EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

20.12.2017

Vlasta Nussdorfer

Biti varuh v teh časih

Pravijo, da je v teh časih zelo težko karkoli postati in ostati. Pa še res je. Pomislite na pomembnejše funkcije v državi, čemu vse so ljudje na njih izpostavljeni, kako kandidatke in kandidate »krvi« željna javnost secira in razkosa, še preden so uradno znani. Mnogi so prepričani, da lahko vidijo tako rekoč v drobovje slehernika, ki bi tako ali drugače (še) rad pokukal iz povprečja.

Tudi vsakokratni varuh ali varuhinja ni izjema. »Lov« na to funkcijo bo kmalu spet odprt, izteka se namreč peto leto mojega mandata. Novo leto bo nasploh »vroče«. Državnozborske in lokalne volitve, nekaj pomembnejših imenovanj v tedaj že novem hramu demokracije. Novi/stari predsednik republike bo spet prejel številna imena in »tekma« se bo začela. Če strnem teh nekaj let boja za pravice, lahko postane koga celo strah.

Pomembno je imeti pogum in predvsem zdravo hrbtenico.

Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica.

(Beverly Sills)

Že v prvem in zlasti v drugem krogu predsedniških volitev so se omenjala nova imenovanja, ki predvsem s predlogi čakajo predsednika v naslednjih nekaj letih.

Pomislila sem, kako čas teče in kako se vse izteče, tudi šestletni mandat. Pred menoj in kolektivom, ki bo seveda ostal, je leto izzivov, povezanih z varovanjem človekovih pravic. 14. oktobra je namreč začela veljati novela Zakona o varuhu človekovih pravic, ki je našo institucijo razširila in ji dala nove pristojnosti. Zato smo ta naslov pripravili za okroglo mizo ob letošnjem dnevu človekovih pravic. Sprašujemo se, kaj še lahko naredimo, čemu naj se morda bolj posvetimo, kje smo naredili premalo, kdo je obljubljal, vendar ni izpolnil naših pričakovanj, predvsem pa ne zavez ob sprejemu priporočil v državnem zboru. Nenehno nas sprašujejo, kje je najhuje, kdo trpi največ krivic, kdo so največji kršitelji. Vedno je to seveda oblast, saj ima vse vajeti v rokah; kriva je celo, če ji ne uspe odpraviti starih krivic, pa četudi so bile zagrešene še v času prejšnjih vlad. V zadnjih mandatih nobena vlada nima miru, niti tistih sto dni, ki naj bi ji nesporno pripadali na začetku, da ne govorimo, kako bo zadnjih sto dni. Prihajajoče volitve se že poznajo. Kako ločiti zrno od plev, kako vedeti, da bo to, kar bodo politične stranke postavljale v ospredje, dobilo tudi prioriteto nove koalicijske vlade, saj bo treba popuščati in iskati kompromise, ki bodo preprosto »požrli« kakšno prav všečno in za ljudi pomembno ponudbo?

Ob začetku mojega mandata se je kriza globoko zarezala v naš vsakdan. Nenehno sem opominjala, da ne smemo krčiti že pridobljenih pravic, pa čeprav je bil vzrok za njihovo siromašenje premajhna državna vreča. Grozili so nam s »trojko«, ki bo iz Evrope prišla čez noč in tu kar ostala. Nekateri so bili in mnogi še vedno ostajajo pod pragom, pa ne le zaradi revščine. Pri Varuhu smo prejemali žalostna, tudi grozilna pisma, mnoga samo v vednost, a branje je bilo polno depresije tistih, ki so jih pisali. Brezposelnost je bila rekordna, in to se zelo poznalo. Ljudje so obupavali po več sto poslanih prošnjah, na katere ni bilo ustreznih odgovorov. Kako dobiti službo in kako jo potem obdržati, morda ob mobingu? Pojavili so se prekarci, siljenje k odpiranju s. p., vse bolj številni so ostajali brez plačanih prispevkov in celo brez plačila za opravljeno delo. Izkoriščanje že tako podrejenih in prestrašenih je rodilo mnogo nepredvidenih posledic, tudi zdravstvenih – pri njih in njihovih družinskih članih. Stanje se zdaj izboljšuje. Danes mnoga podjetja ne dobijo ustreznih kadrov in povpraševanje je ponekod celo večje od ponudbe.

Sodišča so razsojala prepočasi, za grehe preteklosti so nas kaznovale sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, mnoge za sistemske in množične kršitve preteklosti. Varuh je ugotavljal tudi posamične napake, ki sodstvu in širšemu pravosodju niso bile ravno v ponos. Bo zanje kdo odgovarjal, so nas spraševali. Vse več je bilo zahtev po sojenju v razumnem roku in kakovosti sodnih odločitev. Čas obravnave na sodiščih se je skrajševal in postopki so predolgi le še na nekaterih posamičnih področjih – med drugim na delovnopravnem, ki je za ljudi zelo pomembno.

Mnogi otroci delijo kruto usodo svojih staršev. Nekateri starši ne znajo ali ne zmorejo reševati nakopičenih problemov. Otroke do neznosnosti obremenjujejo in z njimi manipulirajo. Številni otroci so dobili Varuhovega zagovornika, ki jim je prisluhnil in jim pomagal pri izražanju mnenj v vseh postopkih in zadevah, v katerih so bili udeleženi. Zagovornik nudi predvsem psihosocialno podporo ter seznanjanje s postopki in dejavnostmi na otroku primeren način. Skupaj iščeta najboljše rešitve. Otroka spremlja pred organi in institucijami, ki odločajo o njegovih pravicah in koristih. Za otroka, ki se takrat največkrat prvič sreča s procesom pred sodiščem ali drugim organom, je to namreč izjemno težko, še težje so odločitve.

