EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

23.10.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Višji cilji visokega šolstva

Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok, kar je še posebej povšeči študentom in študentkam, če pa bi jim omenili tudi starejše pojmovanje tega meseca - kozoprsk (parjenje koz), bi lahko tolmačenje pod vplivom Edwarda Albeeja dobilo nespodobne dimenzije. Tedaj se uradno začne novo študijsko leto in zopet se odprejo duri fakultet, bolj ali manj polnih (praznih) brucev in njihovih  prekaljenih sotrpinov iz višjih letnikov. Zato je nemara primeren čas, da se povprašamo o primernosti našega in primerljivega visokošolskega študija, ki se prepočasi prilagaja tehnološkim, umetno-inteligentnim in obče družbenim potrebam tretjega tisočletja.

Yuval Noah Harari piše, da so industrializirane države v preteklosti oblikovale šolske, zdravstvene in socialne sisteme prvenstveno zaradi krepitve države in ne zavoljo zagotavljanja državljanske blaginje. Navaja hipoteze nekaterih poznavalcev, da lahko svetovno raven sreče dvignemo z manipulacijo človeške biokemije, denimo s poživili in drugimi substancami, ki jih uživa vse več šolarjev, drugi pa takšnemu "razvoju" nasprotujejo in trdijo, da problem predstavljajo izobraževalne institucije, ne otroci. Humanistične ideje so korenito spremenile šolske sisteme in se preusmerile od srednjeveške poslušnosti in pomnjenja svetih besedil ter starih izročil k samostojnemu razmišljanju, kar je bil nedvomno znaten napredek. Toda zdaj učenci trpijo zaradi  motenj pozornosti, stresa, pretirane tekmovalnosti in slabih ocen, za kar so krive zarjavele tehnike poučevanja, malodušni učitelji, prenapolnjene učilnice, brezglavi življenjski tempo, brezkompromisno pehanje za denarjem in sodobna gonja za močjo, kajti gospodarska rast je očitno postala novodobna religija v družbi dataizma in (po)tehnološkega “humanizma”. V tehnoloških državah, kot sta recimo Japonska in Južna Koreja, rodnost strmo pada, zato vlagajo ogromno truda in financ v vzgojo in izobraževanje upadajočega števila otrok, od katerih pričakujejo čedalje več, kar je začaran krog.

Mar ni paradoksalno, da mlad človek v študentskih letih mrzlično nabira neke točkovne “kredite”, po zaposlitvi pa jih – finančne kajpak - preostanek življenja odplačuje, da jih še pred smrtjo eliminira?

Wilhelm von Humboldt, eden glavnih ustvarjalcev sodobnega izobraževalnega sistema 19. stoletja, je dejal, da je cilj obstoja "prečistiti najširše mogoče izkustvo življenja v modrost", v življenju pa je le en sam vrhunec : "občutiti vse človeško."

Zgodovina se ponavlja, očitno tudi za prihodnost.

Po mnenju Kena Robinsona, mednarodno priznanega strokovnjaka za vzgojo, izobraževanje, ustvarjalnost in inovativnost, bi moralo izobraževanje omogočiti učencem, da razumejo svet okoli sebe in svoje talente tako, da lahko postanejo izpolnjeni posamezniki in aktivni, sočutni državljani. Ker je izobraževanje živ sistem, je mogoče nanj prenesti štiri načela organskega kmetijstva: (i) zdravje: spodbujanje razvoja in dobrega intelektualnega, telesnega, duhovnega in družbenega počutja učečih; (ii) ekologija: upoštevanje medsebojne odvisnosti vseh teh vidikov razvoja in holistični pristop; (iii) pravičnost: gojenje individualne nadarjenosti in potenciala slehernega učenca, ne glede na okoliščine; spoštovanje vloge in odgovornosti tistih, ki se ukvarjajo z učenci; (iv) skrb: organsko izobraževanje ustvarja najboljšo klimo za razvoj učencev, saj temelji na sočutju, izkustvu in praktični modrosti.

