EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

18.3.2016

dr. Jernej Letnar Černič

O ustvarjalni moči prava

Ljubljano je v začetku marca, v okviru literarnega festivala Fabula, obiskal sodobni kolumbijski pisatelj, Juan Gabriel Vasquez. Na festivalu je predstavil slovenski prevod njegovega romana »El ruido de las cosas al caer« (»Zvok stvari, ki padajo«, Beletrina, 2016). V pogovoru z Alešem Štegrom je navedel marsikatero zanimivo misel, ki lahko služi v razmislek tako pravniški kot širši družbeni sferi.

Vasquez je, tako kot njegov oče in dedek, doštudiral pravo na sloviti elitni bogotanski pravni fakulteti Rosario. S pravom povezan glavni lik omenjenega romana, Antonio Yammarra, je mladi docent, ki predava Uvod v pravo. Pravo je na Vasqueza tako ali drugače, vplivalo pozitivno oziroma negativno, kar se navsezadnje kaže tudi v njegovi odgovorih, ki so izjemno premišljeni, natančni, jasni in nedvoumni, čeprav je kasneje dokončal doktorat iz primerjalne književnosti. Ena izmed misli, ki nam je, vsaj nekaterim od poslušalcev literarnega večera ostala v mislih, je zagotovo njegova omemba, da je sporočilna moč prava šibka in ozka. Da se ne more primerjati z ustvarjalno močjo literature in njenega domišljijskega sveta.

V ta namen je Vasquez na omenjenem večeru podal primerjavo, da bi se Raskolnikov Dostojevskega, če bi šlo za pravno besedilo, namesto na petstotih raztezal le na desetih straneh. Vasquez ima zagotovo prav ko pravi, da mora biti besedilo pravnih norm jasno, določno in nedvoumno, saj nedoločne pravne norme odpirajo prosto pot različnim zlorabam državne oblasti. A vendarle pravo niso le pogosto suhoparne besede in črke, ki jih tvorijo zakonske norme. Pravo vendarle oblikujejo ljudje, ki se sicer pogosto izgubljajo v formalnostih, a so na koncu koncev tudi izjemno ustvarjalni. Verjetno je na Vasquezov specifičen odnos do prava vplivalo tudi dejstvo, da se je od njega nekako pričakovalo, da je doštudiral pravo, nato pa je po zaključku študija, kot je sam omenil v pogovoru, diplomsko listino odložil v predal.

V njegovem romanu, »Zvok stvari, ki padajo«, kot v drugih njegovih romanih, imajo njegovi liki tako bolj ali manj svetle in temne značilnosti, vendar jih kot take Vasquez ne obsoja, temveč želi skozi pripoved bralcem predstaviti ozadje njihovih življenjskih zgodb, ki so prinesle takšne ali drugačne življenjske odločitve. Literarna dela imajo pri opisovanju likov zagotovo širšo svobodo kot pravniška besedila. Vasquez je v pogovoru poudaril, da v pravu praviloma ni pomembno, kaj je posameznika pripeljalo do določene življenjske odločitve – dovolj je, da izpolnjuje zakonske znake za kazensko in civilnopravno odgovornost. Vasquez je verjetno posredno s svojimi besedami poskušal povedati, da pravo ni vsemogočno, da je le orodje, ki omogoča urejanje družbenih razmerij na predvidljiv, določen in varen način. Pri tem je Vasquez po vsej verjetnosti mislil predvsem na pravne vire, saj je seveda tudi v pravu mogoče izvirno in plodovito ustvarjati v vseh njegovih različnih poklicih, podobno kot v kakršnem koli drugem poklicu.

Ustvarjalnost denimo sodnikov Evropskega sodišča in Ustavnega sodišča pride največkrat do izraza pri pisanju njihovih pritrdilnih in odklonilnih ločenih mnenj. Znana so obsežna in ustvarjalna ločena mnenja brazilskega sodnika na Meddržavnem sodišču v Haagu, Cançada Trindada, ki so pogosto dolga čez sto strani. Seveda pa je na koncu vse odvisno od vsakega posameznika pravnika in od njegove lastne ustvarjalnosti, kako je bo izkoristil pri pravni argumentaciji in pisanju različnih sodnih in drugih odločitev. Res pa je, da se je v pravu, drugače kot v kakšni drugi disciplini, laže skriti za golo formalnost. Literatura in pravo tako tudi zasledujeta predvsem drugačne cilje. Je pa res, da so številni pravniki izven svojega poklicnega življenja ustvarjalni tudi na številnih drugih področjih.

Ne glede na to pa je Vasquez posredno odprl pomembno vprašanje. Kje so meje ustvarjalnosti v pravu? Ali je res bolj rigidna disciplina kot večina družboslovnih in humanističnih ved? Kakšno je razmerje med pravom in denimo leposlovnimi besedili? Literaturna in esejistična besedila omogočajo poglobljen premislek o temeljnih vprašanjih prava, denimo kaj je prav ali enako in kaj je ni prav ali neenako v  vsakokratni družbi. Za slednje v pravu zaradi njegove narave pogosto ni mesta. Matej Accetto je pred leti v opisu knjige »Med olimpom in hadom« (GV Založba, 2011), ki jo je uredil in tudi napisal v soavtorstvu s študenti, zapisal, da »prek literature lahko pravo razgalimo, ga bolje razumemo in v daljšem obdobju morda celo spreminjamo.« Literatura kot taka lahko opozarja na temne plasti vsakokratne družbe, ki lahko denimo pripeljejo do premikov v resničnem življenju in posledično tudi v pravu.

Tako kot Vasquez v omenjenem romanu razgalja kulturo strahu v Bogoti v osemdesetih in devetdesetih letih, je posledično s svojimi umetniški kolegi verjetno vsaj malo pripomogel, da se vsaj zdi, da je mirovni sporazum med vsemi udeleženci kolumbijske državljanske vojne končno tik pred podpisom. Enako kot je Drago Jančar črpal snov za svoj roman »Tisto noč sem jo videl« (Modrijan, 2010) iz nesrečne usode zakoncev Hribar pri gradu Strmol na Gorenjskem. Njegova, sicer domišlijska zgodba, je po objavi privedla do tega, da so sorodniki končno našli lokacijo grobišča zakoncev in da je predsednik republike na gradu Strmol v njun spomin postavil vsaj simbolično spominsko ploščo. Morda piškavo dejanje, ker so storilci izvensodnega umora, še vedno neznani, a bolje kot nič.

Pravo in literatura so nahajata v medsebojnem krožnem razmerju in sorazmerju, pri čemer drug drugega pogojujeta, čeprav se na prvi pogled zdi, da sta popolnoma nasprotni. Še več, drug druga napolnjujeta, a hkrati tudi omejujeta. Pravo je zaradi zahtev po določnosti in jasnosti omejeno pri izražanju, vendar je v pravu ustvarjalnost temelj vsake prepričljive vloge in odločitve. Se je pa vendarle mogoče strinjati z Vasquezom, da je ustvarjalnost v pravu vendarle precej bolj omejena kot pri umetniškem ustvarjanju. Kljub tem pa je tudi v pravu mnogo prostora za ustvarjalnost, čeprav je ta na zunaj manj vidna kot na drugih področij življenja in ustvarjanja. 

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018
2017
2016
2015
2014
2013
2012