EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.6.2017

prof. dr. Marko Pavliha

Pravičnost in sreča

Po naravi nisem zagrizen dvomljivec ali skeptik, zato ne ustrezam idealnemu profilu filozofa, četudi me ljubezen do modrosti vse bolj prežema, celo spati mi ne da, navzlic skušnjavam, ki me mamijo iz bližnje okolice. Običajno predelam relativno veliko informacij o določeni temi, nato pa se racionalno in intuitivno odločim za tiste, ki me v tolikšni meri prepričajo, da jih vgradim v lastno razmišljanje.

Način izvedbe je kajpak odvisen od vrste zapisa, bodisi esejističnega, strokovnega ali znanstvenega, če je slednji pridevnik sploh primeren za pravniško profesijo. Škoda, da nisem še psihiater ali nevroznanstvenik, da bi to okrepilo mojo (pravniško) kredibilnost,  pri čemer si vnovič dovolim opazko, da je tudi v naši srenji “človek človeku Slovenec,” kajti bog ne daj, da bi kdorkoli citiral kogarkoli, razen če gre za dovolj ostarelo, preminulo ali res ultra-plus avtoriteto.  Jaz raje posnemam svetle izjeme, a poskušam zanemariti lasten (ego)odsev, razen med večernimi sprehodi s psom po temačni cesti na obronkih slovenske Istre.

Tako se je namenilo, da sem v dar prejel drobno knjižico s silovito vsebino, ki jo je spisal pravni in politični filozof  prof. dr. Hans Kelsen (1881-1973), ki je zaslovel kot sooblikovalec avstrijske zvezne ustave iz leta 1920 in katalizator dunajske čiste teorije prava, tule pa nas zanima njegov pronicljiv razmislek o pravičnosti z originalnim naslovom Was ist Gerechtigkeit? (*1)

Kelsen je hrepenenje po pravičnosti enačil s človekovim večnim hlastanjem po sreči, in ker te sreče ”ne more najti kot osamljeni posameznik, jo išče v družbi.” Jasno je, piše, da ne more obstajati noben pravičen red, ki zagotavlja srečo vseh, kajti sreča enega je nesreča drugega, pri čemer tehta utilitarističen pristop Jeremyja Benthama o maksimalni možni sreči največjega števila ljudi, pravičnost kot svobodo in konflikte interesov ali vrednot.  Številne teorije pravičnosti, ki so nastale skozi zgodovino, reducira na dva temeljna tipa: metafizično-religioznega (npr. Platon, Jezus) in (psevdo)racionalističnega. Analizira pravičnostne obrazce, ki so po njegovem mnenju vsebinsko prazni, recimo vsakemu svoje (suum cuique) in zlato pravilo, nato pa še Kantov kategorični imperativ, Aristotelovo etiko kot vrlino med dvema slabostma, naravno pravo, absolutizem in relativizem.

Kelsen je bil prepričan, če ga smem poenostaviti s prispodobo, da si ne moremo kaj prida pomagati s praznim kristalnim vrčem pravičnosti, dokler ga ne napolnimo z vrednótno substanco vsakokratnega pozitivnega, uzakonjenega prava. Tedaj še ni mogel vedeti, da bosta približno pol stoletja kasneje nevroznanost in moralna psihologija dognali, da so določene moralne matrice človeku vrojene, vključno z osnovnim čutom za pravičnost. Zato Ulpijanov pravni poziv k poštenemu življenju, neškodljivemu ravnanju in priznavanju pravic nikakor ni votel, ker dokazano obstajata elementarna skrb za sočloveka in poštenost, značilni za homo sapiensa, čeravno sta prepogosto pozabljeni, zatrti ali nadomeščeni z nehumanimi (j)etičnimi substituti.

Kelsen ni konkreten, kako si (on) zamišlja pravičnost, a na koncu vendarle pove, da je zanj osrednja “tista pravičnost, po katere varstvom lahko najbolje uspeva znanost, z znanostjo pa resnica in odkritosrčnost. To je pravičnost svobode, pravičnost miru, pravičnost demokracije, pravičnost tolerance.”

Navzlic Kelsenovemu pozitivizmu in (navideznemu?) spregledu vrednotne (naravne) podstati prava, sreča ni mogoča brez subjektivnega občutka človeka, da sta okolje in usoda do njega pravična in da se tudi on do soljudi, živali, rastlin in občega sveta obnaša kolikor toliko pravično. Kelsen sam priznava, da je z enačenjem pravičnosti s srečo odgovor le preložen, ker ne vemo točno, kaj je sreča, pri čemer ponuja le skromno obrazložitev.

Pravičnost v pravu pomeni za družbo vsaj toliko kot kisik v zraku, zato se z njo že najmanj poldrugo tisočletje ukvarjajo razni misleci, od Aristotela do Michaela Sandela in Loua Marinoffa. Pravičnost je spiritus agens svetovnega etosa in spada med deset vrednotnih domen evropskega ogrodja etike in vrednot z atributi kot so spoštovanje zakonov, enakopravnost, nepristranskost, človekove pravice, enakost pred zakonom, varnost in aktivno državljanstvo. Ustvarjanje pravičnosti je skorajda božje poslanstvo sodnikov, arbitrov, politikov, učiteljev in preostalih  presojevalcev človeških usod.

