EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

12.12.2016

prof. dr. Marko Pavliha

Meden agan

Vam tale naslov vzbuja aluzije na petelinji slovenski zajtrk s kruhom, maslom, medom in medenjaki za sladkosnede, na marljive kranjske čebele in njihov neprecenljiv prispevek k medenim proizvodom, ali morebiti na medene tedne, nenavaden priimek ali sumljivo sladkobne turške dostojanstvenike, vrhovne poveljnike janičarjev in nekdanje bosanske zemljiške gospode?

Nak, nič takega mi ni brenčalo v glavi, ker je meden agan (μηδ?ν ?γαν) poleg sokratično dodelanega antičnega filozofskega  izreka gnothi seauton - spoznaj samega sebe - še en slavni napis na Apolonovem templju v Delfih, ki pomeni "ničesar preveč," torej nič manj, nič več, marveč ravno prav.  To etično zapoved poznamo tudi v različici metron ariston - zmernost je najboljša - in pan metron ariston - vse v zmernih količinah in s pravo mero, zmernost alias moderacija v vseh stvareh. 

Zmernost je ena temeljnih vrlin grške filozofije, takisto pa je vtkana v budizem, hinduizem in druga verska ali posvetna izročila; po kitajski taoistični filozofiji je ključna za razvoj posameznika in predstavlja enega od treh draguljev taoizma. Po nekaterih navedbah se ta “zmerni” pojem prvič pojavi  v 6. stoletju pr. Kr. pri Kleobulu z Rodosa, enem od sedmih grških modrecev, medtem ko naj bi prve razprave o zmernosti in zlati sredini zapisala Pitagorova žena Teano. Pred Konfucijem je še eden od modre sedmerice, Pitakos iz Mitilen na Lesbosu, hvalevredno pridigal, da svojemu bližnjemu ne smemo storiti tistega, kar bi se nam zdelo grdo, če bi nam on povzročil, torej zlato pravilo, pa ne ustavno-fiskalno, marveč čisto etično. Med drugim je učil, da naj bodo ljudje dobri, usmiljeni, resnicoljubni, zanesljivi, skrbni, poznavalski in priljudni ter naj ljubijo zmernost. Atomist Demokrit je verjel, da velja v uživanju ohraniti pravo mero, zato je zavračal kakršnokoli pretiravanje, češ da se nujno sprevrže v slabo in trpljenje. Njegovo etiko je podrobneje razvil Epikur, ki je prisegal na zmeren nauk o uživanju, ki sicer spada v hedonizem, vendar odklanja njegove skrajnosti. Pogoji za srečo so zmernost, modrost in duhovna zbranost, zato se moramo izogibati javnim zadevam, ki povzročajo nemir in strasti. Za družbenega “brenclja” Sokrata je etično dobro pomenilo stremljenje k sreči in koristi, ki ju je istovetil s krepostjo, z obvladovanjem strasti in brzdanjem  čutnega uživanja. Platonove štiri kardinalne vrline so (bile) modrost, pravičnost, pogum in zmernost, njegov učenec Aristotel pa se je še bolj usmeril k ohranjanju srednje mere, zlate sredine, ravnovesja in skladnosti med vsemi skrajnostmi, med presežkom in pomanjkanjem, med pretiranim delovanjem in pasivnostjo.

Cicero je med filozofsko-očetovskimi napotili sinu Marku v svoji zadnji literarni umetnini De Officiis tenkočutno pozornost namenil častnosti (honestum), ki izvira iz modrosti, pravičnosti, veličine duha in zmernosti, vse te vrline pa silijo k dolžnostim, pri čemer je bilo že tedaj in še bistveno bolj dandanes zanemarjeno dejstvo, da je vsaka pravica zares (u)pravič(e)na šele skozi vzporedno dolžnost. V zmernosti, ki je najtesneje povezana s pojmom primernosti (decorum), spodobnosti, dostojnosti in pristojnosti, se kažeta obzirnost in ”nekak okras življenja – vzdržnost, skromnost, pomiritev duševnih razburjenj in mera v vseh stvareh.” Kar je primerno, je tudi častno, in kar je častno, je primerno. Vsem ljudem, vrlim in bednim, moramo izkazovati spoštovanje, kajti brezbrižnost do mnenja, ki ga ima kdorkoli o nas, je znak arogantnosti oziroma popolne lahkomiselnosti. Naloga pravičnosti je, da jim ne prizadenemo žalega, obzirnosti pa, da jih ne razžalimo.

