EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

5.5.2017

dr. Jernej Letnar Černič

V iskanju močnejše vloge varuha človekovih pravic

Varuh človekovih pravic naj bi bil glavni nadzorni organ za varovanje človekovih pravic v slovenski družbi. Njegovo vlogo tako razume večina strokovne in laične javnosti. A položaj, pristojnosti in avtoriteta institucije varuha žal še vedno ne sledijo hitrosti, sistematičnosti in vsesplošnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih kršitev človekovih pravic v slovenski družbi.

Vsako leto pred poletjem se ponavljajo znani prizori. Vsakokratna varuhinja ali varuh se oglasi na obisku pri nosilcih državne oblasti, malo pokramljajo, se fotografirajo, novinarji jih zaprosijo za kakšno izjavo, a na koncu se iz varuhovega letnega poročila in priporočil večinoma ne izcimi prav veliko. Takšni rituali, ki so sicer v demokratični družbi vsaj simbolično potrebni, običajnim ljudem, ki jih tarejo takšne in drugačne težave, ne pomenijo prav veliko. Raje bi videli, da bi imel varuh poleg opozarjanja, obiskov in kakšne priložnostne zahteve za presojo ustavnosti kakšnega zakona ali ustavne pritožbe, še močnejše pristojnosti, da bi se res kaj izboljšalo. Istočasno je vloga varuha v vsakokratni družbi vselej veliko odvisna od njegove prepričevalne moči, da ga kot svojega sprejme večina skupin v družbi. Če se skoraj polovica družbe ne čuti z njim povezana, bodo učinki delovanja varuha bolj kot ne omejeni.

Položaj varuha človekovih pravic se v evropskih družbah razlikuje. Njegova vloga je pomembnejša tam, kjer še vedno prihaja do sistematičnih in splošnih težav, torej tudi v srednje in vzhodnoevropskih družbah, ki jih še vedno želijo pogoltniti arbitrarne sile. Ministrstvo za pravosodje je pred kratkim poslalo v javno razpravo osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Novela predvideva ustanovitev zagovorništva otrok, ustanovitev sveta in centra za človekove pravice ter razširitev pristojnosti varuha za javne službe.

Predvidene spremembe Zakona o varuhu človekovih pravic so po eni strani dobrodošle, a sledijo le nekaterim Pariškim načelom o statusu nacionalnih institucij, še posebej glede dodatnih načelih o statusu komisij s kvazi-sodnimi pristojnostmi. Zato so premalo sistemsko premišljene in daljnosežne. Ureditev slovenske institucije varuha človekovih pravic potrebuje vsaj tri velike sistematične spremembe.

Prvič. Ustava v 1. odstavku 159. člena določa, da se »za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil … z zakonom določi varuh pravic državljanov.«  Ta ustavna odločba je arhaična in pristojnosti varuha je treba razširiti tudi na zasebni sektor, kar v svoji dosedanji praksi prakticira tudi aktualna varuhinja. Razširitev pristojnosti varuha na javne službe je sicer korak v pravo smer, vendar preveč sramežljiv. Varuh ima kot primarni državni organ za varstvo človekovih pravic po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pozitivne obveznosti, da si prizadeva varovati človekove pravice tudi v zasebnih razmerjih, denimo pri preprečevanju nasilja v družini, uresničevanja otrokovih pravic in drugje.

Drugič. Nujno je treba okrepiti pristojnost varuha, da izreče zavezujoče ukrepe, ki bi jih morali državni organi upoštevati. Trenutna ureditev je nezadostna, saj 2. odstavek 40. člena določa le, »če organ ne predloži poročila o upoštevanju predlogov varuha ali njegove predloge upošteva le delno, lahko varuh o tem obvesti neposredno nadrejeni organ, pristojno ministrstvo, poroča s posebnim poročilom državnemu zboru ali zadevo javno objavi.« Besedilo slednjega odstavka je treba izboljšati tako, da se varuhu omogoči odločanje o zavezujočih ukrepih v upravnem postopku. Podobno je nujno razširiti pristojnosti varuha za delovanje v konkretnih zadevah tudi v postopkih pred rednimi sodišči, tako da jih bo lahko hitrejše, učinkovitejše, skrbnejše zastopal in uveljavljal pravice žrtev.

Tretjič. Zagotoviti pluralno in neodvisno delovanje varuha. Dobršen del civilne družbe je dosedanjim varuhom očital oziramo očitajo, da zastopajo in branijo človekove pravice le določenih delov družbe in da ne obravnavajo nekaterih tabu tematik s področja varovanja človekovih pravic v slovenski družbi oziroma jih zanemarjajo. Kot denimo pozitivno obveznost državnih oblasti, da razišče povojna hudodelstva, preganja domnevne storilce in dostojanstveno pokoplje žrtve, ali poštenost, neodvisnost in nepristranost slovenskih sodišč. Zato predloge glede ustanovitve sveta in centra za človekove pravice sprejemamo s ščepcem dvoma, saj lahko glede na dosedanje izkušnje pri delovanju področnih institucij, težko verjamemo, da bodo zadostno vzpostavljeni mehanizmi iz Pariških načel, »… da se zagotovi pluralno zastopanost družbenih sil (civilne družbe), vključenih v varstvo človekovih pravic…« (1. odstavek 2. oddelka načel). Žal je že tako v slovenski družbi, da se še vedno soočamo z nesoglasji med različnimi skupinami v civilni družbi pri ugotavljanju, kako enakopravno obravnavati domnevne kršitve človekovih pravic iz vseh strani slovenske družbe.

Vse normativne spremembe zato ne morejo preseči tistega kar je pravzaprav najbolj pogrešamo pri varovanju človekovih pravic v slovenski družbi, to je, da se vse domnevne kršitve presojajo na podlagi objektivne in strokovne presoje. Vsakokratni varuh mora vsakodnevno pustiti svoja ideološka prepričanja pred vhodnimi vrati svojega urada, da lahko vse domneve kršitve obravnava meritorno, objektivno in učinkovito. Tega pa ne bo prinesla nobena novela normativne ureditve, temveč je odvisna od vsakokratnega varuha, da ponotranji vrednote varstva človekovih pravic, ki ne razlikujejo med kršitvami glede na svetovnonazorsko ali drugo usmerjenost. Šele meritorna, enaka in učinkovita obravnava vseh vprašanj v slovenski družbi od otrokovih pravic do sodnega varstva človekovih pravic in povojnih hudodelstev, lahko skupaj s širšimi pristojnosti varuha, pripelje k izboljšanju vloge varuha pri uresničevanju človekovih pravic v slovenski družbi.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012