EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

8.2.2016

prof. dr. Marko Pavliha

Vrednote v svetli teoriji in temačni praksi

Pravo je zgodovinsko zraščeno s pravrednotami, saj so njegovo najpomembnejše hranilno gibalo in hkrati vezivo družbene zgradbe. Nekatere vrednote so človeku prirojene kot denimo skrb za soljudi in svoboda, druge so privzgojene in naučene. Vrednote vplivajo na moralni občutek posameznika za dobro in slabo, ki klije pod žarki ali mre v zmrzali ožjega in širšega okolja, na primer v družini, podjetju in državi. Odnos do ljudi, živali, rastlin in preostale narave je bodisi etičen oziroma sočuten ali pa ne, pri čemer se ne bi smeli zadovoljiti zgolj z Aristotelovo zlato sredino, ki je pogosto evfemizem za mlačno povprečje.

Profesor dr. Borut Ošlaj je na tretjem posvetu gibanja Svetovni etos Slovenija pozval k dogovoru o tem, katere klasične vrednote so nam bile položene v narodovo zibelko in so kompatibilne globalnim izročilom, upoštevajoč evolucijo, ker vrednote brstijo tako kot jezik, obča kultura in tehnologija. Z metaforo o kočiji s kočijažem, potniki in konjsko vprego je posrečeno prikazal, da države ne vlečejo gospodarstvo, politika, znanost, kultura in šolstvo, marveč tisto, kar določa in usmerja njihovo voljo, torej vrednote.

Oprijemljivo izhodišče predstavlja Küngov svetovni etos kot projekt konkretnega udejanjanja človečnosti, zlatega pravila (vzajemnosti, solidarnosti), nenasilja, pravičnosti, resnicoljubnosti in partnerskega odnosa med moškimi in ženskami. Svetovni etos je povzetek bistva in nadgradnja poglavitnih religij in filozofskih naukov, toda ne zgolj v načrtih in dušebrižnih pisanjih, temveč v vsakdanjem življenju, zato zaobjema verujoče, agnostike, panteiste, ateiste in vse preostale dobrohotneže. Podoben je praktični etiki, vendar je ambicioznejši in istočasno skromnejši, ker se (še) ne loteva najbolj subtilnih problemov kot recimo odločanja o spočetju in rojstvu ali evtanaziji. Poleg planetarnega etosa bodo kajpak še naprej zavezovale posebne in posamezne oblike dobrega, zato ne zdržijo kritične presoje pomisleki, da se vzpostavlja nekakšna obče vrednotna tiranija oziroma ideologija.

Še konkretnejše je Evropsko ogrodje etike in vrednot, ki ga je izdelal Inštitut za etiko in vrednote Jože Trontelj, kleno pa ga opisuje profesor dr. Janek Musek (Vzgoja, št. 68, december 2015, str. 7-9). Potreba po takšnem pristopu je bila leta 2007 formalizirana z Berlinsko deklaracijo, ki so jo podpisali voditelji evropskega predsedstva, komisije in parlamenta, z namenom, da bi dokument jasno odražal enotnost Unije in poudaril občutje skupne pripadnosti, ki se, roko na trepetajoče srce, v zadnjem času zaskrbljujoče krha. V ospredju so univerzalne vrednote kot so človeško dostojanstvo, človekove pravice, enakost glede spola, mir, svoboda, demokracija, vladavina prava, vzajemno spoštovanje, skupna odgovornost, napredek, varnost, strpnost, participacija, pravičnost in solidarnost.

Po modelu evropskega etičnega ogrodja je končni cilj vzpostavitev stabilne družbe modrosti, sreče in blagostanja, ki bo temeljila na etiki, vrednotah in znanju. Etično jedro tvorijo vsestranska skrb za življenje, zdravje, demokracijo, človekove pravice, etiko, vladavino prava, evropsko državljanstvo, naravo, okolje, trajnostni razvoj, kulturno tradicijo in različnost. Specifično lahko takšno jedrno stanje dosežemo s pomočjo desetih vrednotnih domen, od katerih vsaka vključuje več reprezentativnih vrednot. 

Poglejmo si pobližje to bleščečo teorijo in ji ob vitki bok prislonimo potemnjeno prakso.

