EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

27.6.2016

prof. dr. Marko Pavliha

Per aspera ad astra

Na jugozahodu Francije, nedaleč od Pirenejskega gorovja, globoko v jami Bruniquel, so arheologi z univerze v Bordeauxu odkrili več sto odsekanih in v dveh ovalnih vzorcih obdelanih stalagmitov. Testi kažejo, da so svojevrstno strukturo v obliki kroga, kjer je najverjetneje v davnini gorel ogenj, pred približno 175.000 leti postavili neandertalci, kar dokazuje njihovo večjo brihtnosti od doslej domnevane. Zdi se, da naši daljni predniki votline niso uporabljali le za pribežališče in zatočišče, marveč je imela tudi simboličen pomen za izvedbo ritualov.

Yuval Noah Harari je v svoji kratki zgodovini človeštva razvil prepričljivo teorijo, da nas je ogenj napravil nevarne, opravljanje nam je pomagalo sodelovati, poljedelstvo je v nas prebudilo lakomnost, mitologija je ohranjala zakon in red, denar nam je vlil (lažnega) zaupanja, nasprotja so ustvarila kulturo, znanost pa nas je povzdignila v mojstre stvarjenja. Zgodovino naj bi pisale tri pomembne revolucije: pred 70.000 leti so se pripadniki vrste Homo sapiens začeli združevati v kulture (kognitivna revolucija), ki jo je pred 12.000 leti pospešila kmetijska revolucija, pred 500 leti pa se je začela znanstvena revolucija, ki bo zgodovino morda končala in začela nekaj popolnoma novega. Poglavitno  gibalo zgodovine v pretekli polovici tisočletja naj bi predstavljala povratna zanka med znanostjo, imperijem in kapitalom. Kot še pravi Harari, nas žal nič od naštetega ni osrečilo, zategadelj se ”živčno prestopamo med nebeškimi vrati in vhodom v Pekel”, medtem ko se preteklost še ni odločila, v katero smer nas bo poslala.

Slavni mitolog Joseph Campbell je trdil, da je moralni red vseh družb od nekdaj temeljil na mitih, ki jih zahteva življenje za svojo podporo, kajti tam, kjer so zavrženi, ni več ničesar oprijemljivega, nobenega moralnega zakona, ničesar trdnega. Še vedno živimo v stanju predčloveških opic, ki jih zanima le gospodarstvo, sociologija, (ne)pravo, politika, medsebojno kamenjanje in skupinsko lizanje krvavečih ran.

Nemara se boste nejevoljno vprašali, kaj za vraga vas posiljujem s tole (milo rečeno) nenavadno tematiko, ki na prvi pogled nima nobene zveze s pravom in aktualnimi družbenimi problemi. Namesto demagoško-retoričnega zagovora priznam, da vsaj tule nočem rešetati vsakodnevnega dogajanja, ker to že sijajno počnejo preostali kolumnisti, poleg tega pa me vse bolj zanima Celota (ne glede na navidezni sinkretizem in namerni eklekticizem), katere ogrodje bi morala zopet dograditi humanistika, na čelu s filozofijo, književnostjo in materinščino.

Tudi prvobitni “pravni fosili” iz starodavnih mezopotamskih kodifikacij razkrivajo mitologijo, klinopisno simboliko in metaregulacijo, ki nam najverjetneje še ni povsem razumljiva, ker nam prevladujoč pozitivistični pristop preprečuje dekodiranja globljih sporočil. Pesnik in prostozidar Gustav Freiligrath je v simbolu videl orodje, da duhovno postane čutno zaznavno, kar človeku pomaga zgladiti lastne izstopajoče vogale in robove, da se potem kot obdelan kamen lažje vzida v družbeno obzidje.

Rešitev za človeške težave ne more biti razumska, meni Anton Komat v svoji pronicljivi knjigi Če boste molčali, bodo kamni govorili (2015), ker je ravno razum izvor pretežne večine človečanskih problemov, zato je nujen totalen preobrat razmerij med ljudmi z novo ekonomijo in novo kozmologijo človeka. Sprašuje se, kako poduhoviti sodobni svet, in svetuje, da se najprej naučimo slovnice simbolov, potem pa dopustimo, da govorijo sami zase, saj bomo tako uzrli “osupljivo poročilo o temeljnih resnicah, po katerih je človek živel dolga tisočletja.” Če se odpravimo na nevarno potovanje v temačnost lastnih duhovnih labirintov, se bomo znašli v pokrajini simboličnih likov, iz katerih lahko spletemo Ariadnino nit in se povzpnemo kvišku k prvotni svetlobi in še višje.

