EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

2.6.2017

dr. Jernej Letnar Černič

Nekoč je bilo v Lvovu

Ulice starega mestnega jedra v Lvovu na vsakem koraku spominjajo na njegovo srednjeevropsko dušo in opominjajo na zmote iz njegove polpretekle zgodovine. Mesto je v prejšnjem stoletju doživelo in preživelo nekaj totalitarnih viharjev različnih avtokratskih ideoloških spozab.

Neorenesančna arhitektura z začetka devetnajstega stoletja z osrednjo stavbo mestne opere spominja na boljše čase, ki jih mesto doživljajo v letih pred prvo svetovno vojno. Te podobe se v resničnosti hitro spreminjajo v uniforme ukrajinske vojske oblečenih vojakov, ki tudi iz zahodnega dela države potujejo na njen vzhod.

Istočasno ne povedo kaj dosti o ljudeh, ki so se pred stoletjem sprehajali po njegovih ulicah. Mesto je bilo skozi stoletja razdeljeno med poljskimi, avstro-ogrskimi, ukrajinskimi in ostalimi interesi. To navsezadnje odražajo njegova številna imena od Leopolda, Lwova, Leopolisa, Lviva do današnjega Lvova. Na osrednjem mestnem trgu Rynok se dviga stari mestni stolp, ki razkriva pogled na vse predele nekdanje mogočne prestolnice. V prelepem središču mesta sedaj kraljuje spomenik ukrajinskem pesniku in pisatelju Tarasu Ševčenku. Ne daleč stran se nahaja osrednja mestna univerza, ki se imenuje po ukrajinskem pesniku Ivanu Franku, ki je večino življenja preživel v mestu in je tam tudi pokopan. Trenutnemu prebivalstvu in mestni oblasti je izjemna, a pretresljiva, mestna polpretekla zgodovina prej v breme kot v ponos.

Zgodovina srednje Evrope je življenjsko povezana z mestom Lvov, nekdanjo prestolnico Galicije v avstro-ogrskem cesarstvu. Takrat ena izmed najrevnejših avstro-ogrskih provinc je gospodarsko še vedno v neprimerljivem položaju z nekdanjimi deli imperija. Ta je bil morda še pred več kot sto leti boljši kot je v današnjih dneh, ko potniki in tovornjaki za prehod ukrajinsko-poljske meje čakajo osem ur in več. Ko je Matija Čop v dvajsetih letih devetnajstega stoletja nekaj let deloval na tamkajšnjem liceju, mesto ni bilo na vrhuncu svojih moči. Mesto je verjetno še eno od spominjanj nekdanje romantične srednje Evrope tik pred začetkom prve svetovne vojne, ki danes ne obstaja več, razen v glavah utopičnih avstrijskih in madžarskih intelektualcev, ki hrepenijo po nekdanjem imperiju.

Enako so z Lvovom povezani začetki mednarodnega prava človekovih pravic, saj sta v njem obiskovala univerzo, Hersch Lauterpacht in Raphael Lemkin, oba pripadnika judovske skupnosti. Prvi rojen blizu mesta v Zolkiewu, drugi je tja prišel iz vasice blizu Vawkavyska v današnji Belorusiji. Oba je kasneje pot zanesla v Združeno kraljestvo in Združene države Amerike, kjer sta se posvetila delu v dobrobit človeštva. Prvi je skoval danes splošni pojem prepovedi hudodelstev zoper človečnost. Na njegovo vztrajanje so bila zapisana v statut Nuremberškega povojnega mednarodnega vojaškega sodišča. Drugi pa je oblikoval pojem prepovedi genocida, ki je bil nato mednarodno sprejet v Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. Na žalostno usodo judovske skupnosti v mestu dandanes spominjajo le nekatera obeležja, redke preostale singagoge in imena ulic. Večina judovske skupnosti je našla svoj konec v koncentracijskih taboriščih, redki tudi v izgnanstvu. Tja je nekdanja sovjetska oblast pregnala tudi večino pripadnikov poljske skupnosti, ki dandanes sentimentalno dojemajo Lvov in okolico kot svojo izgubljeno deželo. Po drugi strani usoda judovske skupnosti med drugo svetovno vojno opozarja pred morebitno ponovitvijo hudodelstev.