Na prvem mestu naj bi bila humanost, ki je kot najdragocenejši vitraž zlepljena iz krhkih koščkov svobode, ljubezni, človeškega dostojanstva, strpnosti, dobrote, prijaznosti, osebne rasti, optimizma in napredka. Lepo se sliši in v cerkvah sije, toda mediji raje poročajo o podivjani nečloveški pijanosti, ki jo napajajo ultra-pohlep, kapitalski lobiji, lakota, žeja, revščina in iz nje bruhajoče bolezni, množično umiranje, pohabljenost,  terorizem, medversko sovraštvo, begunska kriza, obmejna rezilna žica, poniglave politične zdrahe, korupcija, ksenofobija,  homofobija, knjigokavst, neznosna nezanesljivost, zavist kot morilka vseh vrlin in še bi lahko popisovali zle demone, ki stegujejo pošastne kremplje iz Pandorine skrinjice. Je takšno poročanje zavajajoče? Da in ne, čeravno novice najbolj gorijo, če so zalite s krvjo, solzami in semensko tekočino. Študija Oxfama razkriva, da ima zgolj 62 ljudi v lasti tolikšno premoženje kot polovica človeštva, en odstotek najbogatejših pa toliko kot vseh preostalih 99 odstotkov!!! Če bodo pobesnele milijardne množice, bodo zopet padale glave, tokrat z usodnim mnogokratnikom francoske revolucije. 

“Prav gotovo ste že slišali za mojo bolezen”, se izpoveduje potnik zdravniku na letalu v najnovejšem romanu znamenitega pisatelja in dramatika Evalda Flisarja z obetavnim  naslovom Besede nad oblaki.

“Reče se ji svet.”

”Hočete reči …?”

”Tako je. Boli me svet. Tako zelo me boli, da bolečino čutim v vsakem vlaknu telesa, v vsakem živcu, v vsaki možganski celici.”

Potem je tu modrost, ki zahteva resnico, miselno odprtost, razumnost, perspektivo, odgovornost, ljubezen do učenja in znanja ter zmernost. Ali izobraževalne ustanove s podatkovnim bombardiranjem  resda pridelujejo modrece, ne da bi za ogrevanje reinkarnirale paideio kot sodobno vzgojo v primarni funkciji človeka za njegovo učlovečevanje? Vsi bi morali biti učenci in učitelji ter poučevati in se učiti drug od drugega, pri čemer je vzgoja namenjena srcu, izobraževanje pa glavi.

Sledijo življenje, narava in zdravje, ki si zaslužijo spoštovanje in bioetične vrednote, česar bržkone tudi najnovejši mednarodni dogovor o blažitvah podnebnih krčev ne bo zagotovil, kajti brez trajnostnega preporoda slehernika in ukrotitve transnacionalnih korporacij ne moremo pričakovati čudežne (od)rešitve. Namesto da bi hodili naprej k naravi, se samouničevalno plazimo nazaj v kataklizmo.

Skrb za sočloveka je znanstveno dokazano kodirana v človeških genih in se manifestira z vzajemnim spoštovanjem, enakopravnostjo spolov, partnerstvom, skrbjo za otroke, starejše in ljudi s posebnimi potrebami, z družinsko srečo, medgeneracijsko harmonijo in solidarnostjo. To so podobe iz sanj, dnevna môra pa razgalja zlorabljanje krhkih oseb, zaton nekoč svete zakonske zveze, ki je danes vse bolj brez veze, potiskanje upokojencev v "slabo državo" in svetohlinsko malikovanje mladih, ki od hvalnic ne morejo (pre)živeti, zato odhajajo v tujino.

Pravičnost nam je pravnikom še posebej privlačna in bi bržkone sredi noči čislali njene razgaljene atribute kot na primer spoštovanje zakonov, enakopravnost, nepristranskost, človekove pravice, enakost pred zakonom, varnost in aktivno državljanstvo. Toda zadošča že bežen vpogled v letno poročilo varuhinje človekovih pravic, da smo streznjeno zlovoljni, kajti tudi iustitia je hudo relativna in odvisna zlasti od naklonjenosti in interesov tistih, ki čivkajo na treh vejah oblasti in si jo lastijo.

