EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

19.9.2016

prof. dr. Marko Pavliha

Ne-bésa pod Triglavom!

Le kaj imajo skupnega Cankarjev Kurent, Župančičeva Duma in Partljičeva Nebesa pod Pohorjem? Vse tri mojstrovine so zdravilni vrelci slovenske kulture, vse tri so ubesedeno hrepenenje po domovini. Mineralni okus po radenski je hkrati sladák in grenák, učinek pa je in bo odvisen od slehernika in občega naroda.

Kurent je bil siromak, spočet ob vinu in razuzdanem veselju ter porojen v bridkosti in hudih nadlogah. Ker ni bil za nobeno pametno rabo, niti za muziciranje na svojo žalostno harmoniko, je dušo po faustovsko prodal pritlikavemu vražjemu grbavcu za čudežne gosli, ki so mu razmaknile duri v svetlo-temačno človeško občestvo. Nesrečnik povzdignjeni se je bil izrisal s tipičnimi  potezami  slovenskega  narodnega značaja in usode, z lepotami in bridkostjo in umetnostjo in turobno brezčutno zadušljivostjo vred. Ljubezensko hrepenenje je prerastlo v koledovanje po domovini, ki je sprva naslikalo paradiž in podobe veselega rajanja, a se je kmalu sprevrglo v obup, umiranje in smrt.

”O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!”

Tod naj bi torej živeli veseli ljudje?!  Kajpak, kadar ga imamo znatno pod kapo, pa še tedaj praviloma kvišku privrejo egoistična negativna čustva, pričenši z zavistjo, občutkom prikrajšanosti in krivice, škodoželjnostjo in samopoveličevanjem.

”Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očimi in mačehe, botri in botrice.”

Sproščen smeh je na glavo postavljena katarza, pravi Tone Partljič, česar so se zavedali že Grki in o čemer pričata njihovi simbolni gledališki maski. Žal ga slovenski razumniki ne poznajo oziroma se v gledališču nekako sramujejo, ker smo Slovenci raje ”nesrečni, zamerljivi, solznodolinski, zavistni in – oprostite – malo hlapčevski, kar je že vedel Cankar.”

Moj Janez, joj, moj ubogi Janez! Si že pozabil na ženski zanosni spev, ki opeva idiličnost slovenske vasi, dandanes pa utegne biti lažje združljiv z moškim principom, ki hvali sodobno civilizacijo velikih mest, človeški napredek in svobodo?

“Hodil po zemlji sem naši in pel nje prelesti” nenehno brni v neizobraženem, toda poštenem Pepčku, glavnem junaku najnovejšega Partljičevega romana Nebesa pod Pohorjem (Litera, 2016), in šele hčerka ga spomni, kdo je spesnil ta nesmrtni verz.  Vrli espejevec doživi vzpon kot majcen podjetnik in polom kot streznjen naivnež zaradi sleparskega prijatelja, iz česar se nauči abecede globalizacije, novodobnega tajkunstva in osveženega rodoljubja s poudarkom na družini, na najbližjih in najdražjih, brez katerih nič več nima nobenega smisla.

“Pa kaj, a se mi zdaj spet v glavi meša? Kot da nekaj slišim tu not, neke pozabljene besede, pa ne vem, kaj je to. Pa ja nimam halucinacij? […] Kaj sem čisto nor? Gledam, kako se je Pohorje spet pomladilo, poslušam, kako poje kukavica, namesto da bi premišljeval, kako se bom izvlekel iz dreka. […] Že to, da imam zdaj čas za prelesti in idilo in povrh še kukavico, pove, da je nekaj narobe z mano, ker je nenadoma v moji glavi prostor in čas za kuku, prelesti prelesti!”

Če se v sličnem zanosu ozremo nekolikanj nazaj, je kritičarka, publicistka in urednica Petra Vidali namesto spremne besede k predzadnjemu Partljičevemu romanu Sebastjan in most (Beletrina, 2014) napisala iskreno pismo, ki je hkrati preveč vitko in dokaj pesimistično, ampak saj bo zgodovinsko delo tako kot vsako dobro knjigo po svoje doživljal, dopisoval in noveliral vsakdo, ki ga (jo) bo prebral. Mene recimo Sebastjanov nono že na pričetku spominja na lastno profesionalno doživljanje prometa (kako neromantično!), kjer so žile infrastruktura, po kateri se do zadnje kapilare kot kri pretakajo tovor in potniki, poganja jih srce (energija), usmerjajo pa možgani (prometna politika). Če temu dodamo še južno železnico, ceste, reke, morje in mostove, je tudi moja slika otipljiva, še posebej, če jo popackam z birokracijo in strankarskim rivalstvom, ki se očitno nista spremenila najmanj zadnjih sto let naše zgodovine.