“Kakor namreč telesna lepota s skladnostjo udov pritegne oči in jih razveseljuje prav s tem, da se vsi deli med seboj lično ujemajo,” razmišlja Ciceron, “tako tudi primernost, ki proseva iz našega načina življenja, vzbudi pri soljudeh odobravanje zaradi naše urejenosti, stanovitnosti ter obvladanosti v vseh besedah in dejanjih.” Če se bomo ravnali po naravi kot vodnici, ne bomo nikdar zašli, temveč bomo sledili ostroumnosti in pronicljivosti, kakor tudi tisti vrlini, ki krepi vezi med ljudmi in oni, ki je silna in pogumna. Doseči moramo, da bodo nagoni ubogali razum, zato ga ne smejo prehitevati ali zapustiti zaradi lenobe ali nemarnosti, marveč bodo “spokojni in prosti slehernega razburjenja,” iz česar bosta “zasijali vsa naša stanovitnost in obvladanost.” Pravšnjo mero je treba ohraniti glede na starost in poklic, kot individuum in član skupnosti, v govoru, z videzom in premoženjem in tudi pri zabavi, vključno s šaljivostjo, ki ne sme biti nezmerna, prostaška ali razuzdana, temveč prefinjena in duhovita. Če je nekdo malce preveč nagnjen k čutnim užitkom, naj pazi, da ne bo zdrsnil na raven živine, kajti “nekateri ljudje so namreč ljudje zgolj po imenu,” čeravno telesni užitek nasploh ni vreden človekove odličnosti. Nič ni bolj primerno kot uravnoteženost, zato ne smemo v svoja dejanja in način življenja vnašati neskladja. Slehernik mora lastna svojstva prikrojiti pravi meri in ne oponašati druge, kajti za vsakogar je najprimernejše tisto, kar je najbolj njegovo, “vsakdo naj spozna svojo čud ter se izkaže za pronicljivega sodnika svojih odlik in hib, da ne bo nastal vtis, kot da imajo gledališčniki več preudarnosti od nas.” Zato bi morali biti voditelji široko izobraženi, modri, pravični, zmerni in dobri govorniki, ki širijo resnico.

Podobno je Seneka svetoval svojemu učencu Neronu, da je dober le tisti vladar, ki izvršuje oblast zmerno in prizanesljivo ter dresira svoja čustva in častihlepnost: Nemo enim potest personam diu ferre, ficta cito in naturam suam recidunt – nihče namreč ne more dolgo nositi maske; kar je hlinjeno, se kmalu vrne v svojo resnično naravo. Tudi v zbirki Katonovih rekov najdemo spodbude k zmernosti in skromnosti, recimo naj bežimo pred vsem, kar je preveč in naj se veselimo drobcenih reči, kajti varnejša je ladja, ki jo nosi majhna reka.

Ljubiteljem vedeževanje bo nemara ljub podatek, da se celo med kartami Tarot nahaja Zmernost, ki se ji pripisuje rimska številka XIV in je petnajsta karta v Veliki Arkani. Že od karte Puščavnika dalje Norec čustveno niha in v tej karti odkrije svojo sredinskost, pravo držo. Na svoji poti doživi vse ekstreme in naposled ugotovi, da je zmerna sredinska pot najboljša, zato je nagrajen z zdravjem in dobrim počutjem in zna ceniti harmonijo novega življenja. Na karti je prikazana oseba, ki pretaka vodo iz ene čaše v drugo, lahko  tudi raztopino hadvao in vina. To je brezspolni angel s krili, ki z eno nogo stoji v vodi, z drugo pa na kopnem, kar kaže na združevanje nasprotij, rumeno, močno sonce v ozadju pa simbolizira nov dan in nov pričetek. Karta zmernosti je umeščena med Arkanom Smrti in Arkanom Hudiča ter simbolizira očiščevanje duše. Je karta ravnotežja, preoblikovanja, miru, upanja in optimizma, ki nam sporoča, da moramo zaupati v svojo notranjo moč, v dušo. Predstavlja tudi zdravitelja, ki leči tako telo kot um in dušo, voda pa simbolizira energijo.  Vsa dejanja je treba poprej dobro premisliti, prepričati se moramo o vodni globini, preden skočimo vanjo. 