Za slehernika bi lahko rekli, da je zanj edinole pravična dejanska pravna in socialna država, kjer s(m)o vsi enaki pred zakonom, ne glede na kakršnokoli osebno okoliščino, kjer so (mu) spoštovane človekove pravice in svoboščine, da je dostojno priskrbljen,  živi v blaginji, v varnem in udobnem domu in v zdravem okolju, ima redno zaposlitev, solidne dohodke, partnerja in otroke, čas za oddih, zagotovljeno zdravstveno oskrbo in pokojnino in vse ostalo, kar je nujno za prijetno življenje. Ne ukvarja se s teoretičnim razglabljanjem, kaj je pravna pravičnost, kaj je infra legem, praeter legem, contra legem in ex aequo et bono; prav nič ga ne zanima, ali je res vse, kar je pravo, tudi samo po sebi pravično, ali so bistveni korektni pravni postopki ali pa je pravično le tisto, kar odraža prave pravne vrednote. Preprosto ve, kdaj se mu dogaja krivica, četudi je pri dojemanju pravičnosti včasih sam dokaj krivičen.

Vsi hrepenimo po trajni ali vsaj pretežni sreči, zato se združujemo v raznovrstne entitete z vrhuncem v demokratični državi. Ameriška deklaracija o neodvisnosti (1776) je oznanjala, da so ob rojstvu vsi ljudje enaki, od stvarnika obdarjeni z neodtujljivimi pravicami do življenja, svobode in sreče. Zavoljo zagotavljanja teh upravičenj ljudstvo izbere vlado, ki črpa pooblastila iz volilne volje. Kadar postane oblast destruktivna pri doseganju obljubljenih ciljev, jo lahko ljudje zamenjajo, ukinejo in vzpostavijo novo, ki se jim bo zdela najprimernejša za zagotovitev varnosti in sreče. Ključna beseda je SREČA, ki naj bi bila sonce organiziranega sobivanja; priljubljeni harvardski profesor jo je definiral kot splošno občutenje ugodja in smisla, oblastniki pa raje govorijo o blaginji, dobrem življenju, sumak kawsay po južnoameriško, o pravni in socialni državi. Sreča ni absolutno stanje, temveč občasni zaimek epifanije, ki se kot Feniks vzpne iz dela, družine in sebstva ter vseskozi stremi k ponovitvi, zato se nenehno dialektično razvija.

Že antični misleci so poudarjali, da je človek družbeno bitje ali po Aristotelovo politična žival, Zoon politikon (ζον πoλιτικν), ki ni rojen(a) le zase, temveč za družino, prijatelje, domovino in najširše stvarstvo. “Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti,” je zapisano v splošni deklaraciji človekovih pravic in prav ta socialna tenkočutnost je skoraj tri desetletja za zapahi bodrila Nelsona Mandelo, ki ga je Richard Stengel opisal kot zadnjega pristnega junaka s tega planeta, ki ga milijoni častijo kot svetnika, saj jim predstavlja “nasmejan simbol požrtvovalnosti in pravičnosti.” Njegovo magnetično karizmo označi z afriškim pojmom ubuntu, kar bi zahodnjaki imenovali bratstvo, izvira pa iz zulujskega pregovora umuntu ngumuntu ngabantu – človek je oseba le zaradi drugih ljudi. Nismo le posamezniki, temveč del neskončne mreže človeških bitij, kajti vsi smo medsebojno povezani, jaz je vedno podrejen nam, zato ni nihče samoten otok, kot je romantično recitiral John Donne.

Sigmund Freud je psihoanalitsko poudarjal, da sta za srečo v življenju pomembni dve stvari, ljubezen in delo (ki naj bi po starodavnem reklu osrečevalo že samo po sebi), kar je čudovito pretočil v verze poetični pravnik Tone Pavček, da ”Sreča ni v glavi in ne v daljavi, / ne pod palcem skrit zaklad. / Sreča je, ko se delo dobro opravi. / In ko imaš nekoga rad.” Na nek način je podobno zapisal njegov prijatelj Janez Menart na koncu pesmi Vzponin sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da slast je v tem, da grem.”

Eudaimonia je sreča v podobi človeškega razcveta in dandanes tako zelo čislana mantra, da o njej poglobljeno razglabljajo teoretiki in praktiki, na primer Tal Ben-Shahar, Sonja Lyubomirsky, Jonathan Haidt, Leo Bormans, Susan David, Ilona Boniwell, Amanda Conley Ayers, Peter Singer, Martin Kojc in Anton Trstenjak. Martin Seligman je za udejanjanje sreče izdelal model PERMA, ki sloni na pozitivnih čustvih (Positive emotions), udejstvovanju (Engagement), pozitivnih razmerjih (positive Relationships), pomenu (Meaning) in dosežku (Accomplishment, Achievement).