”Birokracija, ki rodi novo birokracijo,” pravi slovenski pisatelj, dramatik, komediograf, predmetni učitelj, scenarist, politik, humorist, satirik, moj prijatelj in dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo (v svoji skromnosti slednjega predstavitvenega atributa ne mara); reka vse prinese, prenese in odnese. Bralca spreleti, da je narod kot človeško telo, ki za učinkovito delovanje potrebuje desne in leve okončine, pa eno glavo in eno srčno dušo, kajti razčetverjen in po Andrićevo nataknjen na kol vseskozi umira, ne glede na občasna ponovna vstajenja. Mostovi naj bi združevali in povezovali desne in leve bregove, ampak ena stran se vselej počuti imenitnejša od druge, zato tudi brvi in viadukti propadajo, bodisi sami od sebe ali pa jih razstreli ”človek” z neznosno majhno začetnico. Tudi tipičen pravnik bo nekaj našel za svojo paragrafsko dušo v tem historičnem poduku o Primorcih v magičnem Mariboru v prvi polovici prejšnjega stoletja, recimo sodni stolp in peščico uglednih juristov in politikov, ki so pomagali graditi ali tudi rušiti ”drugi Manchester.” Niti Freudovske psihoanalize in medicine ne manjka v romanu, pač pa oboje primanjkuje našim rojakom, kajti turbokapitalističen rak je že tako hudo nagrizel humane vrednote, da se narodove dojke vse bolj maličijo v Angelino brazgotino. Kaj se dogaja z ljubeznijo, domoljubjem, materinščino in knjigo, je imela Zinka prav, da nas bo vse pokončal Satan, ki ni nič drugega kot ponoreli Denar alias Sveta vladar? Žal tudi mene obhajajo zle slutnje, da se nam ne piše dobro, a se vseeno pridružujem Petri, da ne bodo porušili vseh mostov in ne bodo, ne, ne bodo pomrli vsi mostograditelji in vse Angele!

Ako se vrnemo k pohorskim nebesom, se je iz njihove duše pod Tonetovim mentorstvom  utrnila poslednja biserna solza, epilog vseh naših logov v vsej svoji čudoviti preproščini, ki orosi bralske oči:

”Ženske so gledale televizijo, upokojene učiteljice so obirale pohorske pišeke, Pepček pa je gledal proti vzhodu, kjer so se pod zvezdnato kupolo svetila osvetljeni vurberški in ptujski grad in je mimo tekla Drava, kakor že toliko let …

Na drugem koncu sveta pa je ladja z več tisoč potniki rezala valove oceana in se bližala Tasmaniji in neko dekle, oblečeno kot stewardesa, je mislilo na ta pogled s Pohorja.”

Mar ne pomislimo ob teh romanesknih stihih na Otona, ki je pred dobrim stoletjem takole zaokrožil svojo mogočno domovinsko pesnitev:

”Kje, domovina si? Ali na poljih teh?

Še pod Triglavom, okrog Karavank?

Ali po plavžih si, ali po rudnikih?

Tu? Preko morja? In ni ti meja?

Slutim te, čutim te. Sanja poetova

letala dolgo je let nad teboj,

gledala, slušala, plakala, upala,

izpraševala za tvojo skrivnost.

Školjka na morskem se dnu razbolela je,

v biser je stisnila svojo vso bol –

srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?

Srce poeta – od nje si bolno.”

Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko, je med platnicami razložil Ciril Zlobec, potožil pa se je še pesnik in pravnik Tone Pavček, da je imela beseda domoljubje nekoč zven in pomen in je bila postavljena visoko v družbi besede čast, dandanes pa izgublja nekdanjo ceno, je zastarela, ne zveni ne modno ne donosno, celo vzrok je za posmeh. Ob neki drugi priliki sem že skušal pametovati (mea culpa od Dragonje do Kolpe in naokoli), da je nova Država Slovenska lahko še tako samostojna, pravna in socialna, pa ni nujno, da je Domovina z veliko začetnico, je zgolj njen gredelj z ogrodjem, brez katerega ne moremo pluti ne po viharnih domačijskih ne po svetovnih vodah. Domovina je kot ljubezen ali sreča – nemogoče jo je definirati, a jo prepoznamo, če jo začutimo. Domovina ni zgolj geografsko območje, kjer stanujemo, delujemo in ob kozarčku žganice po oblasti psujemo, marveč je skupek spominov, sedanjosti in koprnenja po prihodnosti, je mati, oče, brat in sestra, družina, rojstni kraj, šola, služba, prijatelji, kužek, mačka, brenčeči čmrlji in ščebetajoče lastovke, galebi in kačji pastirji, škrlatna zarja in sramežljivo rumenkasta zora, rožmarin, sivka, pelin, lipa, makovo polje, oljke, trte, zeleni gozdovi, zasneženi vršaci in pšenične poljane, vzpetine in doline, morska modrina in ljudska modrost, domačijski vonj, okus, tip, sluh in nostalgična intuicija, prešerna pesem in protestantska knjiga, pripoved, gledališče, glasba, svetovni športni prvaki, znanstveniki, umetniki, rokodelski zdomci, predsednik Evropske nogometne zveze, kandidat za generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, sodniki, diplomati, politiki in zopet pejsaž, lepota, samota in do neskončnosti neizrekljiva krasota.

”Jaz bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo,” je vzneseno vzkliknil Cankar, Župančič pa je pristavil, da je domovina ”ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.”

Ob prebiranju književnih domoljubnih izpovedi me je zamikalo, da pobrskam, ali vsebuje slovenska ustava kot naš vrhovni pravni akt kakšno besedo, ki bi izžarevala silovito domovinsko simboliko. Prepogosto prezrta preambula pohvalno govori o človekovih pravicah in svoboščinah, o temeljni in trajni pravici slovenskega naroda do samoodločbe in zgodovinskem dejstvu, “da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost.” V samem ustavnem tekstu zveneče cinglajo besede kot denimo Slovenija, demokratična republika, pravna in socialna država, ljudstvo, delitev oblasti, državni zbor, poslanci, vlada, ministri, predsednik republike, državni svet, ozemeljsko enotna in nedeljiva država, obramba, grb, zastava, Triglav, morje, reke, lokalna samouprava, občine, pokrajine, glavno mesto Ljubljana, himna Zdravljica, slovenščina, državljanstvo, javno dobro, naravna bogastva ... Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, med katere recimo tradicionalno spadajo enakost pred zakonom, nedotakljivost človekovega življenja, varstvo osebne svobode, domneva nedolžnosti, svoboda gibanja, pravica do zasebne lastnine in dedovanja, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost stanovanja, svoboda izražanja, svoboda vesti, pravica do zbiranja in združevanja, svoboda dela, pravica do socialne varnosti, varstvo družine, materinstva, očetovstva, otrok, mladine in invalidov, izobrazba in šolanje, svoboda znanosti in umetnosti, pravice iz ustvarjalnosti, pravica do uporabe svojega jezika in pisave ter pravica do zdravega življenjskega okolja. Država varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti in skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah. Takisto skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

Kako zelo (ne)patriotski smo Slovenci, pokaže tudi podatek, da se v ustavi besedica domovina edinkrat sramežljivo pojavi  le v kontekstu naših rojakov po svetu, ko 5. člen zagotavlja, da država (torej zakonodajna, izvršilna in do neke mere sodna oblast) skrbi za slovenske izseljence in zdomce, “ter pospešuje njihove stike z domovino.” Ni čudno, da pred slovensko-hrvaško arbitražo politiki z vsem strokovnim arzenalom niso bili zmožni izpostaviti bistvenega problema – škandaloznega prisluškovanja, marveč so raje pohlevno žrtvovali lastnega arbitra in agentko, da bi le ustregli Bruslju, Berlinu, Washingtonu, Moskvi in Zagrebu.

Od mene in tebe in nje in nas vseh je odvisno, ali hočemo negovati nebesa pod Triglavom, ki se na zemljevidu vabljivo ponujajo kot nekakšna točka G žlahtnega jadranskega mednožja, ali vzrediti troglavo pošast v slovenceljskih vicah ali šentflorjanskem peklu, ki bo sikal ognjeni bés. Ne, bésa nočemo, hočemo nebésa, ali pač ne? Bes nas plentaj, slovenski nesrečniki, bomo složni ali zopet komu podložni, nam je do iskrene sprave ali do vnovične bitke krvave? Domovina je tista silna milina, ki nam je od davnih prednikov podarjena dobrina, toda fantastične priložnosti načenja vse temnejša sivina, ki jo bruha strankokratska polpretekla zgodovina.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016