EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.1.2017

dr. Jernej Letnar Černič

Spomeniška dilema

Ljubljana naj bi v kratkem ob parku Zvezda na Južnem trgu nedaleč stran od Kazine po več letih zavlačevanja dobila spomenik vsem žrtvam vojn na slovenskem ozemlju. A bolj kot se bliža njegovo odprtje, več je nejasnosti glede njegovega namena, vsebine in zato smiselnosti celotnega projekta.

Kako se soočiti s polpreteklo zgodovino, sodi med enega od najtežjih izzivov za tranzicijske in postranzicijske družbe in države. Eden od načinov je, da se v spomin na pretekle žrtve hudodelstev in v opozorilo prihodnjim generacijam postavi spomeniško obeležje v obliki spomeniških parkov ali običajnih spomenikov. Spomeniki, muzeji in podobna obeležja niso le nebodigatreba simboli vseh mest, vasi in krajev, saj poleg sodobnosti istočasno soustvarjajo tudi prihodnost. Zato je pred njihovo postavitvijo treba natančno vedeti čemu bodo služili in pri tem doseči najširše družbeno soglasje tako glede namena, kraja, oblike in njegove vsebine. Kajti najslabše, kar se muzeju lahko zgodi je, da služi le ožjemu namenu posameznih  strankarskih in ideoloških interesov.

Politika se sporočilne moči spomenikov in obeležij zelo zaveda, zaradi česar se v različnih lokalnih in državnih okoljih bijejo prave bitke glede razlage polpretekle zgodovine in kraja postavitve obeležij. Žrtve in njihovi sorodniki so v takšnih bojih postavljeni na stran, v ospredje pridejo le, če slednji ustrezajo določeni svetovno nazorski strani. Včasih pa vsakokratne vladajoče interesne koalicije vendarle zberejo dovolj zrelosti za obsodbo preteklih hudodelstev in se dogovorijo za postavitev spomenikov in izobraževalnih centrov, ki bodo v spomin vsem generacijam.

Odločitve o postavitvi spomenikov v demokratičnih in pravnih državah praviloma sprejmejo trenutno vladajoče interesne koalicije. V avtokratskih državah pa vladajoča stranka ali avtokrati. Včasih postavitev spominskih obeležij in izobraževalnih centrov v spomin žrtev odredijo tudi sodišča, kot denimo Inter-ameriško sodišče za človekove pravice v zadevi uličnih otrok v Gvatemali (Villagrán-Morales et al. v. Gvatemala, 26. maj 2001, 7. točka izreka). Pogosto se zgodi, da tako spomeniki in obeležja opisujejo ter predstavljajo kršitve in hudodelstva samo na eni strani ter tako prevalijo odgovornost le na eno stran. Po drugi strani pa poveličujejo trpljenje in dosežke trenutno vladajoče politične stranke in avtokratov. Takšni muzeji, spomeniki in obeležja niso le neprepričljivi, temveč nadaljujejo stare delitve in prakse tudi v sedanjosti ter prihodnosti. Veliko prepričjlivejša, čeprav ne idealna, so tista obeležja, kot jih najdemo ponekod po slovenskih vaseh, da si ne daleč stran stojita spomenika žrtvam različnih strani v drugi svetovni vojni. Takšen pluralizem pripomore k dozorevanju slovenske družbe in države bolj kot enostranske predstavitve dogodkov. Nasprotno, odsotnost pluralizma in obeležitve žrtev lahko vodi v ponovitev hudodelstev in kršitev človekovih pravic, saj že tako odraščajo generacije, ki še niso slišale za več sto tisoč žrtev povojnih pobojev v slovenski družbi.

Enako je povedna skoraj popolna odsotnost vsakršnih spomenikov žrtvam povojnih pobojev v slovenski prestolnici. Edino takšno obeležje lahko najdemo na enem izmed stebrov vhoda v veleposlaništvo Združenih držav. Razlogov zakaj šele zdaj pričakujemo izgradnjo takšnega spomenika ne gre iskati le v očitnem pomanjkanju interesa in podpore mestnih in državnih oblasti, temveč v abotnem odnosu slovenske družbe do vseh žrtev, ki so zverinsko umrle na slovenskem ozemlju pod različnimi totalitarnimi oblastmi. Večina njihovih posmrtnih ostankov je še vedno razmetana po rudniških jaških, gozdovih, travnikih in jamah. Vprašanje je, kaj ostane od naroda in seveda države, ki ji ni mar ne le za izkop in pokop kosti, temveč do sedaj ni videla potrebe po izgradnji takšnega spomenika?

Spomenik, ki bo v kratkem dograjen na Južnem trgu, izraža vse pomanjkljivosti, ki jih pogosto opažamo pri gradnji podobnih kompleksov v podobnih post tranzicijskih okoljih. Prvič, njegova predvidna lokacija na obrobju, namesto v centru katerega izmed večjih ljubljanskih trgov, je milo rečena vprašljiva, seveda pa bolje kot nič ali kot je trenutno stanje. Drugič, vsebina, kot izhaja iz do sedaj dostopnega predloga, časti spomin na žrtve vseh vojn. Ta predlog je nujno spremeniti vsaj v spomin na žrtve vseh totalitarnih režimov na Slovenskem. Hkrati je res, da so ti trajali različno dolgo in so se razlikovali tako v obsegu in naravi tiranije, hudodelstev ter kršenju človekovih pravic, zaradi česar se zdi takšno mešanje jabolk s hruškami več kot vprašljivo. Tretjič, vprašljiva je njegova vpetost, povezanost in skladnost s preostalimi ukrepi tranzicijske pravičnosti v slovenski družbi.

Utopično je pričakovati, da bomo s postavitvijo takšnega spomenika prišli do sprave, kot v zadnjem času trdijo nekateri, vključno z najvišjimi vrhovi slovenske državne oblasti. Takšno politično pretiravanje in sprenavedanje nima nobene podlage v dejstvih, ko slovenska država še ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti glede pravice do življenja in prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega se ravnanja. Napačno je slovesno otvoriti spomenik, se ob njem fotografirati in istočasno javnosti sporočiti, da je s tem dejanjem dokončno dosežena sprava. Spomenik, ki bo postavljen lahko deluje le, če bo država istočasno sprejela vrsto ukrepov, ki bodo sistematično in vsesplošno uredili odnos države do še neznanih lokacij pobojev, posmrtnih ostankov žrtev, trpljenja njihovih sorodnikov in pregona domnevnih storilcev. Če bo spomenik ostal, kot se mnogi upravičeno bojijo, le izolirano dejanje pri obravnavi polpreteklih hudodelstev in kršitev, bo kot še mnogokatera obeležja simboliziral vsebinsko nedozorevanje in formalne spodjedanje temeljev slovenske pravne države,  nadaljevanje starih delitev in nekaznovanost za najhujša hudodelstva zoper človečnost. Takšnega, nepremišljenega spomenika pa slovenska družba ne potrebuje, saj z njim ne bo mogoče ponotranjiti vrednote človekovega dostojanstva.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012