Kako pa udejanjamo zmernost v današnjih ponorelih časih? Dokaj klavrno, kajti ta vrlina se je posušila in strohnela, a je vendarle ena najpomembnejših, kajti če bi jo živeli, bi lahko rešili sebe, naravo in planet. Njena definicija kajpak ostaja ista kot v antiki: po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je denimo zmeren tisti, ki se drži prave mere in ne pretirava, torej je zmeren v jedi, pijači, zahtevah, pričakovanjih, čustvih, ambicijah, kritikah in stališčih ter nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri. Zmernost se nanaša tudi na podnebje, temperaturo in druge naravne pojave, na politiko, umetnost in podobno, po gorenjsko glih prou, švedsko lagom in albansko taman.

V pravu se kaže zmernost zlasti v načelu sora-zmernosti, subtilnem in preudarnem poseganju državne oblasti v pravice fizičnih in pravnih oseb, o čemer je že nekoč lucidno pisal dr. Matej Accetto. Lepo je povedal, da je to načelo jasno in naslovnike pravnih vodil nagovarja k pravi meri, k zmernosti, ”ravno tako kot nas pred takšnimi ali drugačnimi ekscesi svarijo življenjske izkušnje in modrosti o zdravem življenju.”  Tvori enega od temeljev pravne ureditve in je izrecno zapisano v primarni zakonodaji Evropske unije, pri nas pa ga je med ustavnimi načeli pravne države prepoznalo ustavno sodišče pri sodnem dosojanju odškodnine ali kazni,  delovanju uprave, sprejemanju zakonodaje in posegih v človekove pravice. Večkrat je razsodilo, da so  omejitve ustavnih pravic dopustne le pod pogojem skladnosti z načelom sorazmernosti, pri čemer morajo biti izpolnjeni trije pogoji za dopustnost takih omejitev ali posegov: nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. Poseg v ustavno pravico je dopusten samo v primeru, če je nujen (neizogiben) za varstvo drugih človekovih pravic, kar pomeni, da zakonodajnega cilja ni mogoče doseči z nobenim milejšim posegom v ustavno pravico ali brez njega. Poseg mora biti primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, denimo varstva pravic drugih ali  javnega interesa, kadar je takšno varstvo  ustavno dopusten cilj. Poseg tudi ne sme biti prekomeren; dopusten je le najblažji izmed možnih posegov, s katerim se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj, to je varstvo enako pomembnih pravic drugih. V okviru sorazmernosti  je treba tehtati pomembnost intervencije  v prizadete pravice s pomembnostjo pravice, ki se želi zaščititi z določenim posegom.

Na prvi intuitivni pogled in takisto po Ciceronu se zdi, da je zmernost nekaj prirodnega, značilnega za (ne)humani planet, civilizacijo in vesolje; še v statistiki velja splošno pravilo, da kadarkoli korelacija med dvema vrednostma ni popolna, pride do regresije proti srednji vrednosti. Ampak v realnosti nas nenehno pestijo skrajnosti, recimo ekstremni mraz in peklenska vročina, puščave in rodovitna polja, dež in suša, primitivne in izjemno razvite živali in tako naprej, neverjetna je zakladnica naravnih čudes in mega-odstopanj. Mar ste recimo slišali, da rekord najdlje živečega vretenčarja pripada samici grenlandskega morskega psa (Somniosus microcephalus), ki naj bi štela okoli 400 let, absolutna zmagovalka pa je školjka Arctica islandica, ki je stara 507 let? Kaj pa tole, da so raziskovalci v kalifornijskem nacionalnem parku Sequoia odkrili novo vrsto stonoge oziroma stonožnika, čigar ime krepko zavaja, saj se ponaša s 414 nogami, 200 strupenimi  žlezami in in kar štirimi spolnimi ”udi” ?!