Šole naj bi izpolnjevale zlasti ekonomsko, kulturno in osebno poslanstvo. Izobraževanje je kompleksen, prilagodljiv sistem, zato lahko dinamična šola, ki je vir upanja in ustvarjalne energije, hrani celotno skupnost.  Kot je gledališki režiser Peter Brook dognal, da lahko tipičnemu gledališkemu dogodku odvzamemo vse, razen igralca v prostoru in občinstva, da bi obdržal svoje bistvo, to velja tudi za vzgojo in izobraževanje, čigar poanta so učenci in učitelji. Dobri učitelji vključujejo, navdihujejo in navdušujejo učence z ustvarjanjem okoliščin, v katerih se radi učijo; omogočajo pester repertoar znanja, veščin in tehnik; pričakujejo uspeh oziroma verjamejo v učence, in so tudi mentorji in vodniki, ki krepijo samozavest svojih učencev. Šole bi morale razvijati radovednost, ustvarjalnost, kritičnost, komunikativnost, sodelovanje, sočutje, občutek osebne harmonije in aktivno sposobnost za ustvarjalno družbeno angažiranje.

Zagovorniki in izvajalci osebno prilagojenega in celovitega izobraževanja izhajajo iz različnih obdobij, tradicij in perspektiv, recimo John Lock, Jean-Jacques Rousseau, Johann Heinrich Pestalozzi, John Dewey, Michael Duane, Kurt Kahn, Jiddu Krishnamurti, Dorothy Heathcote, Jean Piaget, Maria Montessori, Rudolf Steiner, A.S. Neill, Lev Vygotsky, sir Alec Clegg, Noam Chomsky, Karel Ozvald, Franc Pediček, Ken Robinson in številni drugi.

Zato ne preseneča, da vse več univerz po svetu, zlasti ameriških in britanskih, pospešeno razmišlja o "višjih ciljih visokega šolstva", ki bi moralo biti osredinjeno na blaginjo študentov, zaposlenih in okolja, na učenje in odkrivanje, pripravo na življenje s smislom in aktivno državljanstvo. John DeGioia, predsednik Univerze Georgetown, je prepričan, da mora univerza pomagati slehernemu študentu, da spozna samega sebe in poišče tiste pogoje, ki mu bodo omogočili "avtentično in cvetoče" življenje. Univerza George Mason je med dvanajst strateških ciljev vključila blaginjo (well-being), nekdanji predsednik Harvarda Derek Bok postavlja v ospredje izoblikovanje značaja, Barry Schwartz pa svetuje poučevanje intelektualnih vrlin kot so resnicoljubnost, poštenost, pravičnost, ponižnost, vztrajnost, pogum, zmožnost poslušanja, empatija in predvsem modrost, ki je "master-virtue." Kot pravi Alexander Astin, je ena od ključnih vrlin ali vrednot  umirjenost (equanimity), katere predpogoj je samozavest, ta pa je tesno povezana z znanjem, življenjskim smislom, samozavedanjem, notranjo in zunanjo osvobojenostjo, socialno povezanostjo, pripadnostjo in še s čim.

Jules Evans ugotavlja, da ameriške visoke šole tudi v tem pogledu prednjačijo, saj jih vse več ponuja predavanja iz pozitivne psihologije, moralne filozofije, kontemplativnih študij in splošne razgledanosti o najpomembnejših humanističnih pisnih stvaritvah človeške zgodovine (Great Books). Ampak sir Anthony Seldon, ki je pred kratkim postal podpredsednik (prorektor) britanske Univerze Buckingham, je odločen, da bo ta kmalu zaslovela kot prva evropska pozitivna univerza. Vsakodnevni vrtoglavi tempo zmanjšuje vzgojiteljsko vlogo staršev, zato morajo šole z univerzami na čelu vse bolj prevzemati njihovo poslanstvo, in loco parentis. V tem je svojevrstno protislovje, kajti pogosto imamo opravka s “helikopterskimi roditelji,” ki nenehno lebdijo in brnijo nad otrokom in se ob prvi težavi strmo spustijo v reševanje, kar vodi v doživljenjsko odvisnost. Drugo skrajnost predstavljajo ignoranti, ki otroka prepuščajo na milost in nemilost institucijam in okolju, kar zopet ni dobro.

Dober študij, še razmišlja Evans, mora mladega človeka prebuditi v zavedanje včasih težkega bivanja na našem planetu in mu hkrati privzgojiti zaupanje, duševni mir in notranjo moč za trdno verovanje, da je danost mogoče izboljšati. Usposobiti ga mora, da bo prefinjeno rokoval s svojimi čustvi med študijem in na delovnem mestu (emotion labour), kar ne pomeni hladne otopelosti, nezainteresiranosti, brezbrižnosti in flegmatičnosti, marveč je cilj subtilno vživljanje v druge ljudi z nenehno iskreno interakcijo.