Samostalnik “mit” je izpeljan iz grške besede mythos (pripoved, zgodba) in je običajno definiran kot bajka ali fantastična zgodba iz življenja nadnaravnih bitij o stvaritvi in delovanju sveta ali bajeslovna pripoved o kakem davnem dogodku iz starejše zgodovine. Misteriji so skrivni verski nauki in obredi, ki so bili zlasti v srednjem veku posvečeni le posvečencem. Če bi bili  miti in misteriji le pravljice za pridne in poredne otroke, se z njimi ne bi ukvarjala cela plejada znanstvenikov in umetnikov, denimo Leonardo da Vinci, Michelangelo, Dürer, Montaigne, Goethe, Einstein, Jung in Eco.

O mestu človeka v vesolju in njuni medsebojni povezanosti piše tudi polihistor Marijan Cilar v zajetni trilogiji Per aspera ad astra,  ki je izšla pri Založbi Bogataj v Idriji; sestavljajo jo tri knjige na skoraj 1500 straneh, in sicer Temelji življenja (2005), Misteriji (2009) in Pot človeka (2015). Kot nam izpriča založnik, je ezoterika, modrost o skritih in tajnih naukih, pritegnila avtorja že v mladosti in prav tam je začel iskati razlage za pojave, ki jih uradna znanost ni zmogla uspešno pojasniti. Prve duri sta mu odpahnila Maeterlinck z Veliko uganko in knjiga Dzyan, ki mu je ponudila vrsto iztočnic za razmislek o nastanku vesolja in smislu človeštva. Vse to ga je privedlo do študija evropskih filozofov; spoznal je, da se nauk o kozmičnem redu in človeštvu kot rdeča nit vije že od pradavnine.

Gre za Cilarjevo življenjsko erudicijo, ki bi jo Marjan Ogorevc nemara opredelil za karmično diagnostiko človeštva, ker se loteva večnih vprašanj, ki jih je med bivanjem na Tahitiju eksotično naslikal že postimpresionist, simbolist in teozof Eugène Henri Paul Gauguin: “Odkod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?” Oziroma sodobno in konkretno: kaj je bilo pred velikim pokom – singularnostjo, iz katere že skorajda 14 milijard raste univerzalnost in se uniformno širi v neskončnost? Kaj je živo bitje - človek, preden se rodi, in kaj po smrti? Kdaj in kje se bo človeštvo soočilo z nezemeljskimi bitji, katerih obstoj je v stoterih milijardah galaksij z neštetimi zvezdami in planeti - nemara celo v paralelnih vesoljih (v multiuniverzumu) - zelo in še bolj verjeten? Kako bodo nove paradigme vplivale na etiko in pravo?

Odgovore so poskušale dognati prenekatere mitologije, magije, religije, filozofije in znanosti, a še vedno ne poznamo svojega kozmičnega in zemeljskega smisla, ker naša zavest ni kos razviti tehnologiji.

Pisec svetuje, da naj ponovno analiziramo pradavno modrost in tajni nauk s pomočjo matematike, fizike, astronomije, biologije, zgodovine umetnosti in drugimi vedami.  Poleg stare in nove krščanske zaveze so mu še posebej ljube indijske Vede, katerih zaključni deli se imenujejo Vedanta oziroma Upanišade, pa tudi epa iz staroindijske književnosti, Ramajana in Mahabharata, od katerih slednji predstavlja zbirko osemnajstih knjig, vštevši mogočno pesnitev Bhagavad Gita.

Marijan Cilar govori o razvoju življenja in oblik, o materiji in duhu, številih, kozmogramu kot vseobsegajočim, najskrivnostnejšim geometričnim likom in simbolom, dvigu in povezavi naše zavesti s kozmično, o kulturi in civilizaciji, proporcih človeškega telesa, egipčanskih sakralnih stavbah, arhitekturi, piramidni transverzali in križu ... Slikovito prikaže, kako se je v zadnjih 4000 letih kultura pomikala iz Egipta in Mezopotamije, z nabrežij Nila, Evfrata, Tigrisa in Jordana, prek kretsko-mikenskega izročila do Feničanov, Hebrejcev, Grkov in Rimljanov, vse do preostale Evrope. Lahko bi sklepali, da je civilizacija vzklila na jugovzhodu našega planeta in brstela proti severozahodu, od koder je v mutirani podobi treščila nazaj in si jo podjarmila, zdaj pa se vrača kot nabrušen bumerang v obliki nesrečnih migrantov, terorizma in fundamentalističnega islama.

Avtor nadalje piše o nilskem človeku, simboliki abecede, egipčanskih bogovih Sokarju in Ozirisu, nebeških boginjah in velikih stvarnikih, bogu modrosti in misterijev Tothu, tajnem nauku Babilona, poslanstvu Hebrejcev, grški mitologiji, luči iz Betlehema, sinovih božjih in dvatisočletnem civilizacijskem popotovanju iz Aleksandrije v srce Evrope. Pojasni nam biološki razvoj človeka in njegovo simboliko, razvoj in delovanje življenja po shemi kroga in palice ter sedmerih cevi in desetih sistemov človeškega telesa.  Govori o pomenu čutil in spolnosti, vplivu vesolja in energetskem polju sonca, ki so ga ezoteriki razdelili na dvanajst delov, od katerih ima sleherni poseben vpliv na razvoj kulture in zavesti človeštva: zdaj smo v ogrevalni fazi vstopa v dobo Vodnarja.

