EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

13.5.2016

dr. Jernej Letnar Černič

Razcep

Mednarodno poslovno okolje vsakodnevno deluje na številnih ravneh in podravneh. Preden pride izdelek do končnega kupca, mora preiti skozi številne postopke. Ali morajo transnacionalne tekstilne korporacije v svojih globalnih oskrbovalnih verigah poleg tehničnih standardov in predpisov slediti tudi določenim standardom varstva človekovih pravic oziroma ali so dobre prakse v poslovanju le posledica njihove dobre volje?

Večina kupcev, ko kupijo majico, ne pomislijo oziroma ne želijo pomisliti, kje so jo sešili. Redkokdo bo opazil oznako, da je bila majica narejena v Bangladešu, Burmi ali v Kambodži. Še redkeje se bodo kupci vprašali pod kakšnimi pogoji je bila takšna srajca sešita in/ali prodajalca obvezujejo širše družbene obveznosti. Denimo, ali je neko globalno tekstilno podjetje pri prodaji svojih oblačil dolžno zagotoviti, da so bili vsi njegovi prodajni izdelki izdelani skladno s človekovimi pravicami, ki izhajajo iz slovenske ustave oziroma iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kako podjetja spoštujejo obveznosti državljanskih in političnih ter ekonomsko in socialnih pravic prebivalstva in kako pripomorejo na širšem področju delovanja v posamezni državi?

Kupec bi verjetno želel izvedeti tudi, kje natančno so bila oblačila izdelana. Globalne tekstilne korporacije običajno nimajo v lasti hčerinskih podjetij v državah globalnega juga. Iz prakse izhaja, da večinoma poslujejo z različnimi lokalnimi dobavitelji in proizvajalci, katerim pošiljajo naročila, ki jih morajo ta podjetja izpolniti po ustreznih standardih kakovosti. Globalne korporacije tudi vsakodnevno ne spremljajo razmer v tekstilnih tovarnah lokalnih dobaviteljev. V večini primerov natančne lokacije skrbno skrivajo pred očmi, predvsem mednarodne civilne družbe. Le redke korporacije, kot denimo H&M, vsake tri mesece na svoji spletni strani objavljajo podatke, s katerimi lokalnimi tovarnami v Daki, Phnom Penhu in drugje sodelujejo. Čeprav, kot priznava vodja njihovega trajnostnega razvoja, tudi to podjetje, ki naj bi bilo nekakšen vzor vsem ostalim, vsakodnevno ne nadzira tovarn lokalnih dobaviteljev, temveč kvečjemu mesečno. Nasprotno, nekatere druge korporacije v zadnjem času na oblačilih niti ne objavljajo podatkov, kje so bila izdelana.

V večini primerov jim je kaj malo mar za delovne razmere v teh tovarnah. Resda se je od katastrofe v stavbi »Rana Plaza« v Daki pred tremi leti, ko je tam umrlo čez tisoč delavcev, marsikaj spremenilo na bolje, vendar pa so delovni pogoji še vedno zelo oddaljeni od evropskih standardov varstva zdravja pri delu. V državah globalnega juga, kjer na mestnih ulicah Dake in Phnom Penha vlada urejen kaos, je velike četrti tekstilnih tovarn v zadnjih letih kaj lahko prepoznati. Tovarne v industrijskih četrtih so navzven izjemno urejene, kot v kakšni evropski industrijski četrti, in predvsem izjemno varovane. Varujejo jih oboroženi varnostniki in vanje lahko raziskovalci vstopijo le z izrecnim povabilom lokalnega poslovneža ali pa na izrecno zahtevo globalnega transnacionalnega podjetja.

Najpogostejše so kršitve delavskih pravic, pravic varnosti in zdravja pri delu, enakega obravnavanja in prepovedi prisilnega ter otroškega dela. Mednarodna tekstilna podjetja delujejo v zelo konkurenčnem okolju, zaradi česar so zelo pozorna na stroške dela. Pri tem ameriška, evropska in kanadska podjetja poslujejo predvsem s podjetji iz držav, ki imajo s temi državami sklenjene preferenčne trgovinske sporazume. Te države globalnega juga bi morale primarno same nadzirati domače tekstilne tovarne, vendar prevečkrat zamižijo na obe očesi, največkrat v obupani želji, da privabijo tuje investicije. V državah kot so Bangladeš, Burma in Kambodža je veliko posameznikov zaposlenih v tekstilni industriji. Vprašanje je, kako bi se znašli ti delavci, če bi se globalna podjetja odločila, da se zaradi visokih stroškov umaknejo iz države. Po protestih delavcev v Phnom Penhu v januarju 2014 so se denimo njihovi osebni dohodki povišali iz osemdeset na sto dvajset dolarjev, zaradi česar so se nekatera globalna tekstilna podjetja odločila, da svoja naročila raje oddajo novim dobaviteljem v Bangladešu.

Ali imajo globalne korporacije obveznost, da zagotovijo, da bodo v njihovih globalnih verigah varovani minimalni standardi človekovih pravic? Kakšno raven in obseg skrbnosti morajo izkazovati? Domače pravo večine evropskih držav ne določa, da imajo podjetja ekstra teritorialno obveznost, da zagotovijo določeno raven skrbnosti, da njihovi izvajalci in dobavitelji sledijo minimalnim standardom. Edina izjema je morda le angleška odškodninska ureditev, ki pa minimalno raven skrbnosti zahteva le od hčerinskih podjetij, ne pa tudi od dobaviteljev in izvajalcev. Na mednarodni ravni pa trenutno obstajajo samo smernice, ne obstajajo pa zavezujoče obveznosti varovanja človekovih pravic, kar podjetja na globalnem trgu s pridom izkoriščajo.

Spričo pomanjkljive regulacije večjo breme leži na mednarodni civilni družbi, ki na različne načine spremlja delovanje transnacionalnih korporacij. Nedavno tega je mednarodna nevladna organizacija »Ethical Consumer« objavila lestvico tekstilnih podjetij glede na uresničevanje minimalnih standardov na področju varovanja človekovih pravic. Rezultati niso presenetljivi, saj so na vrhu običajni osumljenci, kot Levi Strauss, H&M, Inditex, in drugi. V Kambodži skuša domače tovarne, s pomočjo mednarodne razvojne pomoči, vsaj malo nadzirati tamkajšnja nevladna organizacija »Better Factories«.

Od transnacionalnih korporacij težko pričakujemo, da bodo prostovoljno storile kaj več od izložbenih politik družbene odgovornosti. Ranljive delavke v tekstilnih tovarnah globalnega juga nimajo zadostne družbene moči, da bi same v sistemu od spodaj navzgor dosegle spremembe. Te morajo priti od zgoraj navzdol. Ko bo padla prva domina pozitivnih sprememb v globalni oskrbovalni verigi tekstilnih korporacij, jim bodo sledile še ostale, vse do najnižjega dobavitelja. Enako težko je vprašanje, kaj bo to pomenilo za neposredne tuje investicije v državah kot so Bangladeš, Kambodža in Vietnam. Upanje je, da bodo globalna tekstilna podjetja učinkoviteje uresničevala varstvo človekovih pravic in hkrati še naprej iskala konkurenčno prednost, s katero bodo tudi v prihodnje pripomogla k nadaljnjemu gospodarskemu in družbenemu razvoju držav globalnega juga. Preprečiti je treba nadaljnji razcep med poslovnimi interesi globalnih tekstilnih podjetij in individualnimi pravicami običajnega prebivalstva juga ter poiskati medsebojno ravnotežje med pogosto nasprotujočimi si cilji.

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012