Holistična pedagogika bi morala kot antična paideia stremeti k učlovečevanju, psihofizičnosti, vseprisotnosti, etičnosti, interdisciplinarnosti, združenosti v različnosti, mednarodnosti in prirodnosti. Ker je eden od ključnih ciljev človeka tretjega tisočletja “nesmrtnost” oziroma dolgoživost, bi bilo smotrno, da bi vzgojno-izobraževalne institucije vsaj nekaj pozornosti namenile japonskemu konceptu ikigaj, sreči večne zaposlenosti, umetnosti mladostnega staranja, dolgoživosti in življenjski filozofiji, ki pomeni stičišče lastnih želja, potreb drugih, plačanega dela in talentov. Gre za simbiozo nalog, poslanstva, poklica in strasti, kar je skupaj mnogo več kot Franklova logoterapija. Raziskave kažejo, da so za dolgoživost ključni prehrana, gibanje, ikigaj in dobri družabni stiki, vse to pa je dokaj kompatibilno s finskim sisu, ki pomeni predanost, vztrajnost in notranjo moč za dosego zastavljenega cilja. 

Te vzgojno-izobraževalne dileme in nove smernice večinoma veljajo tudi za študij prava. Profesor Janez Kranjc v svojem pronicljivem slogu razmišlja o antičnem reku disce, sed a doctis (uči se, vendar od izobraženih), ki je vzet iz Katonovih distihov iz začetka 4. stoletja. Že tedaj je avtor Dionizij Kato načel tri temeljne cilje izobraževanja: in dolžnost učenja - a ne od kogarkoli, le od poznavalcev, obveznost prenašanja znanja na neuke in splošno zavezo širiti resnico oziroma znanje, ki omogoča uvid v njene globine. Prof. Kranjc opaža, da se zaradi obsedenosti z raziskovalno dejavnostjo na današnjih univerzah vse bolj zanemarja pedagoški vidik poučevanja, nič manjši problem pa ni študijska vsebina, saj smo priča inflaciji preštevilnih programov in študijskih smeri, katerim pretirano botruje želja po zaslužku. Študenti in profesorji se dušimo v podatkih in urjenju spomina, namesto da bi kreativno posegali onkraj enciklopedične ograde. Po besedah vrlega Kata bi bilo treba širiti le znanje o dobrih stvareh, o tistih spoznanjih človeškega duha, ki nudijo odgovore na ključna vprašanja o naravi in družbi, kar je v sozvočju s tibetanskimi značilnostmi sijajnega učitelja: akademska izvrstnost, osebna integriteta in prijaznost. Žal je na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja premalo vzgoje in preveč navlake, ki obremenjuje učence. 

"Namesto da bi jih učili ustvarjalnega, odgovornega in kritičnega razmišljanja,” sklene dr. Kranjc, "jim vcepljamo v glavo podatke, ki hitro zastarajo in ne predstavljajo resničnega znanja."

Onkraj Atlantika milijardni gospodarstveniki nagovarjajo študente, naj se izpišejo z univerz in raje pridejo v računalniške laboratorije, kjer bodo dobili izdatno plačilo za morebitne izume in zagonska podjetja (start-up). Toda raziskave potrjujejo tesno korelacijo med najuspešnejšimi ljudmi in solidno univerzitetno izobrazbo, zato se "izplača" študirati, tudi (ali še posebej) humanistiko in družboslovje. V dobi vzpona umetne inteligence bi morala univerza še intenzivneje kultivirati modrost, ki naj bi bila posejana in negovana že na rosnih mladostniških poljanah, v družini, vrtcu, osnovni in srednji šoli, da bi lahko na visokih livadah lažje rasla iz teoretičnega znanja in veščin, vrednot, okronanih s človekovim dostojanstvom kot primarno pravico, duhovnosti in izkušenj. Celostna usmerjenost k  človeku bi prispevala k slehernikovi blaginji in njegovemu doumetju, da je sreča vzajemno in kolektivno pogojena in je mnogo več kot le denar in preostalo materialno bogastvo, zanjo pa se je treba truditi vse življenje.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2017
2016