EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

22.11.2017

Vlasta Nussdorfer

VI./125. Je preplet različnih svetov lahko sploh sporen

Minuli teden je bilo v Slovenskem mladinskem gledališču moč doživeti že drugi koncert Slovenska popevka, ki je na odru združil gledališče in Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga. Čustveno doživeta pesem Gregorja Strniše Čez tisoč let, ko mene več ne bo, ostaja v nepozabnem spominu. A, starši nastopajočih otrok so imeli pred predstavo solzne oči ...

Hiteli so pripovedovati, da je bila prav ta dan v Delu za nekatere njihove otroke uničujoča kritika Anje Radaljac. Žalost se je prelila v ponovno veselje, ko smo predstavo videli. Je namreč odlična združitev dveh tako različnih svetov in celo v njiju so velike razlike. Zakaj tega ni moč preprosto in zgolj sprejeti? Tako kot so jih režiser in igralci. Ali ni pomembno tudi njihovo mnenje in izkušnje s temi osebami?


Delam, kot najbolje znam- 

                                                                                                                           kot najbolje zmorem;

                                                                                                                           in to nameravam

                                                                                                                           početi do konca.

                                                                                                                           Če bo konec pokazal,

                                                                                                                           da sem imel prav, bo vse tisto,

                                                                                                                           kar govorijo proti meni,

                                                                                                                           brez pomena. Če pa bi pokazal.

                                                                                                                           da sem se motil, mi ne bi

                                                                                                                           pomagalo niti

                                                                                                                           deset angelov, ki bi prisegli,

                                                                                                                           da sem imel prav.
                                                                                                                                                               
 (Abraham Lincoln)

Poznam jih veliko let. Prvič sem videla toliko drugačnih, otrok in odraslih, prav v VDC Draga Ig. Pisalo se je leto 2006. Ob izidu moje druge knjige - Dečki z ulice, smo tja pripotovali z avtobusom plišastih igračk in jih z Miklavžem podarili prav vsakemu od okoli 350. Doživeli smo izjemno veselje oseb, ki ne znajo in ne zmorejo skrivati svojih še kako pristnih čustev. Celo popolnoma negibni so ob dotiku nežnega pliša spustili kakšno solzo. Dobila sem jasno sporočilo: ne smejo ostati "nevidni", kar so vedno bili.

Nadaljevala sem z rednimi obiski, jim na njihovo željo pripeljala marsikateri obisk znanih Slovenk in Slovencev in priskrbela prepotrebna sredstva za čudovit film Nevidni, ki jih je predstavil Sloveniji in svetu. Doživeli smo njihova čustvovanja, predstavili so želje in potrebe. Ob njih so priznanje občutili starši, vzgojitelji in celotno osebje, posebno vez sem stkala z izjemno dr. Valerijo Bužan. Brez nje marsičesa ne bi bilo, tudi Druge violine ne. Zaživela je v vsej veličini. Tam najdejo svoj prostor pod soncem tudi vsi tisti, ki zmorejo delati. Tja sem popeljala marsikoga, tudi goste iz tujine, da vidijo česa vse so sposobni naši otroci s posebnimi potrebami. Bili so očarani.

Odkar sem varuhinja človekovih pravic najde vsaj ena taka oseba letno svoje mesto na počitniški praksi tudi pri Varuhu človekovih pravic. Idejo k sreči posnemajo tudi drugi in vredno se je potruditi. Na Ig je začela zahajati slikarka, ki je z njimi povezala tudi Planet 47 in še marsikoga. Pod njenim mentorstvom ustvarjajo umetnine, jih razstavljajo in prodajajo z dobrodelnim namenom. Koliko prelepih razstav je že bilo, nagradil pa jih je tudi edinstven Rok Ferengja z bendom. Blažu smo pripravili poslastico ob rojstnem dnevu. Po harmoniki, ki mu jo je v oddaji Dobro jutro nekega božiča podarila dobrotnica, je od Roka prejel še bobne in nanje igra kadar le more. Presegel je samega sebe. Nikoli ne pozabi povedati, da bo pek in kdo bi si mislil, iz Levca mu je v ta namen uspelo priti na srednjo šolo BIC v Ljubljani. Tu sta še čudežni plesalki Eva in Andreja. Obe s talenti, ki jih nima marsikdo. Seveda so ob teh treh še drugi, vsak s svojim imenom in priimkom. Zame so prav VSI občudovanja vredni, ker ponosno hodijo po svojih poteh. Med domom, različnimi VDC-ji in Planetom 47. Na sleherni dan človekovih pravic najdejo svoj prostor tudi na odru Gradu Brdo, kjer pokažejo talente in občudujejo druge nastopajoče. So naši "sončki".