Univerzalizem se napaja iz miru, enakosti, kulturnega pluralizma, spoštovanja različnosti in drugačnosti, skromnosti in odpuščanja. Na žalost je univerzalna freska svetovljanstva  vse bolj razjedena od žveplene kisline zloveščega neonacizma in neofašizma.

Med vrednotna področja spada tudi integralnost, ki se kaže v poštenosti, pogumu, vztrajnosti, vitalnosti, skupni odgovornosti in samodisciplini. Spet smo pri pozitivni revoluciji mišljenja, ker je vsakdo svoje sreče kovač, pomagajmo si sami in bog nam bo pomagal,  kajti le s prižgano lastno svečo bomo lahko prižigali še ostale in ustvarjal večjo svetlobo namesto teme.

Delo in kreativnost pomenita radovednost, miselno kritičnost, odličnost, podjetništvo, delovno etiko, participacijo, organizacijsko državljanstvo, ekonomsko-finančno odgovornost in ekološko ozaveščenost. Nelegalno in legitimno izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost univerzitetnih privilegirancev pač ne izpolnjuje teh standardov, a karavana si vedno znova opomore od medijskih hurikanov in drvi naprej, novemu koristoljubju naproti. Slovenija začenja še en projekt “razvoja in izrabe spretnosti prebivalcev”, da bi poskrbela za njihovo zaposljivost, gospodarsko rast in večjo socialno vključenost. Mar smemo upati, da ne bo s tem dodatno motivirala iznajdljivce, ki hlepijo po izrabi svojih ”spretnosti” za pravne in ekonomske zlorabe oziroma prelisičenje sistema v stilu in fraudem legis agere?

Človeštvo ne bi preživelo brez spoštovanja tradicije, zlasti staršev in družine, niti brez lojalnosti, domoljubja, marljivosti in olike. Na žalost so konservativnost, pripadnost in patriotizem dandanes kvečjemu psovke namesto vrline, zlasti na dokaj umetnem nasipu domnevno levega političnega brega, kar je lahko pogubno predvsem za manjše narode.

Poslednja je v evropskem etičnem ogrodju nanizana kultura, brez katere ne bi bilo humanosti, niti slovenske samostojne države. Gre za svetovni nazor in vero, občudovanje lepote, umetnost, književnost, vzgojo in druge kulturne spomenike civilizacije. Božje religije ne bi smele na satanski način minirati institucionalna in politična polja med verniki in bogovi, temveč bi morale razpeti mavrice, po katerih bi se lahko iz tuzemstva vzpenjali v duhovne višave in se povezovali s Celoto. Glede slovenske kulture se Flisar zgroženo sprašuje, kdo jo ubija in včasih se res zdi, kot pravi, da bi tipični šentflorjanski poslanec ali minister potreboval slovar za razumevanje te preproste besede. Sodu izbija dno stopnjevanje medijske marginalizacije kulture, še zlasti sodobne umetnosti.

Tako. Nočem pridigati, a zagotovo ne bo škodovalo, če si odkrušimo vsaj nekaj pičlih minut predaha in premislimo, v kolikšni meri udejanjamo opisane vrednote, ali sleherni dan napravimo vsaj za ščepec nečesa, kar osrečuje soljudi in nas izpopolnjene navdaja z radostjo in predanostjo Višjemu, ali oddajamo svetlobo in toploto namesto teme in hlada, ali zmoremo kljubovati smrtnim grehom in služiti  vrlinam, ali se ljudje lahko zanesejo na nas, ne da bi od njih karkoli pričakovali v zameno. Biti dober človek je kot hoditi po nabrežni mivki, kjer ni slišati korakov, a za nami ostajajo sledovi. Stopati je težko, ker gre toliko stvari globalno in lokalno v maloro, a popraviti jih je mogoče le s tenkočutnostjo vsakogar, ki je, hvala bogu, tudi nalezljiva in zmore s kritično maso podmazati civilizacijsko kolesje, da bo manj škripalo in nemara celo nekoč gladko delovalo.

prof. dr. Marko Pavliha
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

Vabljeni h komentiranju članka na Forum PRAVNIKI.


Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

prof. dr. Marko Pavliha
redni profesor, prodekan in predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani
marko.pavliha@fpp.uni-lj.si

 

2018
2017
2016