu ne zapiraš vrat. Rad te imam, ker lahko v neonesnaženem okolju diham svež zrak in pijem čisto vodo. Neodvisno od enostavčnih zapisov v ustavi in zakonih. Rad te imam, ker imajo ljudje radi drug drugega. Rad te imam, moja dežela, ker si me naučila...tebe rad imeti

dr. Andraž Teršek
andraz.tersek@upr.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Andraž Teršek
Ustavnik in univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem
andraz.tersek@upr.si

 

2017
2016
2015
2014
2013