Na podlagi najnovejših znanstvenih izsledkov je v sličnem osrečevalnem duhu množično gibanje Action for Happiness razvilo deset ključev za srečnejše življenje, GREAT DREAM ali velik sen po naše. Prvih pet se nanaša na posameznikov odnos z okolico, preostali so bolj notranje naravnani: Giving: razdajajmo se, pomagajmo drugim; Relating: družimo in povezujmo se; Exercising: telovadimo, skrbimo za telo in dušo;  Appreciating: cenimo vse in bodimo pozorni na svet, ki nas obkroža; Trying out: nenehno se učimo novih reči; Direction: postavimo si želene poti in cilje; Resilience: bodimo odporni in sposobni, da si hitro opomoremo po neuspehih; Emotion: negujmo pozitivna čustva; Acceptance: sprejmimo sami sebe, spoštujmo se, in Meaning: bodimo del nečesa pomembnega, kar ima smisel. Nikjer ni omenjena materialna plat, kar se sklada z raziskavami, ki so pokazale zelo majhno korelacijo med srečo in prihodki, neskončen smisel pa lahko bogatašu prinesejo milijardne človekoljubne donacije, kar vprašajte  Warrena Buffetta in Billa Gatesa. 

Ne morem se strinjati s Plinijem starejšim, da je sreča na strani (samo) pogumnih, pritrjujem pa Romainu Rollandu in Simonu Gregorčiču, da je hraber tisti, ki naredi, kar lahko, “kar more to mož je storiti dolžan!” O sreči predavajo, jo preučujejo, merijo s posebnimi indeksi (v Butanu je postavka Gross National Happiness zasenčila bruto domači proizvod!), ji posvečajo praznike in jo častijo kot sveti gral, a kaj, ko bi bila najmanj poldruga milijarda Zemljanov povsem zadovoljna in srečna s fiziološkim minimumom, občutkom sitosti, čilosti in varnosti, mnoge pa tudi največ in še več ne osrečuje več. Stoletja po ameriški deklaraciji o neodvisnosti, točneje leta 2011 je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, s katero je srečo povzdignila v temeljni človeški cilj (fundamental human goal) in povabila države članice, da jo merijo in upoštevajo pri svojih politikah. Drži, da naj si vsakdo pomaga sam in mu bo tudi bog pomagal, toda tu je še država, ki je poosebljena zastopnica ljudstva in je dolžna priskočiti na pomoč sleherniku, da razvija obče vrline in svoje veščine ter poišče srečo; njena učinkovitost je odvisna od sposobnosti in integritete ljudi, ki so odgovorni za delovanje državnega mehanizma. Osrečeni sistemski delci bi bili najboljše zagotovilo, da bi vsak politični sistem deloval kot naoljen perpetuum mobile, a očitno še dolgo ne bo šlo brez dovajanja energije, kar je vzajemna naloga.

Nadebudni vzhajajoči filozof Jules Evans je na podlagi sistematičnih preučevanj in neposrednih osebnih izkušenj dokazal, da nas osrečuje tudi “umetnost izgubljanja nazdora” (The Art of Losing Control, 2017), saj nas različne oblike ekstaze (zamaknjenosti, vrhunskega doživetja, transcendence, katarze, evforije, flow experience) s pomočjo prirode, religij, vesolja, kultov, glasbe, plesa, literature, gledališča, filmov, interneta, tehnike, lepote, humorja, športa, navijaštva, ustvarjalnosti, meditacije, kontemplacije, seksa in celo psihedelikov lahko zdravijo, navdihujejo in družbeno povezujejo, skratka osrečujejo. Žal do podobnih vzhičenih stanj nekatere sprijene ljudi  privedejo tudi vojna, nasilje, žrtvovanja, pedofilija, sadizem, nacionalizem, homofobija, ksenofobija in druge sprevržene nečloveške prakse in ekstremizmi.

Vincenç Pagès Jordà opisuje v svoji sijajni knjigi La felicitat no és completa (*2) sedem življenjskih obdobij glavnega junaka, prepredenih z igro, glasbo, uporništvom, ljubeznijo in vsem, kar gre zraven, na koncu pa prezgodaj obleži na parah. Morda prav v tej fabuli tiči bistvo sreče, ki je opoteča in v dobršni meri odvisna od lastnega kovaštva in osrečevanja soljudi, hkrati pa je ravno pravšnja zmes pravičnosti in krivičnosti, razumnosti in norosti, treznosti in omamljenosti, odraslosti in otroškosti.


(1) Kelsen, H.: Kaj je pravičnost?, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2016, spremna beseda Robert Walter, prevedla Vera Lamut. Kot že tolikokrat poprej mi je knjigo prijazno podaril akad. prof. dr. Marijan Pavčnik, urednik impresivne zbirke Pravna obzorja.

(2) Jordà, V.P.: Sreča ni popolna, Sodobnost International, Ljubljana, 2014, prevedla Veronika Rot.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016