Pot po korakih svojega dedka v Lvovu in Lauterpachta ter Lemkina je v zadnjih nekaj letih prehodil Philippe Sands, profesor mednarodnega javnega prava iz »University College London« v Londonu, po tem, ko so ga s Pravne Fakultete v Lvovu leta 2010 povabili na predavanje. Popisal jih je v svojem lanskoletnem izvrstnem delu »East West Street«. Knjiga opisuje biografsko pot Sandsovega dedka, kot tudi pot obeh pravnikov, ki sta si s svojem angažmajem v Lvovu postavila večni spomenik, kot predstavnika utemeljiteljev mednarodnega kazenskega prava in mednarodnega prava človekovih pravic.

Ameriški zgodovinar Timothy Snyder, redni profesor na Univerzi Yale, je v svoji zadnji knjigi o holokavstu »Black Earth« raziskal ozadja in razloge, ki so v vzhodni Evropi pripeljali do holokavsta in ostalih hudodelstev zoper človečnost. (Black Earth: The Holocaust as History and Warning, Tim Duggan Books, 2016). Med letoma 1930 in 1945 je na današnjem ozemlju Poljske, Belorusije, Ukrajine in baltskih držav zaradi totalitarnih režimov umrlo okrog trinajst milijonov ljudi (Snyder to območje v svoji prejšnji knjigi imenuje »krvave dežele«, Bloodlands, Penguin Random House, 2010).  V pogovoru za revijo Razpotja pojasnjuje enega glavnih argumentov »Black Earth«, ko pravi, da »ne gre za to, da je Stalin hotel povzročiti holokavst, temveč da so Sovjeti na določenih krajih zelo nasilno posegli v politične institucije. Ko so nato tudi Nemci uničili sovjetske institucije, so nastali lokalni pogoji, v katerih je postal možen holokavst. Na teh območjih so Nemci sploh prvič spoznali, da je mogoče izvesti popolno izničenje Judov.« (L. Lisjak Gabrijelčič, »Pogovor s Timothyjem Snyderjem: Ljudje znamo dobro lagati in dobro znamo ubijati. Zelo težko pa priznamo, da smo ubijali zaradi laži«, Razpotja, jesen/zima 2016, str. 46–55, 48). Snyder v tej luči izpostavlja edinstven pomen močnih, strokovnih in meritokratskih institucij demokratične in pravne države, ki lahko učinkovito preprečujejo ponovitve že znanih hudodelstev in kršitve človekovih pravic.

Lvov ni več tako mesto kot je bilo, ko sta v njem študirala Lauterpacht in Lemkin. Na vsakem koraku lahko naključni opazovalec opazuje naraščajočo neenakost med mestnimi elitami in običajnim prebivalstvom. V njem ne živijo več isti ljudje, a ulice, ki so jih izgradili in po katerih so hodili, ostajajo, kot tudi duša tega mesta. Enako, kot še marsikatero srednjeevropsko mesto opozarjajo na stranpoti, ki so jih prehodili njegovi osvajalci. A polpretekla zgodovina v današnjem Lvovu ni stvar za lahkotne debate. Nekdanja študenta mestne univerze, Lauterpacht in Lemkin, sta mu v opozorilo, da si mora trenutno tam živeče prebivalstvo izboriti in vzpostaviti močne institucije, ki bodo zmožne med prebivalstvom ponotranjiti vrednote človekovega dostojanstva, pluralizma in vladavine prava, da se njegovo dvajseto stoletje ne bo nikoli več ponovilo. Mestne romantične srednjeevropske korenine opominjajo na napake, ki jih ne gre več ponoviti v Lvovu ali v katerem koli drugem mestu in regiji na tem svetu. Človekovo dostojanstvo, pluralizem in vladavina prava so tiste vrednote na katerih mora srednja in vzhodna Evropa graditi svojo sedanjost in prihodnost.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012