Človek je hologram vesolja in obratno, zato je edina možna prispodoba makrokozmosa naše telo - mikrokozmos 50 milijonov trilijonov atomov, ki so oblikovani slično kot naš sončni sistem, z jedrom, okoli katerega krožijo elektroni (sonce – planeti). Atomska zgradba je domala prazen prostor, tako kot univerzum, ki zaradi neskončnih razdalj med telesi zeva kot velikanska praznina, ta pa se širi in povečuje. Zato so bržkone zgrešeni napotki, naj se s pomočjo meditacije otresemo vseh misli, ker smo že po fiziološkem ustroju skorajda popolnoma prazni, torej se moramo kvečjemu napolniti z žlahtno duhovno mitro, ki bo usklajeno vibrirala s kozmično energijo.

Cilar med drugim zapiše:

”Meditacija zahteva velik napor in v njej se morajo misli osredotočiti samo na Božanstvo. Ni pomembno, kakšno predstavo imamo o njem; moramo se koncentrirati le na nekaj pozitivnega. Kdor se poskuša izprazniti vseh misli, bo tudi ostal prazen. Kdor pa usmerja misli na kakršenkoli pojem o Božanstvu, se mu bo približal in končno združil z njim.”

V piščevih knjigah je napaberkovanega ogromno znanja, podatkov, slik, skic, simbolov, citatov in drugih podatkov, pri čemer očitno prepušča bralcu sintezo te bogate deskripcije in občasnih analitičnih komentarjev. Knjiga navduši bralce odprtih src in širokega duhá, saj se Besede spletajo v nekakšen mitološki, mistični, religiozni in filozofski Kundalini za vzpenjanje kvišku proti globljemu uvidu slehernikovega in človečanskega smisla. Pričujoče delo bi bilo še imenitnejše, če bi mislec posegel po novejših publikacijah, ki so izšle zadnjih dvajset let, ker bi okrepile njegova stališča o pomenu duhovnosti in vpetosti v Celoto. Tedaj bi nemara omenil hipotezo o Gaji, ki naš planet obravnava kot živ organizem, biodinamiko, epigenetiko, optogenetiko, plastičnost možganov, nevroznanost, nevroteologijo, kvantno tehnologijo, najnovejšo astronomijo, robotiko (Industrijo 4.0), nanotehniko, tridimenzionalni tiskanje, zastrašujoč učinek sintetičnih kemikalij na hormonsko ravnovesje in tako dalje, spisek se hitro dopolnjuje.

Gilberto Esparza, denimo, ustvarja samozadostne hibridne organske tehnološke sisteme, ki so sposobni preživeti človekovo onesnaževanje okolja, na primer avtofotosintetične rastline. Znanstveniki so nedavno odkrili doslej najbolj oddaljeno galaksijo GN-z11, ki se nahaja 13,4 milijarde svetlobnih let od Zemlje. Z okoli milijardo-krat večjo maso od Sončeve je 25-krat manjša od naše Rimske ceste, toda nove zvezde rojeva 20-krat hitreje. V okviru projekta Breakthrough Starshot, ki ga podpira genialni Stephen Hawking,  načrtujejo izdelavo vesoljskih nanoplovil, ki naj bi zmogla kar 20-odstotno svetlobno hitrost; do zvezdnega sistema Alfa Kentavra, ki je z oddaljenostjo 4,73 svetlobnega leta najbližje našemu osončju, bi potrebovala ”zgolj” 20 namesto 30.000 let!

Kaj vse to pomeni za človeštvo in njegove sedanje družbenosistemske pogruntavščine? Mar ni človek le kvark v kozmosu z brezmejno energijo?

Gnothi seauton - γν?θι σεαυτ?ν, je zapisano v Apolonovem hramu v Delfih, spoznaj(mo) samega sebe. Marijan Cilar sklene svojo triadno monumentalno stvaritev z mislijo, da je duhovna pot “resnično križev pot in za vsak korak na njej moramo trpeti. Iz trpljenja, stisk, težav in bojev: nastajajo spoznanja. Samo ta, ki je trpel, ima razumevanje in sočutje za druga bitja. Pot človeka je resnična pot skozi trnje do zvezd – per aspera ad astra.”

Potrpeti pa ne pomeni prepereti v malodušni pasivnosti, temveč vzeti (si) čas in prostor in zalet za prebujeni odriv v daljavo.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016