Ali ni to izjemno? Zakaj bi jih "skrivali", zakaj niso vsak dan med nami, na vsakem koraku, da se bi celo bolj zavedali, kako lepo nam je, da bi zmogli ceniti to kar imamo in spoštovati drugačne? Ali ni to nazadnje ena in edina prava pot?

Tudi zato in predvsem zato sem bila tako vesela povabila na predstavo, ki so jo čudežno stkali z igralci Slovenskega mladinskega gledališča, režiserja Matjaža Pograjca in žalostna, ko sem brala doslej edino slabo kritiko Radaljčeve. Čeprav jo je začela dokaj obetavno, z otroško pozitivno izkušnjo, je bila kritičnost do nekaterih oseb, ki so tam nastopale, prehuda zlasti za njihove starše. V en glas so me prosili za odziv. Bili so spet žalostni. Res je, niso se vsi enako dobro znašli na gledališkem odru, saj so nekateri že večkrat nastopali, drugi ne. Tudi med temi osebami so razlike, a zakaj jim ne bi dali priložnosti, ki jih sicer nikoli ne bi imeli? Tako so vsem nam spet pokazali kako doživljajo svet, kaj jim ta prinaša in kako nas prav različnost lahko zelo bogati. Zato sem celo z večjim veseljem isti dan kot ambasadorka v Hiši EU podpisala listino raznolikosti. Kar verjeti nisem mogla, kako stvari sovpadajo in v uvodnih razmišljanjih prisotne spomnila na enakost pravic, a za nekatere skupine težko pot do njih .

Razumela bi celo kritičnost, če oseb ne bi ob koncu videla sedeti skupaj z igralci in slišala pripovedovati o sebi, občutkih, željah. Tisti, ki jih dobro ne pozna, ne more vedeti kaj jim je pomenil oder, kaj lepa oblačila in kako srečni so bili ob dolgem in večkratnem aplavzu publike, ki je do zadnjega kotička napolnila dvorano in zmogla uro in pol veselo sedeti na navadnih štorih. Razprodane so tudi že vse bodoče predstave. Ali ni to priznanje? Ali bi spet morali tudi med drugačnimi izbrati le "perle"?

Spomnili so me na  Male viteze, tiste pogumne odrasle, ki so kot otroci preboleli raka in sedaj v dvoranah širne Slovenije, pripovedujejo kako jim dobrodelnost ob plesnih predstavah Katje Vidmar pomaga. Mnogi težko, zelo težko berejo tekst, ki jih uvodoma predstavi, a aplavz in pohvala jim ob koncu povrneta ves trud. Prav ob tem se zavemo kaj prinaša in kaj vse odnaša otroški rak. Še nikoli nisem doživela, pa sem se udeležila že enajstih predstav, da bi kdo rekel naj na oder postavijo le take brez večjih posledic bolezni. Obstajajo. Nekateri niso le težko brali, imeli so tudi pomoč, da so sploh zmogli na visok oder, a iz njih je žarel velik ponos. Ali ni prav, da vidimo ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti in nam s tem povedati, da ne vemo kaj imamo in kako tega kdaj celo ne znamo ceniti?

Velja za prve in druge.

Zato, dragi komentatorji in novinarji vseh vrst, od vsepovsod, ne jemljite veselja ljudem, ki ga nimajo na pretek. Spoštujte njihove želje in pohvalite izjemen ansambel, ki jih je vzel medse in si neznansko obogatil pot igre, plesa in petja. Naj jih še kdo posnema, saj je pot med ljudi, na tako različne načine, zanje največ kar lahko po trudu dobijo.

Vedno jih bom podpirala, se zanje zavzemala in rekla: "Poklon njihovim staršem, ki to zmorejo vsak dan, njihovim vzgojiteljem, ki jih vzpodbujajo, njihovim prijateljem, ki jih sprejemamo in imamo preprosto in enostavno: radi. 


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic
vlasta.nussdorfer@varuh-rs.si

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012