EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

11.9.2017

dr. Matej Avbelj

Prešeren, Varuhinja in slovo od argumentov

Zgodilo se je nekako takole. V neki javni osnovni šoli so prebirali Prešernovo Zdravljico. Ja, to je tisti srečnež, ki ga z golimi prsi sredi Ljubljane obdaja žlahtna Muza. Ta Prešeren je, tako mi je hitela zatrjevati ogorčena mati osnovnošolca, prekršil 7. člen slovenske ustave. »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!« No, v bistvu ga je kršila učiteljica slovenščine, ki je učence silila brati to pesem. In po vrhu vsega še na glas. Tudi sam povsem zaprepaden sem ji svetoval naj se nemudoma obrne na Varuhinjo človekovih pravic. Ona in njen urad namreč obvladata 7. člen ustave, še bolj pa pravoznanstvo.

K tej misli me je vodilo prebiranje letnega poročila Varuhinje iz leta 2015. V tistem letu sta se namreč zgodila dva nezaslišana dogodka, za katera, kot bomo videli v nadaljevanju, ta brezbrižna država niti ni predpisala sankcije. Nekje na Dolenjskem je cerkveni dostojanstvenik blagoslovil šolo, pa še občino! Kaj takega. Saj smo leta 2015. A smo se do leta 1945 in še pet desetletji po tem za to borili?! Seveda ne.

»Varuh je izrazil mnenje, da bi navedena primera lahko pomenila kršitev 7. člena Ustave RS, v skladu s katerim so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti pa med seboj enakopravne, ter tudi kršitev drugega odstavka 41. člena Ustave RS, ki posameznikom zagotavlja, da niso neželeno soočeni z verskim obredjem, ter 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki prepoveduje izvajanje konfesionalnih dejavnosti v javnih vrtcih in šolah.«

Ampak, kot je ugotovila Varuhinja: »ustava oziroma zakonodaja ne predvidevata sankcij v primeru kršitev določbe 7. člena Ustave RS […]  Zakon, ki sicer prepoveduje določeno ravnanje, vendar pa za kršitev prepovedi ne predvideva sankcije, je nepopoln predpis ali lex imperfecta. Zaradi odsotnosti sankcije taka zakonska določba ne more učinkovito doseči svojega namena, prepovedano ravnanje pa se lahko nekaznovano širi.« Varuhinji ni preostalo drugega, kot da apelira na Ministrstvo, da vendarle predpiše sankcijo. To se je sprva upiralo, a se je na koncu le vdalo. Pa tudi Inšpektorat je moral v akcijo. Srčno upam, da sta jih, pobalinski župan in vsiljivi župnik, dobila za ušesa.

Spoštovani, tako je v Sloveniji. Takšna je naša normalnost. Varuhinja se v letnem poročilu z vso resnostjo ukvarja s primeri, katerih družbena nevarnost, pred katero svari, je manj kot ničelna. Še več, v kontekstu slovenske totalitarne zgodovinske travme, v katerem je bila svoboda vere in vesti prepovedana, gre za primere, kjer bi Varuhinja v normativnem smislu morala zavzeti povsem diametralno stališče. Pa ga ni. Če ga že ni, pa bi si vsaj lahko prebrala sodno prakso slovenskega ustavnega sodišča.

Čeprav je tudi to sodišče doslej bilo še kako zvesto pozno-komunistični mentaliteti, ko je šlo za svobodo vere in vesti, in je nerazvite otroke varovalo pred »vzgibi« iz vere, je vendarle uspelo izdaviti, da ima 41. člen prednost pred 7. členom: »Vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena Ustave, ne more biti v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti.« Svoboda vere in vesti ima tako pozitivni in negativni značaj, kar pomeni, da mora država, upoštevajoč svoj zgodovinsko-kulturni kontekst, vselej iskati pravo mero in nikdar privilegirati verujočih na račun neverujočih ter obratno.

V poročilu Varuhinje ni ničesar od tega. Zgolj poudarek negativnega vidika verske svobode in klici k sankcioniranju tistih, ki kršijo 78. člen ZOFVI, ki prepoveduje konfesionalno dejavnost v javnih šolah. Če je ta prepovedana, je njeno izvajanje treba vendar sankcionirati, sicer se lahko »prepovedano ravnanje nekaznovano širi.« Od Varuhinje človekovih pravic bi, morda sem naiven pa vendarle, pričakoval, da stori nekaj drugega. Ne da se drži zakona kot pijanka plota, temveč da se vpraša: ali je ta člen sploh upravičen? Ali obstajajo kakšni dobri razlogi, da bi bilo blagoslavljanje javnih prostorov prepovedano? In še več, ali obstajajo prepričljivi razlogi, da bi ljudi, ki širijo taka prepovedana ravnanja, celo kaznovali?

Moj odgovor je, da takih razlogov, ko se enkrat postavite na premise liberalne države, ni. Ko vera ni več opij za ljudstvo, ko cerkve niso več državni sovražnik številka ena, temveč gre za eno od temeljnih ustavnih pravic posameznikov, ni nikakršnega prepričljivega razloga – razen da to piše v zakonu - da bi prepovedovali blagoslov javnih objektov, vključno s šolami. Slovenska zakonodaja je tako obsoletna, neliberalna in nenaklonjena izvrševanju temeljnih človekovih pravic.

Številnim bo zdaj spet padla tema na oči. Kot  mamici v izmišljeni zgodbi v uvodu. Zapisano je namreč blasfemija slovenske »strpnost in nevtralnosti« v javnem prostoru. Je normalnost, ki je nenormalna. Zaradi zgodovinskega nahrbtnika ne zmoremo tistega, kar nam naša ustava, utemeljena na pluralizmu, v bistvu nalaga. Blagoslovi so dovoljeni, če to željo izrazijo tisti, katerim je, na primer, šola namenjena. Otroci in njihovi starši. Njih se vpraša, ali bi želeli blagoslov in s strani katerih verskih skupnosti (ki so enakopravne). Če ga želijo, se ga mora omogočiti. Tisti, ki ga ne želijo, pri obredu pač ne sodelujejo. In tako je poskrbljeno za vse: zadoščeno je ustavi in človeku, zaradi katerega je država, in ne obratno. Tako je v Nemčiji, kjer obnovljene šole ne dobijo le enega žegna, ampak kar tri. Katoliškega, protestantskega in muslimanskega. Zakaj ne bi bilo tako še pri nas? 

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe IUS SOFTWARE, ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2017
2016
2015
2014
2013
2012