EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

29.11.2017

mag. Martin Jančar, sodnik

Hollywoodski spolni škandali in kaj se lahko iz tega naučimo

Kot marsikdo ve, Hollywood oziroma celotni zabavljaški svet Združenih držav Amerike pretresajo škandali, povezani s spolnostjo. Pravzaprav se je začelo že pred nekaj leti z razkritjem, da naj bi Bill Cosby – vsem dobro znani prijazni oče in zdravnik dr. Huxtable iz nadaljevanke The Cosby Show – v času največje slave omamljal mlade igralke in jih zlorabljal.

Glede na ugled in moralno »čistost« Cosby Showa, saj je veljal za eno najbolj primernih družinskih nadaljevank vseh časov, je bil šok ob tem precejšen, mnogi pa so to sprejeli tudi z nejevero, predvsem zaradi zelo dolgega časovnega obdobja med dejanji in razkritjem ter obsega spolnega nasilja. Igralec naj bi se od šestdesetih let prejšnjega stoletja pregrešil zoper petdeset žensk, obtožbe pa so obsegale vse od posilstev do spolnih napadov na otroke. Dejanja naj bi storil v desetih ameriških zveznih državah in eni od kanadskih provinc. Večina zadev je seveda v vmesnem času zastarala, za tri dejanja spolnega napada pa je bil proti Cosbyju začet kazenski postopek, ki se bo po ponesrečenem prvem poskusu znova začel aprila prihodnje leto.

Pravi plaz pa se je sprožil šele z razkritjem o vedenju enega najmočnejših filmskih producentov Harveyja Weinsteina. Oktobra ga je več igralk obtožilo spolnega nasilja – skupno je do zdaj obtožbe v takšni ali drugačni obliki izreklo spet okoli petdeset žensk, med katerimi so tudi velika igralska imena, kot so Angelina Jolie, Gwyneth Paltrow, Mira Sorvino, Rosanna Arquette, če naštejem samo nekatere. Spet gre za širok razpon dejanj od spolnega nadlegovanja do posilstev.

Po tem razkritju so se obtožbe kar usule. Pojav so že poimenovali kot Weinsteinov učinek. Sledil je nacionalni obračun, kot ga nekateri imenujejo, s številnimi drugimi zvezdniki, ki naj bi v preteklosti izvršili taka dejanja. Precej igralcev so zaradi tega dobesedno odstranili iz združenj, producentskih hiš in drugih institucij, njihova dela pa umaknili s sporeda kinematografov (na primer film I love you, daddy, ki ga je režiral in v njem igral Louis C. K.) ali celo ukinili njihove vloge v sicer izredno priljubljenih produkcijah (nanizanka Hiša iz kart se bo končala brez vloge znamenitega Franka Underwooda oziroma igralca Kevina Spaceyja). Tako Louis C. K. kot Kevin Spacey sta bila namreč med tistimi, ki jih je odplaknil Weinsteinov učinek. In to se kar ne konča – skoraj ni tedna, da ne bi bil razkrit nov primer in nov obraz spolnih nadlegovanj.

Navedena primera sta še posebej zanimiva zaradi specifičnosti očitkov in posledic, kakršne imajo lahko taka dejanja.

Spaceyja je spolnega napada obtožil Anthony Rapp, 46-letni igralec, čigar filmska kariera je v vzponu šele v zadnjem času. Spacey naj bi z njim poskušal imeti spolni odnos na neki zabavi leta 1986, torej v času, ko je bil Rapp še mladoleten. Ta primer je poseben, ker so izpovedi o spolnih deviacijah med istospolno usmerjenimi redke, sploh ker je že razkritje istospolne usmerjenosti (outing) za posameznika dokaj travmatično, razkritje spolnega napada pa še toliko bolj. Tudi Spacey se je ob tej obtožbi razkril kot istospolno usmerjen, vendar tokrat ni bilo običajnega razumevajočega odziva, temveč ga je istospolna skupnost celo izrazito obsodila. Pomemben element, ki bo vplival tudi na obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj v prihodnje, je namreč to, da je bilo v preteklosti sivo polje neodkritih dejanj pri istospolno usmerjenih po moji oceni večje, saj je žrtev tvegala dvojno stigmo – razkritje, da je istospolno usmerjena in da je žrtev spolnega napada. Družbena sprejemljivost istospolne usmerjenosti bo tako pripeljala do učinkovitejšega pregona kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost tudi v tem segmentu družbe.

Drug zanimiv primer je Louis C. K. Meni zelo ljubi komik se je znašel v središču pozornosti, ker naj bi leta 2003 gol masturbiral pred kolegicama, komedijantsko dvojico Dano Min Goodman in Julio Wolov. Okoliščine dejanja so zanimive, ker se je vse skupaj dogajalo v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah (nekje sem prebral, da okoli 3. ure zjutraj) v njegovi hotelski sobi, potem ko ju je povabil na kozarček pred spanjem, nightcap. Čez nekaj časa ju je vprašal, ali se lahko sleče in masturbira pred njima, in obe sta privolili, dejanje pa je ob njuni navzočnosti tudi dokončal. Prizadeti sta pozneje izjavili, da sta se sami pri tem smejali in kričali. Nato sta zbežali iz sobe. Podobne zgodbe o srečanju s komikom je pozneje potrdilo še nekaj žensk.

Dejanja Harveyja Weinsteina (ki je imel v nekaterih primerih enak modus operandi) in Louisa C. K.-ja s samo spolnostjo po mnenju psihologov nimajo prave povezave – gre bolj za občutek moči; pogosto je podobno mogoče trditi za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. To je priznal tudi Louis C. K. sam – v opravičilu, ki ga je objavil, je med drugim navedel: »Takrat sem si dejal, da je to, kar sem storil, OK, ker nikoli nisem pokazal spolovila, ne da bi poprej vprašal, ali soglaša, kar je čista resnica. A pozneje v življenju sem se naučil, da če imaš moč nad drugo osebo, prošnja, da gleda tvoj penis, v bistvu ni prošnja, temveč spravljanje v zagato. Moč nad temi ženskami mi je dajalo njihovo občudovanje, ki so ga čutile do mene. In te moči nisem uporabljal odgovorno.«

Ne bom se spuščal v očitke, da je bil Louis C. K. upravičeno kritiziran, ker v svoji izjavi dejanja ni resnično obžaloval in se pokesal. Večji pomen pripisujem razumevanju družbene moči kot elementa, ki vpliva na sicer izrecno izraženo »soglasje« žrtve spolnega dejanja. Razmerje fanov do filmskih ali rockovskih zvezd oziroma razmerje med nosilci takšne ali drugačne družbene moči je očitno močnejši element, kot se je priznavalo do zdaj. Sprašujem se, ali ne bo morda čez čas treba razmisliti o podobni zaščiti žrtev teh dejanj, kot jo mladoletnikom zagotavlja tretji odstavek 90. člena KZ-1, po katerem začne rok za zastaranje pri teh kaznivih dejanjih teči od oškodovančeve polnoletnosti. Dejstvo je namreč, da so okoliščine družbene moči teh storilcev onemogočale kazenski pregon vse do tedaj, ko je pritisk javnosti to moč, ironično, zrušil kot hišo iz kart.

Koliko takšnih zgodb se skriva pri nas? Se bo podoben plaz usul tudi v Sloveniji?

mag. Martin Jančar, sodnik
martin.jancar@sodisce.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

mag. Martin Jančar, sodnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek
martin.jancar@sodisce.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012