EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

10.4.2017

dr. Matej Avbelj

Dve vprašanji o prihodnosti EU

V zadnjih mesecih in tednih se je razplamtela razprava o prihodnosti Evropske unije. To je dobro. Slabo pa je, da govorci pogosto govorijo drug mimo drugega in tako niti ne izkoristijo priložnosti, da bi se razumno in produktivno (ne)strinjali. To lahko preprečimo le tako, da pri razpravi o prihodnosti Evropske unije in Slovenije v njej ločimo dve različni vprašanji. Prvo je, kaj EU potrebuje za rešitev iz svojih preštevilnih kriz. Drugo pa, kaj je sploh mogoče realno pričakovati, da bodo EU politične elite v danih razmerah zares storile.

Priznam, da je drugo vprašanje intelektualno nenaporno in me zato v bistvu ne zanima. Pri iskanju odgovorov nanj gre namreč za klasično jadikovanje, da je treba počakati na izide teh ali onih nacionalnih volitev in da kakršnakoli rešitev bo že sprejeta, ne sme pomeniti odpiranja ustanovnih pogodb. To naj bi menda odprlo Pandorino skrinjico vseh mogočih razprtij in vsestransko paraliziralo delovanje Unije. 

Vprašanje je, kot rečeno, intelektualno nenaporno, ker je odgovor nanj že dolgo znan. Obseg politične realnosti reševanja problemov je namreč odvisen od obstoja politikov državnikov. Te je v svojem govoru ob sprejemu častnega doktorata v Oxfordu Vaclav Havel sijajno opisal z naslednjimi besedami:   

»Danes potrebujemo politike, ki bi bili zares pripravljeni in sposobni se povzdigniti nad horizont svojih oblastnih interesov, ali ozkih interesov svojih strank ali držav ter ravnati v skladu s temeljnimi interesi sodobnega človeštva – to je, ravnati bi morali tako, kot se pričakuje od vseh, čeprav večina tako ne ravna

K temu je Havel še dodal:

»Globoko sem prepričan, da namen politike ni le v zadovoljevanju kratkoročnih želja ljudstva. [Nasprotno], politik bi si moral prizadevati osvojiti ljudi za svoje ideje, tudi ko so te nepopularne. Njegova naloga je razložiti te ideje in jih javno zagovarjati

Ko bi bili evropski politiki, vključno s slovenskimi, ravnali na opisani način, danes Evropska unija prav gotovo ne bi bila v stanju, v kakršnem je. Toda tudi to se bo spremenilo, ko bodo stvari dovolj slabe, da bo drugačno politično ravnanje postalo neizogibno. Tedaj bodo morale biti pripravljene jasne rešitve, torej odgovor na prvo vprašanje, kaj EU zares potrebuje za rešitev obstoječih kriz.

Pa poglejmo, kako je s tem, vzemši v obzir le zadnje desetletje. Prva od kriz, ki še vedno traja, je ekonomska kriza. Ta za svojo rešitev potrebuje celovito ekonomsko unijo, torej zaokroženo monetarno unijo, podprto z bančno unijo, ki bo umeščena v fiskalno unijo.

Druga kriza je varnostna in humanitarna kriza. Ta za svojo rešitev potrebuje varnostno unijo, ki bo zagotovila učinkovit nadzor na zunanjih mejah in tesno sodelovanje med varnostnimi, obveščevalnimi in pravosodnimi organi znotraj EU, če naj bo ta res območje svobode, varnosti in pravice.

Tretja kriza je kriza ustavne, liberalne demokracije v EU. Ta zahteva uveljavitev vrednostne unije, torej dejanske implementacije vrednot, zapisanih v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni.

Vse opisane »unije« pa za svojo uresničitev potrebujejo demokratično legitimnost. Ne ekonomska, ne varnostna, ne vrednostna unija ne more obstajati v odsotnosti demokratične legitimacije. Ta prav tako ne more več izključno ali pretežno temeljiti na izhodni, output legitimnosti, temveč potrebujemo izvirno nadnacionalno vhodno demokracijo, kakor tudi parlamentarizem, ki nacionalnega ne bo nadomeščal, temveč ga bo dopolnjeval.

Izziv za rešitev kriz EU, ki so po tehnično-organizacijski, pravno-arhitekturni, kakor tudi ekonomski plati gotovo rešljive, je, kako vzpostaviti demokratični legitimacijski okvir za njihovo ne le uresničitev, temveč uresničevanje na dolgi rok. Predvsem v tem zadnjem delu pa vidim potencial Ljubljanske pobude, katere sopodpisnik sem.

Številni so Ljubljansko pobudo zasmehovali, češ da je popolnoma nerealna in utopična. Tako ravnanje izhaja iz ignorance ali zavidanja, morda pa obojega. Predvsem pa ne naslavlja, kot uvodoma rečeno, temeljnega vprašanja. Kljub temu je Ljubljanska pobuda vsaj v delu političnega prostora sprožila tisto, k čemur je pozival Havel. Namreč to, da je nek politik – še več: sam predsednik države - podprl idejo, ki je v obdobju vsestranskega nabijanja po Evropski uniji vse prej kot politično oportuna.

S tega vidika je torej Ljubljanska pobuda že požela svoj uspeh, a gre, saj mora iti, še dlje. Bistvo novega ustavnega procesa, h kateremu kliče Pobuda, je, da vnovič sproži proces skupnega iskanja skupnega dobra. Da torej rezultira v spoznanju, kaj in komu je v obstoječem evropskem kontekstu še skupnega; kaj in kdo želi početi skupaj; ter da tisto skupaj tudi izvedemo. Ta skupaj bo, prav gotovo, ožji, kot je bil doslej. Jedrna Unija v središču koncentričnih krogov evropske integracije je torej dejstvo. Upam, da bo tudi Slovenija v njej, za kar pa se bomo morali še precej potruditi. 

dr. Matej Avbelj
avbelj@gmail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Matej Avbelj
Izredni prof. za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
avbelj@gmail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012