Človek je ta navidezni manihejski dualizem, ki se zlije s celoto že v širokokotnem objektivu, kaj šele od daleč, globinsko navrtal z obupno nepravično porazdelitvijo bogastva, revščino in perverznim obiljem, destruktivno tekmovalnostjo in patološko ambicioznostjo s ciljem elitizma, premožnosti in slave, z rasizmom, ksenofobijo, neofašističnimi političnimi strankami in drugimi mutacijami diskriminacije in nečloveške požrešnosti. Naokoli životari na milijone živih okostnjakov, dvaintridesetletni Mehičan Juan Pedro pa se z več kot 500 kilogrami ponaša z naslovom najdebelejšega Zemljana. Medtem ko zahodni svet na Black Friday perverzno grabi po razprodajah, je za najmanj poldrugo milijardo svetovnega prebivalstva sleherni dan bolj črn kot najtemnejša tema.  Eni pišejo za Nobelovo nagrado, drugi so se izpridili v mrhovinarske spletne trole, tretji slikajo umetnine, četrti jih ponarejajo, peti ustvarjajo pravo, šesti ga kršijo in zlorabljajo ...

Zmernost ni povprečnost, mlačnost, neizrazitost, brezkrvnost, nevpadljivost ali celo sramota, marveč je harmonično stremljenje k holističnem ravnotežju in zavedanju, da je vse in vsakdo povezan z vsem in vsemi. Oxfordski slovar je za besedo letošnjega leta izbral "postresnico" (post-truth), ker naj bi Brexit  in ameriške predsedniške volitve pokazale, da so objektivna dejstva manj pomembna kot čustven vpliv na ljudi, ki si zatiskajo oči pred morečo resnico in se tolažijo z "nekaj vmes", z navidezno zmernostjo. Zato je včasih nujna šok-terapija, torej kratkoročna skrajnost, ki uglasi družbo v večinsko sprejemljivem duru ali molu - v zmernost.

Ker sem dovolj drugim nastavljal ogledalo, je prav, da se tudi sam zazrem v zrcalce in se vprašam, ali sem vsaj približno zmeren in uravnotežen, ko se tako pravičniško širokoustim in vam prebiram učene levite? Bog (ne) daj, ampak daleč od tega, še vedno pretiravam, enkrat je nečesa (negativnega) preveč in drugič (pozitivnega) premalo. Zmernost je čudovita čednost, katere najhujša skušnjava je porednost. Četudi ne prebivam v metaforičnem Podskrajniku, ki je v resnici simpatično naselje blizu Cerknice, poskušam iskati sozvočje v sebi, družini in naokrog, da bi vsi skupaj zveneli kot Perpetuum Jazzile ali vsaj kot Jazzva. Čeravno še kar naprej se(r)jem po pustinji, bo morda tu in tam ozelenela kakšna oaza. S seboj sem v duši sklenil mandatno pogodbo, katere srž je prizadevnost in ne toliko rezultat, če pa se še ta občasno pojavi, je to uspeh na kvadrat. Umetnost je hoditi po vrvi, razpeti med samozavestno skromnostjo in profesionalno popularnostjo, ne da bi omahnil v nenasitno egovo žrelo, ki ima zadah po depresivnosti ali ošabnosti. Če je mladost norost, ki skače čez reko, kjer je most, pomeni starost večjo modrost, ki kajpak godrnjavo, ampak preudarno raje išče in gradi brvi in mostove. Pri tem pazljiveje posluša zdravje, bolezni in izkušnje, od katerih se je najlažje priučiti zmernosti, čeprav prisilno, ker ni razumnejše alternative (mimogrede, nekje sem prebral odlično misel, ki jo bržkone ni treba prevajati: What is the most important thing you can do for your overall health – diet, exercise, stress reduction, meditation, or sleep? The one thing you are not doing).

Mar ne bi bilo bolje, da bi olimpijski moto citius, altius, fortius razumeli kot neskončni potencial sodelovanja in sinergije, ko bi bil vmesni čas slehernika -  če lahko uporabim smučarsko analogijo - vseskozi prednostno zelen namesto zaostalo rdeč? Skupaj gremo lahko še hitreje, višje in močneje, kajti vsakdo je za nekaj talentiran, le odkriti je treba  nadarjenost. Nemara nam prav to sporočata starodavni rekli, da naj se vsakdo tako temeljito  spozna, da mu ne bo več treba v ničemer pretiravati. 

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016