EDUS-INFO > Kolumna > Članek
 
          - +   *  

Kolumna

25.12.2015

dr. Jernej Letnar Černič

Božično praznovanje

Kako narodi praznujejo različne praznike, bodisi verske, kulturne, državne in druge, nam pove, kdo pravzaprav so, od kod izhajajo in kam stremijo. Božično praznovanje nam sporoča raznovrstne in večplastne zgodbe o različnih običajih, tradicijah in navadah ljudi v slovenski in vsakokratni drugi družbi.

Vsaka človeška družba ustvarja, ohranja in spodbuja običaje, ki jo, poleg jezika, rasnih in etničnih značilnosti, razlikujejo od drugih. Običaji simbolizirajo vsakdanje življenje v posamezni človeški skupnosti. Brez njih življenje poteka le enobarvno. Praznovanja tako simbolizirajo tudi različni običaji, navade, okraski in šege, ki odražajo odnos ljudi do različnih praznikov. Ko dosežejo določeno raven splošnosti, se jih pogosto preko čustvenih debat, preoblikuje v državne.

Različni običaji, navade, tradicije, prakse in oblačila popestrijo človeški vsakdanjik. Med prazniki prav posebno mesto zaseda božič, ki ni samo krščanski praznik, ki zaznamuje rojstvo Jezusa, temveč je njegova simbolika večplastna, predkrščanska in deluje na več ravneh. Izvor praznika izhaja še iz starodavnih časov, ko so staroselci praznovali pričetek daljših dni. Od takrat denimo izvira običaj koledovanja, ki ga še danes najdemo na različnih koncih Evrope. Čeprav naj bi se pomen božiča zaradi globalizacije v zadnjih dveh desetletjih poenotil, se božično praznovanje od države do države razlikuje, od urbanih naselij do podeželja, od kraja do kraja in navsezadnje od družine do družine. Ljudje so jih tekom let prilagodili lokalnim običajem in navadam. Tako so znane prakse peke različnih vrst božičnega kruha in drugih jedi po različnih slovenskih krajih in vaseh. Še več je različnih običajev na božični večer in predvsem na sam božični dan, od različnega pečenega mesa in vrst peciva, kot tudi obdarovanja na božični večer, ki ga otroci tako težko pričakujejo. Njim se v zadnjih desetletjih pridružujejo prakse okraševanja in izdelovanja različnih božičnih izdelkov. Božič je danes tako družinski kot tudi verski praznik, ki poudarja strpnost in razumevanje med ljudmi.

Ker je božič močno povezan s krščanskim izročilom, so ga različne oblasti v preteklosti preganjale, kot ga preganjajo ponekod po svetu tudi v današnjem času. Na slovenskem ozemlju je bilo božič desetletja prepovedano praznovati, saj naj bi bil to praznik svetovnonazorske strani, ki je izgubila v državljanski vojni.  Božič se je tako umaknil za štiri zidove in so ga ljudje praznovali na skrivaj, medtem ko so jih njihovi sosedje, vsaj v urbanih središčih preverjali in nadzorovali, kaj pravzaprav praznujejo. Takšne prakse so bile tako zmotne kot so tiste današnje, ki pravijo, da se lahko moli ali izraža vero samo za štirimi zidovi. Vero je iz javnega življenja nemogoče izločiti, zaradi česar je pametneje omogočiti in zavarovati vrednote pluralnosti in strpnosti ter dopustiti, da vsakdo najde v božičnem praznovanju tisto, kar ga napolnjuje.

Božično praznovanje je zato v slovenskem kontekstu tako družinski kot tudi verski praznik. Božič dejansko (še) nima tako močne vloge kot jo ima v sosednjih državah. Desetletja odsotnosti iz javnega življenja so naredile svoje, saj so ga obsodile na družbeno obrobje. Iz slednjega se v zadnjih letih in desetletjih počasi znova širi v središče javnega okolja.  Da je praznovanje božiča raznovrstno, navsezadnje kažejo običaji obdarovanja, predvsem najmlajših. Po glavni poanti naj bi v noči na božič vsak dom obiskal mož s takšno in drugačno brado ter obdaril družinske člane, čeprav so se takšni običaji razširili šele z vzponom globalnega potrošništva. Da se običaji in prakse razlikujejo od družine do družine, se kaže predvsem v največjih urbanih okoljih, kjer je njegovo praznovanje pogosto zreducirano na potrošniško navidezno veselje in Božička v barvah ene izmed največjih globalnih transnacionalnih korporacij.

Od ameriškega Božička pa se vendarle močno razlikujejo njegovi kolegi, ki so se v različnih evropskih okoljih prilagodili lokalnim navadam. V Baskiji namesto Božička otroke obdari baskovski dobri mož Olantzero, ki se na predbožični večer s hribov spusti v doline, kjer v hiše in stanovanja spleza kar po zunanji fasadi in pridnim otrokom prinese darila, malo manj pridnim pa sladkarije v obliki premoga. Podobno božično praznovanje na Švedskem poteka ob spremljavi lokalnega Jultomtena, kot tudi v slovenskem kontekstu, kjer si vloge obdarovalcev delijo oziroma opravljajo trije dobri možje. Vsako okolje božično praznovanje prilagodi in uskladi z lokalnimi tradicijami in običaji.

V slovenskem okolju se tako mešajo različne tradicije praznovanja božiča in novega leta. Različne prakse, tradicije in običaje praznovanja je treba ohraniti, saj kažejo na raznolikost slovenskega okolja, tradicij, običajev in šeg, kar je na tako omejenem geografskem območju pravi čudež, ki predstavlja živo bogastvo slovenskega naroda. Posamezni dobri možje tako izhajajo iz različnega kulturnega in zgodovinskega, morda tudi iz ideološkega izvora, kar pa ne bi smelo zmanjševati njihovega pomena. Raznolikost praznovanja praznikov, obdarovanja in običajev bogati družbo in razumevanje med njenimi ljudmi, medtem ko jih enoumje zapira in istočasno ustvarja kulturo strahu, nestrpnosti in nerazumevanja. Božično praznovanje nam omogoča, da se lahko za trenutek ustavimo in si vzamemo čas za pogovor, premislek in morda, da preberemo kakšno pesem, kot je spodnja z naslovom »Življenje« izpod peresa staroste slovenske poezije, Nika Grafenauerja:

»Življenje tako živi,

da ga je zmerom manj.

Kot pesek med prsti polzi

dan na dan.

 

Življenje ne more živeti,

tako, da stoji.

Najmanj, kar mora početi,

je to, da na nitki visi.

 

Življenje se včasih drži

veselo na smeh,

a včasih le stežka taji

solze v očeh.

 

Najlepše je, ko se razsipa

z žarom na vse strani

in vse do poslednjega hipa

z visokim plemenom gori.«

                                                                Niko Grafenauer, Skrivnosti,
                                                                Ljubljana: Grafenauer založba, 2012

dr. Jernej Letnar Černič
jernej.letnar@googlemail.com

Stališča v prispevkih so izključno mnenja avtorjev in ne izražajo mnenja družbe LEXPERA d.o.o., ki za vsebino prispevkov ne odgovarja.

Arhiv

Zadnje kolumne


Avtor

dr. Jernej Letnar Černič
izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com

 

2018

Eksodus (12.1.2018)

2017
2016
2015
2014
2013
2012