Revščina je marsikomu odvzela zadnje dostojanstvo. Neplačevanje računov je pripeljalo do izvršb, deložacij in moledovanja za pomoč pri dobrodelnih organizacijah. Zdravstvo je sicer dostopno vsem, še posebno hitro pa na vrsto pridejo tisti, ki imajo denar. Žal je v naši državi čedalje več ljudi, ki so zaradi različnih osebnih okoliščin ostali brez obveznega zdravstvenega zavarovanja in jim zdravstveno oskrbo ponujajo le še pro bono ambulante, v katerih zdravniki in drugo osebje delajo prostovoljno. Pozivala sem k razmisleku, ali bo naša prihodnost v znamenju prostovoljnih ambulant, dnevnih centrov in brezplačnih obrokov za revne, humanitarnega zbiranja prispevkov za zdravljenje v tujini, za pomoč otrokom in družinam ali pa bomo ostali socialna, solidarna družba, ki ji bo mar prav vsak posameznik. Ta vprašanja so neposredno povezana z vprašanji socialne varnosti, pravičnosti, enake dostopnosti in preprečevanjem izključenosti v družbi. Premika se na bolje, a za revne prepočasi.

Na okoljskem področju se v tem letu spomnimo pogostih požarov in težav zaradi smrada. Novi predpisi pa se sprejemajo prehitro, včasih kar sredi poletja in brez ustreznega sodelovanja javnosti.  Žal je podobno marsikje drugje, toda zakaj se zgledovati po slabših, če želimo ostati zelena in turistično zanimiva država?

Čedalje pomembnejša postaja etika javne besede. Svetovni splet ni več le okno v svet, temveč zelo zamazano zrcalo mnogih, če bi se vanj pogledali. Anonimnost je dala krila zelo žaljivim komentarjem, tudi z elementi sovražnega govora, pod katere se pisci zagotovo ne bi želeli podpisati. Predpisani pogoji za kazenski pregon tako imenovanega sovražnega govora so zelo zahtevni in sodne prakse tako rekoč ni. Neprimeren javni govor praviloma ne izpolnjuje zahtev za kazenski pregon. Bi pa morali na primer poslanci in drugi politiki sami določiti raven še sprejemljivega govora, morda s sprejetjem etičnega kodeksa in oblikovanjem nekakšnega častnega razsodišča.

Pri Varuhu vsako leto ugotovimo nekaj sto kršitev človekovih pravic. Od državnih in lokalnih organov zahtevamo, da jih odpravijo. Žal pa se srečujemo z nekaterimi zelo trdoživimi kršitvami in izgovarjanjem organov ali ministrstev, da so odgovorni »oni drugi«. Medresorskega sodelovanja je premalo in povsem nesprejemljivo je, da za nekatere kršitve ni prav nihče odgovoren. Razmere se z rednimi odzivi vlade o stopnji uresničevanja Varuhovih priporočil sicer spreminjajo. K večji učinkovitosti pripomorejo tudi srečanja z ministricami in ministri, samo v letu 2017 z več kakor desetimi in skoraj dvajsetimi predstojniki državnih organov, precej redno tudi z generalno sekretarko vlade in celo predsednikom vlade.

Lahkotnost brezčutnosti in pomanjkanje posluha za načelo pravičnosti in dobro upravljanje včasih birokracijo vodi do sprejemanja odločitev, ki jih ustavita šele Ustavno sodišče ali sodba Evropskega sodišča za človekove pravice. Če bi ugotovitve in priporočila iz skoraj petindvajsetletne zgodovine Varuhovega dela oblasti obravnavale bolj odgovorno, bi pravočasno odpravili večino kršitev, ki jih je ESČP prepoznalo kot sistematične. Zanje je država že plačala izjemne vsote, ki so pravzaprav le približno pravično zadoščenje mnogim po težki poti do pravice ter so storjeno moralno in materialno škodo vsaj omilile.

Včasih pomislim na vse briljantne pravnike, ki delijo dobre nasvete, kot bi »rožice sadili«. Kje ždi njihovo nakopičeno znanje in zakaj pravočasno ne dvignejo glasu v imenu pravičnosti? Etične norme je včasih težko zapisati kot pravne, vendar bi vsakogar, ki piše zakone ali jih udejanja, moralo voditi spoštovanje do slehernega človeka in njegovega dostojanstva.

Skoraj ni določbe, ki bi bila za ljudi pomembnejša od 2. člena Ustave. Le peščici je namreč vseeno, ali smo in ali bomo v prihodnosti ostali socialna in pravna država.

Za vse nas pa je in mora biti to prva in poslednja skrb. To je tudi moja božično-novoletna želja ob vstopu v leto 2018. Z nenasiljem in pravičnostjo naprej.

Kadar se bojujete, bodite odločni.

Kadar ste poraženi, kljubujte.

Kadar zmagate, bodite velikodušni.

V miru bodite dobrotljivi.

(Winston Churchill)


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012